sreda, 10. avgust 2016

Rdeča zvezda nad Berlinom

22. junija letos je minilo 75 let od nenadnega nemškega napada na Sovjetsko zvezo. V napadu je sodelovalo najmanj 3 milijone nemških vojakov in njenih zaveznic, kar je še do danes največji rekord v celotni zgodovini kopenskega vojskovanja. Kljub velikim uspehom, ki jih je nemška vojska s svojimi zaveznicami v prvih tednih bojevanja zadala Rdeči armadi, so se Hitlerjevi ambiciozni načrti v katerih je predvideval hitro in odločno zmago začeli krhati in kazati hude pomanjkljivosti, ki jih je bilo potrebno vsakodnevno popravljati in prilagajati novim razmeram na terenu.

Hitler in Stalin:


Prvi dokaz, ki je pokazal, da bo tokrat šlo za drugačno in ne bliskovito vojno, kot so jo bili sprva vajeni nemški vojaki, je bila obmejna sovjetska trdnjava Brest, ki se je kljub nemški premoči in obkolitvi še dolge tri tedne junaško upirala napadalcem. Posadka Rdeče armade se je trmasto in žilavo upirala prav do zadnjega moža in naboja. Po osvojitvi trdnjave je Hitler v znak spoštovanja do pogumnih branilcev ukazal, da se do preživelih ujetnikov vedejo v skladu z vojnim pravom (kar je bila edina izjema v tej vojni), vendar so kljub temu na koncu dali ustreliti glavnega politkomisarja omenjene trdnjave, ker je spodbujal svoje vojake in skrbel za patriotsko moralo svojih tovarišev, da so se lahko tako dolgo in junaško upirali sovražniku. Na začetku bojevanja se je hitro izkazalo, da sta ravno morala in osebni ponos tisto najmočnejše in najučinkovitejše sovjetsko orožje, ki so ga imeli na razpolago. Zato je Hitler v upanju, da spodkoplje sovražnikovo moralo ukazal množično bombardiranje Moskve, da bi tako ponižal Stalina in druge člane vlade ter njegove poveljnike Rdeče armade. Prav tukaj se prične naša zgodba, ki vam jo na TV, v filmih, v učbenikih in šolah zagotovo niso povedali.



Bombardiranje Moskve se je začelo natančno en mesec po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo. Prva nemška letala so odvrgla svojo peklensko pošiljko na Moskvo v noči iz 21. na 22. julija. Cilj je bil spodkopavanje morale in osebnega ponosa Sovjetske zveze: ciljali so na Kremelj. Niso ga zadeli. Nemškim letalcem so sprva povedali, da bo omenjena naloga zelo lahka v kateri jih ne rabi nič skrbeti, saj bo bombardiranje Moskve še lažje od kakšne šolske vaje. Nemški načrtovalci so predvidevali, da je bila Moskva popolnoma nezavarovana. Bili so tudi prepričani, da Rdeče letalstvo ne obstaja več, da je uničeno. Vendar so se zmotili. Nasploh je Hitler podcenjeval moč Rdeče armade in njenega letalstva, kar je bila zanj usodna napaka. Izkazalo se je, da je bila Moskva med vojno od vseh mest v Evropi še najbolje zavarovana pred bombardiranjem nemških letal. Rusi so imeli v okolici svoje prestolnice nastanjene številne protiletalske topove in nočne luči, ki so razsvetljevale nebo, da so lahko branilci lažje odkrivali položaje sovražnih letal in jih sestreljevali. Poleg tega so bili nad Moskvo razpršeni številni cepelini, to so bili velikanski baloni, pritrjeni na jeklene verige, ki so na višini 2000 metrov ovirali premikanje sovražnih bombnikov, da so se jim morali izmikati in zaradi tega leteti še višje, kar je na koncu samo zmanjšalo natančnost in učinkovitost njihovega bombardiranja. Povrhu tega so v okolici mesta čakali na preži izkušeni sovjetski piloti s svojimi Iljušini, ki so napadali počasne in nezavarovane nemške bombnike, ki so leteli nad 2000 metrov višine. V prvem bombnem napadu na Moskvo je bilo tako sestreljenih preveč nemških letal, da bi se lahko bombardiranje okrepilo in ponavljalo dan za dnem, kot so to počeli v primeru bombardiranja Londona leto prej (Blic). Kljub temu so nekatere bombe zadele zgodovinsko središče Moskve in poškodovale nekatere pomembne stavbe in ulice. Stalin je sprejel nemški izziv in ukazal, da je potrebno Nemcem vrniti "milo za drago". Zato so pripravili svoje načrte za povračilno bombardiranje Berlina.

