Slovenski izseljenci in kultura

Kulturno udejstvovanje pomeni plemenito čustvovanje in nagnjenje k napredku, oboje je kar prirojeno Slovencem. Zato je dolžnost zavednih delavcev, da ta nagon izrabijo sebi v korist, oziroma v prid mednarodnega proletarijata, kateremu pripada bodočnost! – Frank Česen

Slika: Frank Česen na proslavi v Škofji Loki, kjer so leta 1971 imeli srečanje slovenskih kulturnih ustvarjalcev iz ZDA.

Frank Česen je bil izseljenec, ki je svoj kruh služil s poštenim delom in kulturo v ZDA. Takratna rojstna domovina mu ni omogočila dostojnega življenja. V Domžalah, kjer se je rodil je moral služiti svoj kruh kot pastir in čevljar. Njegov zaslužek kljub celodnevnemu garanju ni bil spodbuden, da bi ostal srečen in vztrajen, zato se je odpravil čez lužo, kjer je najprej kot delavec, železničar in rudar ustvaril pogoje za osebni razvoj in dostojno življenje. Nato je odkril kulturo.

Kot človek, ki je imel samo osnovnošolsko izobrazbo (štiri razrede) se ni zavedal, da v sebi skriva talente za igralništvo in pisanje. Tako se je kot amaterski igralec začel postopoma udejstvoval v številnih kulturnih društvih po ZDA, ki so jih ustanovili slovenski priseljenci, da bi v tuji deželi negovali spomin na svoj jezik, kulturo in staro domovino.

Frank Česen je bil pripadnik nove generacije kulturnih delavcev, ki so sodili v proletarsko kulturo. Takšna oblika kulturnega delovanja je bila sodobnikom tuja in nerazumljiva, saj so bili kot katoliško usmerjeni priseljenci večinoma nagnjeni k sprejemanju trpljenja in krivice kot nekakšno božjo kazen. Šele socialistična miselnost, s katero so se mnogi izseljenci srečali v ZDA, je vzbudila v njih iskrico samozavedanja, ne samo po želji za pravico in resnico, temveč tudi po zavedanju lastnega etničnega izvora. Nacionalna ozaveščenost je na zahvalo progresivnih kulturnikov postala podlaga za bogatenje človeških potencialov, ni predstavljala podlago za šovinizem in sovraštvo. Ivan Cankar je s svojimi deli (Hlapec Jernej, Martin Kačur) pomagal vplivati, da so se poleg župnij in narodnih domov začeli med izseljenci pojavljati tudi delavski domovi, ki so kmalu postali glavni center izseljenskega kulturnega in političnega delovanja.

Delavski domovi so bili bistveno večji in živahnejši, ker so posvečali glavno pozornost kulturi igralništva, literaturi in drami. Tam so uprizarjali igre, kjer so ljudem z živo besedo pokazali kako lahko pomagaš samemu sebi, če se za svoje pravice boriš, namesto da čakaš na druge in se predajaš hlapčevstvu in pokorščini. Prav tako je nastajala proletarska literatura, ki je opozarjala na krivice in spodbujala ljudi, da se morajo boriti za boljši jutri. Temu se je prilagajalo tudi pesništvo. Tako so delavski domovi s pomočjo proletarske kulture na svojo stran počasi pridobivali širše mase ljudi, ki so s političnim in sindikalnim udejstvovanjem pomagali izboljšati lasten gmotni položaj in življenja vseh ljudi. Tako je kultura postala pomemben dejavnik pozitivnih sprememb, saj je začela vplivati na razvoj novih miselnih tokov, ki so človeku vzbudile čustva in razmišljanja po pravičnosti, kar jih je gnalo v tovrstno delovanje.

Žalostno je, da moram kot zgodovinar, ki preučuje slovenske izseljence, zlasti kulturnike v ZDA, poslušati kako je postala kultura nekakšen "strošek" in "nepomembna balast", ki služi kot pribežališče za "lenuhe" in "nesposobneže". Seveda ne more biti vsako kulturno delovanje po godu vsem, kar sem spoznal v svojem raziskovanju zgodovine. Vendar, če bi se držali pravila: živi in pusti živeti, bi lahko vsi skupaj v teh kriznih časih bolj sproščeno orali ledino novim uspehom na poti. Tako pa spet poslušam, kot že neštetokrat doslej, kako se delimo in prepiramo, namesto da bi se v teh časih podpirali in pomagali, saj smo vsi v isti kaši. Ni res, da brez kulture ni Slovencev, še huje je: brez kulture ni civilizacije, ni človeka, zato prosim dajte kulturi njen denar in svobodo izražanja, da se razvija tako kot se mora, ne pa kot bi drugi želeli. Lahko si mislite kar hočete, ampak enako svobodo mora imeti tudi kultura in predvsem njeni ustvarjalci, zato se mi zdi nesprejemljivo, da o kulturi sodijo politiki, ki po navadi nimajo kančka kulture v sebi, še manj pa razumevanja in poznavanja zgodovine kulture. Za velekritike kulture imam vedno vprašanje kdaj so na zadnje prebrali kakšno knjigo, obiskali muzej, galerijo in kaj lahko o tem povejo? Ni kultura samo alkohol in zabava na koncertih. Kultura je bistvo našega obstoja, tudi za primitivce, pa čeprav se tega ne zavedajo.