Na razpotju spominov o Koroški in Primorski

V Ljubljani sem velikokrat imel razne opravke po katerih sem se vračal domov po ustaljeni poti. Danes sem se prvič po končanju službenih obveznosti vračal po drugi strani oz. na drug konec Slovenije. Tokrat nisem gledal table za Maribor in Celje, temveč Koper in Trst. Nisem se smel peljati po Dunajski ali Celovški cesti, da me slučajno ne bi zaneslo na Koroško. Moral sem se držati Tržaške ceste, ki zanesljivo vodi na Primorsko. Pri vračanju domov na Koroško sem po navadi ob lepem vremenu občudoval pogled na Kamniško-Savinjske Alpe. Tam pri izvozu Šentrupert blizu Žalca se odpira lep pogled na Uršljo Goro, Pohorje in meni dobro znane hribe ter gozdove. Ob takšnih pogledih podoživljam spomine svojih vzponov na gorske lepotice in pohode po gozdovih.

Na koncu Tržaške ceste sledi razcep. Tokrat sem se prvič moral držati bolj desne strani, da sem lahko peljal nazaj na Primorsko in ne več na Koroško.

Tokrat je bilo vse drugače. Primorskih krajev še ne poznam dovolj dobro, da bi lahko med potjo karkoli podoživljal. To moram nujno popraviti z dodatkom ogleda morja, ki je tu pri Gorici zelo blizu. Moram se čim prej navaditi na drugačno okolje in iskati nove navdihe za pohode po naravi, na Krasu, Trnovskem gozdu in Nanosu. Hribi in gozdovi so poleg živali naši najboljši prijatelji in terapevti, ki nam pomagajo napolniti dušo z mirom in veseljem. Vse svoje najboljše ideje, ki sem jih uspešno realiziral sem skoval prav med svojimi sprehodi po gozdovih in hribih.

Ni šlo brez obveznega slikanja pred Prešernom. 

Šele zdaj se zavedam kakšno naravno bogastvo posedujemo na Koroškem, saj imamo le slabih 5 minut hoje do najbližjih gozdov. Tega ne moremo spremeniti v turistično storitev, ker večino ljudi zanima samo zabava in hrup. Naši gozdovi in hribi pomenijo nekaj drugega. So spomenik svobode. Predstavljajo tempelj miru. So zavetišče za vse ljudi, ki iščejo spokoj in zaščito pred mestnim hrupom in noro družbo. To je nekaj kar živiš in občutiš v sebi. Tega se ne da prodati ali kupiti. Potrebuješ samo odprto glavo in dušo, da napolniš svoje telo s svežim gozdnim zrakom. Nazaj v dolino se ali iz gozdov se vedno vračaš drugačen ter izpopolnjen. Kakšna sreča, da so me v življenju zanimale le dobre knjige, živali, gozdovi in narava, saj je to vse kar potrebuješ za polnovredno in srečno življenje ❤

Ker imam ta vikend spet v planu povratek na Koroško sem z Luckyjem zavil v znano pasjo pekarno in kupil priboljšek tudi za Lumpija.