Berlin leta 1945:

Moskva med bombardiranjem leta 1941:



Vsak dober poznavalec Druge svetovne vojne je zagotovo slišal za znameniti Doolittlov napad na Tokio. To je bil prvi ameriški povračilni ukrep, ki je zajemal bombardiranje Tokia in je predstavljalo neko vrsto maščevanja za napad na Pearl Harbor 7. decembra 1941. Doolittlov napad je bil zelo drzen, saj so ga Američani izvedli s pomočjo letalonosilke Hornet. Sprva niso verjeli, da bodo težki bombniki sploh vzleteli iz kratke pristajalne steze na letalonosilki. Njeni težki bombniki B-25 žal niso imeli bližnjih kopenskih letališč, da bi lahko izvedli napad na Tokio, zato so naredili nekaj kar prej ni poskusil še nihče. Naložili so svoje težke bombnike na letalonosilko Hornet in jih poskušali čim bolj približati Japonski obali. Letala so k sreči vzletela in prispela do samega cilja nad Tokio. Okoli 16 ameriških bombnikov je aprila 1942 je odvrglo svoj tovor na Tokio in močno spodkopalo japonsko moralo. Japonski branilci so bili popolnoma presenečeni. Prvič se je pokazalo, da ZDA ni potolčena, kot so sprva domnevali in da imajo dovolj razpoložljivih sil s katerimi lahko udarijo Japonce v center njihovega glavnega mesta. Američani so bili nad podvigom zelo zadovoljni, saj se jim je morala od Pearl Harborja močno dvignila, postali so zelo optimistični. Začeli so častiti svoje junaške pilote. Napisali so knjige, romane, posneli filme in dokumentarce o Doolittlovem napadu na Tokio. Hollywood je dobil dovolj materiala za snemanje svojih junaških epizod, ki so jih prikazovali gledalcem po celem svetu kako uspešna je ameriška vojska. Vendar nam propaganda ni povedala, da je šlo v primeru Doolittlovega napada na Tokio za tipično samomorilsko operacijo. Nobeno letalo se ni več vrnilo nazaj. Letalska posadka se je morala znajti po svoje. Na koncu se je večini članom posadke le uspelo prebiti do kitajskih zaveznikov in nevtralne Sovjetske zveze. Vendar so imeli zgolj srečo. Zato bombardiranja niso več ponovili. Namen akcije je bil samo dvigniti moralo in pokazat svetu česa je vse Amerika bila sposobna narediti. Dosegla je svoj cilj.   

Doolittlov napad:


Doolittlov napad sem omenil zgolj kot primerjavo za zgodbo, ki sledi v naslednjem odstavku. Vsi vemo za omenjeni napad, nihče ne dvomi v njegovo učinkovitost, kljub temu, da ni povzročil neke resne vojaške škode sovražniku. Vendar je dvignil moralo ameriškemu ljudstvu kar je bil tudi cilj celotne operacije.

Nekaj podobnega se je zgodilo nad Berlinom avgusta leta 1941. Vendar s to razliko, da sovjetski napad na Berlin ni bil samomorilske narave. Stalin je bil besen, ker so Nemci poskušali uničit zgodovinsko središče Moskve. Zato je osebno poskrbel za načrtovanje povračilnega ukrepa. Sestavil je letalsko floto, ki je napadla glavno mesto Tretjega Rajha. Sovjeti so imeli v tistem času aktivna letalska oporišča na Baltiku, ki so jih uspešno uporabili za izvedbo svojega načrta. Prvi napad se je zgodil v noči iz 7/8. avgust 1941 kjer je priletelo okoli 15 sovjetskih Ilyushinov tipa DB-3 in popolnoma presenetilo berlinsko protizračno obrambo. Vsa letala so se varno in skoraj nepoškodovano vrnila nazaj v svoja oporišča na baltske otoke. Uspeh je bil zaradi varne vrnitve popoln, torej celo večji od Doolittlovega napada na Tokio, kljub temu se o tem napadu skoraj nič ne ve? Sprva je nacistična propaganda zanikala, da je Rdeče letalstvo napadlo Berlin. Govorili so, da je Luftwaffe samo izvajala neke vaje nad Berlinom. Zato so 10. avgusta priletela nova Stalinova letala, ki so jih tokrat opremili z dizelskimi motorji, da so lahko letela dlje. Tokrat so nad Berlin priletela sovjetska strateška bombnika Yermolayev tipa YER-2 in Petlyakov tipa Pe-8. Prileteli so naravnost iz Leningrada (z nekaj vzletnimi težavami). V izogibanju nesporazumov, da ne bi spet kakšna senca dvoma zakrila dejstvo, kdo je napadel Berlin, so tokrat sovjetski bombniki poleg bomb odvrgli še množico letakov: v nemščino preveden Stalinov patriotski govor iz 3. julija 1941, kjer je napovedal uničenje nacizma in zmago Rdeče armade. Zdaj več ni bilo nobenega dvoma. Sovjetska zveza se je pobrala iz šoka in začela vračati udarce. Sovjetske letalske sile so skupaj bolj ali manj uspešno napadale Berlin še najmanj 7 krat. Poleg Berlina so napadli še druga večja mesta ob obali baltskega morja (Danzig in Koningsberg). Zadnji sovjetski bombni napad na Berlin v septembru je obsegal okoli 200 letal, ki so bila na pol prazna zaradi varčevanja goriva. Skupaj so na Berlin sovjetski piloti odvrgli okoli 30 tisoč kilogramov razstreliva. Škoda je bila v primerjavi z zavezniškim bombardiranjem res majhna, ampak je pomembno vplivala na dvig morale Rdeče armade ter predvsem vrnila ponos silam Rdečega letalstva, ki so v vojni utrpeli najhujše poraze in ponižanja, saj so jim že prvi dan vojne na tleh uničili okoli 1000 letal. Kljub temu so imeli sovjeti dovolj rezervnih letalskih sil in svoje najboljše bombnike tipa Yar-2 in Pe-8, ter Iljušine, s katerimi so ustrahovali sovražnika daleč za njegovimi frontnimi linijami in dokazovali, da je Rdeča armada sposobna izvajati protinapade in celo bombardirati osrčje Nemčije - Berlin.

