Geostrateški interesi in krizna žarišča po svetu

Pred dnevi je severnokorejska vlada poslala poziv v katerem zahtevajo, da jih mora vlada ZDA priznati kot jedrsko državo, saj so  v tem času že izvedli svoj peti jedrski poskus, ki dovolj nazorno dokazuje, da si naziv jedrske sile tudi zaslužijo. Severna Koreja je postala nesporna članica ekskluzivnega kluba jedrskih držav že pred desetimi leti, ko so izvedli svoj prvi podzemni jedrski poskus. Od takrat naprej jih vlada ZDA konstantno ignorira in zavrača vse pozive Pjongjanga k neposrednim pogajanjem, saj jih niti ne priznavajo kot jedrske sile. Istočasno pa Američani skupaj z Južno Korejo izvajajo redne vojaške vaje, ki močno razburjajo režim v Pjongjangu. Na tem mestu se postavlja legitimno vprašanje: zakaj Američani tako arogantno ignorirajo Severno Korejo? Na to vprašanje boste dobili odgovor na koncu tega članka, ko bom predstavil shemo geostrateških interesov. V tem trenutku lahko samo rečem, da Severna Koreja predstavlja vlogo “kmeta“ na šahovnici svetovnih interesov velesil. Da bi bolje razumeli celotno zgodbo je potrebo poznati naslednje dejstvo: Američani so bili tisti, ki so leta 1994 prodali Severni Koreji svojo jedrsko tehnologijo s katero so potem zgradili jedrsko orožje! Seveda so v javnosti celotno zgodbo predstavili drugače, kot da se jedrska tehnologija prodaja za “miroljubne namene“, to je za proizvodnjo elektrike. Jedrska tehnologija je bila dejansko prodana pod krinko mednarodnega švicarskega podjetja ABB, katerega član takratnega najvišjega odbora je bil Donald Rumsfeld, kasneje bolj poznan kot Bushev obrambni minister in drugače zelo vpliven orožarski lobist v ZDA. Drugi del informacije kako sestaviti jedrsko bombo so Korejci dobili od Pakistancev, ki so bili spet ameriški prijatelji in sodelavci. Torej so Američani zavestno in pod krinko sami prispevali k temu, da je postal problem na korejskem polotoku še bolj kompleksen kot prej. Seveda so imeli Američani zelo dobre razloge, da so zadeve zakomplicirali. Kot zanimivost naj povem, da so Severnokorejci iskali jedrsko tehnologijo in pomoč za razvoj jedrskega orožja tudi pri svojih “naravnih zaveznikih“, torej pri Rusih in Kitajcih, vendar sta obe državi zavrnili takšne prošnje, ker sta se zavedali nevarnosti takšnega dogodka. Jedrska Severna Koreja bi razmere v regiji samo še bolj zakomplicirala, kar si nobena velesila ne želi delati sama pred svojim domačim pragom. Azija ni ameriško dvorišče.   

Karta korejskega polotoka

Zakaj so Američani odobrili prodajo jedrske tehnologije Korejcem in jim pustili, da so razvili  “orožje za množično uničevanje“, čeprav so jih uvrstili na seznam t.i. “nevarnih držav“, ker naj bi sponzorirala svetovni terorizem? Ko so leta 2002 Severnokorejci sami priznali, da kršijo dogovor iz leta 1994 glede jedrske tehnologije in da izdelujejo jedrsko orožje so jih Američani kaznovali tako, da so jim ukinili pomoč v hrani in nafti. To je bila zgolj formalna poteza ameriške diplomacije, da si je lahko kot Poncij Pilat oprala krivdo iz svojih rok in jo zvalila na druge mednarodne organizacije za nadzor nad jedrsko tehnologijo. Vendar so Američani s svojimi dejanji samo še dodatno podžgali Severnokorejce, da so postali še bolj agresivni, drzni in napadalni kot prej. Kmalu so Severnokorejci začeli testirati tudi svoje rakete dolgega dosega, ki lahko nosijo jedrske konice. Čeprav z njimi ravno ne morejo ogrožati ZDA, lahko vseeno ogrožajo ameriške zaveznice Južno Korejo in Japonsko, v najboljšem primeru pa kakšen ameriški tihomorski otok kot je Guam ali Wake. V vsakem primeru je postala Severna Koreja za razliko od Iraka resen problem v regiji sploh kar se tiče posedovanja "orožja za množično uničevanje."