Zemljevid prikazuje pot sovjetskih bombnikov v napadu na Berlin:

Kampanja sovjetskega bombardiranja Berlina se je konec septembra leta 1941 zaustavila, saj se je takrat začela nemška operacija Tajfun, kopenski napad na Moskvo, ki je zahteval bolj taktično uporabo sovjetskega letalstva. Nemci so do takrat že zasedli celoten Baltik in njene otoke. Obkolili so tudi drugo največje sovjetsko mesto Leningrad (danes Sankt-Peterburg). Rdeče letalstvo zaradi tega ni več moglo izvajati napade na Berlin. Zato se je posvetilo napadom na naftna črpališča v Romuniji, kar je resno ogrozilo oskrbovanje goriva nemške vojske in spravljalo ob živce Hitlerja in njegove poveljnike. Napade na Romunijo so sovjetska letala izvajala iz krimskega polotoka, kjer so imeli ugodno lego za napade na pomembne vojaške cilje v tej državi. Zato je Hitler ukazal krvavi napad na Krim, ki so ga nato oblegali dolgih 9 mesecev preden je za kratek čas padel v njihove roke. Junaški sovjetski branilci na Krimu in v mestu Odessa so uspešno zadrževali pomembne nemške sile na jugu, kar je samo podaljšalo vojno in povečalo napetost in živčnost na obeh straneh. Največjo korist pa je od tega potegnila prav Rdeča armada in njene letalske sile.   

IL-2 sovjetsko najboljše letalo za napade na taktične cilje in druga letala:




Sovjetsko letalstvo se je skozi vojno naglo izpopolnjevalo in sodelovalo v različnih taktičnih napadih na sovražnika v njegovem zaledju. Svojega letalstva niso uporabljali za izključne napade na civilne cilje, kot so to počeli zavezniki pri množičnih bombardiranjih nemških mest, razen v primeru bombardiranja Berlina, Helsinke in Bukarešte, kjer so sovjetska letala imela izključen motiv političnega in vojaškega ustrahovanja. Sovjetsko letalstvo je večinoma bombardiralo pomembne vojaške cilje in druge objekte vojaškega značaja, kot so bila pomembna prometna vozlišča, mostovi, naftna črpališča, utrdbe, pristanišča in oporišča. Izvajali so tudi napade s pomočjo padalcev v sovražnem zaledju in oskrbovali partizanske sile iz zraka. Konec koncev je bila na vzhodni fronti zlomljena hrbtenica fašizma. Največjo zaslugo nosijo vojaki Rdeče armade, ki so bili prepojeni z močno motivacijo, osebnim ponosom in moralo, katere delež je prispevala omenjena kampanja napada na Berlin, tako kot je Doolittlov napad prispeval svoj delež dviga morale ameriških vojakov med vojno proti Japoncem. Zato se mi je zdelo prav spomniti na znamenito kampanjo bombardiranja Berlina s strani Rdečega letalstva. To je bil čas, ko so se tudi najtesnejši Hitlerjevi sodelavci začeli zavedati, da se bo vojna za njih slabo končala.

Naj živi spomin na junake Rdeče armade še naprej! Slava jim!

Sovjetski bombnik Pe-8 v akciji:

Avtor: Milan Mrđenović, uni. dipl. zgodovinar

Ni komentarjev:

Objava komentarja