Ameriški strateški bombnik B-52 preletava korejski polotok

Severnokorejski režim je bil že od svojega začetka bolj samostojen in nepredvidljiv, torej ni bil nikdar popolnoma pod nadzorom kakšne Rusije ali Kitajske (še najmanj pa Amerike), vendar je zdaj zaradi jedrskega orožja država postala pomemben dejavnik v regiji. Američani so dobro izkoristili Severno Korejo za svojo igro proti Kitajski in Rusiji ter povečali svojo prisotnost v regiji, kar je bil tudi njihov glavni cilj. Vprašanje, ki se tukaj postavlja je, če se tega dejstva zavedajo v Pjongjangu? Obstajajo sicer indici, ki to dokazujejo, drugače Pjongjang ne bi zahteval dvostranskih pogajanj z ZDA (Severna Koreja namreč zavrača šest-stranskapogajanja glede jedrske razorožitve). Verjetno je bil glavni razlog zakaj je pred leti skrivnostni severnokorejski voditelj Kim Jong Un povabil (in to večkrat) na obisk znano ameriško košarkarsko legendo Denisa Rodmana, ki je sporočil medijem, da je severnokorejski voditelj pripravljen na pogajanja z ameriškim predsednikom. Na podoben način sta se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zbližali ZDA in Kitajska, ko je Kitajsko najprej obiskala pomembna športna delegacija namiznega tenisa, ki je utrdila pot ameriškemu predsedniku Nixonu, ki je leta 1972 pripotoval v Peking, da je lahko z Maom Ce Tungom neposredno zgladili vse spore in druge interese. Vendar v korejskem primeru očitno še niso dozoreli pogoji za takšno vrsto “namizne diplomacije“. Leta 1972 je bila Kitajska uporabljena proti ZSSR, danes bi lahko Severno Korejo Američani podobno uporabili proti kakšni malopridni Južni Koreji ali Japonski. V vsakem primeru lahko samo ZDA z neposrednimi pogajanji z Pjongjangom reši korejsko krizo, vendar tega zlepa ne bo storila sama od sebe. Severna Koreja še naprej kaže interes, da bi se bolj odprla zahodu in njenim investicijam, zato ni čudno, da zadnje čase tja hodi vedno več zahodnih turistov in drugih umetnikov. Med drugim tudi slovenska glasbena skupina Laibach. 

   Kim Jong Un in Dennis Rodman

 V času, ko je nastajala zgodba jedrske Severne Koreje so se Američani zapletli v vojno z Irakom. Ko so Severnokorejci spoznali kaj vse je pripravljena spregledati mednarodna skupnost, da bi ugodili Američanom, ko so pripisali Iraku posedovanje orožja za “množično uničevanje“, ki ga tam sploh nikoli ni bilo, so v Pjongjangu dobili še dodaten razlog in zagon, da proizvedejo svoje lastne kapacitete jedrskih in raketnih zmogljivosti za obrambo pred morebitnim ameriškim napadom. Glavni cilj tega razvoja dogodkov pa je bil, kot sem že prej povedal, da so lahko Američani dobili svoj priročen izgovor, da ohranijo prisotnost vojaških baz in vojske v tem delu sveta, ne samo na korejskem polotoku, ampak tudi na Japonskem, Filipinih in po novem celo v Vietnamu, seveda pod krinko boja zoper svetovni terorizem.

Padec Huseinovega spomenika v Bagdadu aprila 2003

Že pred dvajsetimi leti so vsi sprijaznili, da postaja Kitajska čedalje močnejši gospodarski faktor, ne samo v Aziji, temveč tudi v svetu. Podobno je veljalo za razvoj njene vojske. Danes Kitajci sredi južnokitajskega oceana gradijo “umetne otoke“, ki postajajo pravcate vojaške utrdbe, baze, letališča in pristanišča iz katerih lahko Kitajci konkurirajo Američanom. Situacija je zato postala podobna stanju iz leta 1937 še preden je takrat imperialna Japonska napadla Kitajsko. Tudi takrat so Japonci, ki so bili uperjeni proti Kitajcem, imeli pod kontrolo korejski polotok, Formozo (Tajvan) in zagotovljeno nevtralnost Filipinov (takrat ameriško kolonijo) ter Indokitajske (francosko kolonijo), oz. današnji Vietnam, Laos in Kambodžo.  Tajska je bila od poraza Japonske v drugi svetovni vojni zmeraj na strani ZDA. Vietnamci so se zaradi Kitajske nevarnosti in obmejnih sporov zbližali z ZDA. Indonezija ostaja razpeta med velesilami in pravzaprav predstavlja nemočnega velikana (podobno kot Ukrajina), ki ga lahko kadarkoli  (pod firmo verskih razprtij) raztrgajo, kot so pred tem raztrgali Jugoslavijo na Balkanu.

 Konflikt med ameriško in kitajsko mornarico v južno-kitajskem morju

Šele zdaj lahko v luči teh dogodkov, ki so jih vojaški strategi predvideli že pred desetletji, razumemo zakaj so Američani ustvarili krizna žarišča na korejskem polotoku, v Vietnamu, na Tajvanu, Kurilskih otokih in drugod v Aziji, da bi lahko držali v šahu Rusijo in predvsem Kitajsko, ki se zaradi teh razmer ne more neovirano širiti ali vzpostavljati svojega vpliva v Aziji. Šele zdaj nam postane jasno zakaj so leta 1994 Američani prodali Severni Koreji jedrsko tehnologijo, ki jim je dala atomsko bombo. Zaradi tega dejstva se konflikt v tem delu sveta ne bo mogel rešiti brez posredovanja ZDA. Tako je postala situacija od konca druge svetovne vojne povsem nespremenjena, čeprav se je v nekaterih delih samo še bolj zakomplicirala, vendar je kljub temu celotna situacija ustrezna Američanom in njihovim vojaškim ter finančnim interesom v Aziji. Prej je svoje imperialistične aspiracije za prevzem Azije poosebljala Japonska, danes pa se za nadzor nad Azijo bojuje več velesil, glavne so ZDA, Kitajska in deloma tudi Rusija ter Indija. S tem, da je ZDA prevzela vlogo Japonske, saj tudi če pogledamo pozicije ameriških sil se nahajajo na podobnih mestih, kot nekoč Japonska med drugo svetovno vojno. 

Če pogledamo skozi naočnike geostrateških interesov in prerivanj velesil na kontinentih, nam postane jasno zakaj so napadli Irak. Severno Korejo ne bodo NIKOLI napadli, čeprav poseduje dosti hujše orožje, pravzaprav niti niso imeli nikdar resnih namenov napasti to državo (vsaj dokler je v tem delu sveta razmerje med velesilami izenačeno), saj s pomočjo Severne Koreje Američani samo ohranjajo obstoječe razmerje, kar jim še najbolje ustreza. Poleg tega ni potrebno dodatno naglaševati, da sta dve najpomembnejši sosedi Severne Koreje prav Kitajska in Rusija, ki ne bosta stali križem rok, če se bo ZDA vendarle odločila razširjati svoj neoliberalni demokratični evangelij.

Prodaja jedrske tehnologije Severnokorejcem je bila navadna dimna zavesa oz. predstava za javnost, da bi ljudi odvračali od bistvenih problemov, ki bi se jim morali posvečati, to je geostrateškim interesom velesil, ki ohranjajo neokolonialne ter neoimperialistične interese in nadvlado nad majhnimi narodi, kar predstavlja glavni vir vseh problemov na svetu. V tem trenutku se najbolj ustrezen teren za eksperimentiranje neokolonializma in imperializma nahaja na Bližnjem vzhodu (zaradi razpada ZSSR), kjer se je razmerje sil že davno porušilo v prid ZDA, zato so lahko anglosaksonci (ZDA in VB) izvedli svoje plane za prevzem regije (Napadu na Irak je sledila destabilizacija celotne regije, ki spet opravičuje prisotnost njihovih sil na tem področju). Največ koristi od oslabljenih arabskih držav ima brez dvoma izraelska država, ki ostaja glavni ameriški zaveznik v tej regiji. Kljub temu imajo še vedno težave z Iranom in Sirijo, nepredvidljivi državi postajata Turčija in Egipt. V Aziji je Kitajska vedno močnejša tako v vojaškem kot gospodarskem smislu, zadnje čase se tesneje povezuje z Rusijo, zato “demokratizacija“ v tem delu sveta še ni mogoča. Vendar že imajo pripravljene nadloge za Kitajsko: Ujgure, Tibet, Hongkong itd. Kitajci povečujejo svojo prisotnost tudi v Afriki in vzpostavljajo nove vezi. Čeprav se v tem trenutku mediji najbolj ukvarjajo z demonizacijo muslimanov, so se pred dvajsetimi leti podobno ukvarjali z demonizacijo komunizma. V prihodnosti se bodo ukvarjali z demonizacijo drugih motilcev dominacije anglosaksonskih interesov v svetu, če in ko bo to res potrebno. Problem Bližnjega vzhoda je v tem, da ni ostal omejen samo na svojo regijo, temveč se je od lanske begunske krize razvil v agregat za nastajanje novih kriznih žarišč na Balkanu, kjer pa lahko spet najdemo nova pomembna stičišča geostrateških interesov in prerivanj zahodnih veselil in Rusije (Bosna, Kosovo, Črna gora, Srbija, Makedonija, Bolgarija).

Kot vidite nam probleme v svetu ustvarjajo predvsem gospodarski, finančni in drugi vojaški interesi svetovnih velesil. Zato bi danes nujno potrebovali organiziran blok neuvrščenih oz. nevtralnih držav, ki bi se povezale in skupaj uprle bodočim manipulacijam centrom moči.

 Iz tega razloga podpiram idejo o nasprotovanju širitvi zveze NATO na Balkanu. Hkrati podpiram še boljšo rešitev: demilitarizacija Balkana in drugih kriznih območji na svetu. To pomeni Balkan brez tujih vojaških baz in brez strateških ter drugih ofenzivnih in jedrskih orožji. Jasno je, da nas Zahodne velesile zlorabljajo za svoje vojaške potrebe. S tem samo spodbujajo druge veselile (Rusijo in Kitajsko), da uvajajo svoje protiukrepe in oborožujejo svoje zaveznice. Tako se na koncu orožje in konflikti na Balkanu samo kopičijo, vse skupaj se lahko slabo konča. Balkan je nekoč že bil prizorišče dveh svetovnih morij. Iz te lekcije bi se balkanske države in narodi morali nekaj naučiti. Torej ne bi smeli podpirati oboroževanje in spodbujanje militarizacije družbe in morali bi nehati podpirati provokacije zveze NATO, ki so na Balkanu in Bližnjem vzhodu uperjene proti Rusiji, v Aziji pa proti Kitajski. Narodi, ki živijo na Balkanu (kot tudi drugih regijah in kontinentih) si močno želijo, da bi se širila zveza za mir, bratstvo in sodelovanje, ne pa zveza, ki bo omogočila poligon za novo oboroževanje in vojno, ki si jo nihče ne želi imeti.

Če smo nekoč v mednarodne integracije vstopili z željo, da prispevamo svoj delež k miru in stabilnosti v Evropi in svetu, je danes prišel čas, da to začnemo resno uresničevati, saj postaja kaos, ki smo mu priča vedno bolj nekontroliran in nevaren. Počasi prehajamo iz faze kontroliranega kaosa v fazo nekontroliranega kaosa. Ljudje bolj kot kadarkoli prej govorijo o možnosti tretje svetovne vojne, tudi sovraštva je vedno več do drugače mislečih in drugih narodov, verskih skupnosti in spolov. Skratka kriza v svetu se poglablja in poslabšuje. Zato so ukrepi, ki bodo vodili k mirnim rešitvam zelo pomembni. Zato predstavljajmo del rešitve in ne del problema, stopimo na stran mira in razumevanja.  

Avtor: Milan Mrđenović, uni. dipl. zgodovinar