Kako sem se naučil brati in utrinek knjige Šola, kam greš?

Med prebiranjem knjige Šola, kam greš?, ki kritično obravnava naš šolski sistem in raziskuje, kako bi lahko bil boljši, sem se spomnil zanimivega utrinka iz svojega otroštva, ki bi ga rad podelil z vami. Moja kužana Lucky in Lumpi sta med prvimi radovedno prisluhnila moji zgodbi.

Spomnim se dneva, ko sem se naučil brati. To je bil najlepši trenutek mojega otroštva. Sedel sem v učilnici, ki je danes spremenjena v šolsko knjižnico. Kakšno naključje! Bil je lep sončen jesenski dan. Kot prvošolčke so nas postopoma začeli učiti brati in pisati. Jaz sem bil zaradi tega med poukom velikokrat zamišljen. Raje sem strmel skozi okno in opazoval čudovito naravo, grmovje, drevesa, oblake in ptičke, ki so svobodno letale sem ter tja in se igrale. Večkrat sem se zazrl v pot, ki je vodila domov. Tam me je nestrpno čakal moj papagaj Miki. Bil sem eden tistih prvošolčkov, ki res niso marali šole, saj sem se v njej počutil prikrajšanega za svobodo igranja in gibanja. V šoli sem se počutil zaprto, utesnjeno in nenaravno. Velikokrat sploh nisem vedel, kaj tam počnem. Zunaj se je pred mojimi očmi dogajalo vse, kar bi me utegnilo zanimati. Lahko bi reševal kakšno ranjeno ptico, pomagal najti dom izgubljeni mački ali raziskoval nove poti v gozdu. Tu v šoli pa sem moral sedeti pri miru in poslušati »tovarišico«.

Vendar sem tistega dne osvojil najpomembnejšo snov na svetu. Naučil sem se brati kot zadnji v svoji generaciji. Že pred mojim vstopom v osnovno šolo sta me starejša brata učila abecedo. Znal sem napisati ali prebrati vsako črko posebej, nisem jih pa znal povezati v besedo. Povezovanje črk v besede in besed v stavke mi je povzročalo silne težave. To je bil zame velik miselni napor. Ko so moji sošolci brali in sledili tekstu, me je tovarišica večkrat zalotila, kako strmim skozi okno, namesto da bi sledil besedilu. Takrat me je z ostrim in povišanim glasom vedno poklicala: »Milan, beri naprej!« Tako sem se zbudil in znašel v učilnici. Pred menoj je neusmiljeno stalo berilo, iz katerega so vsi sošolci brali brez težav. Jaz pa sem gledal v besedilo in se čudil, kaj sploh gledam, čeprav je bilo opremljeno z vsemi slikami, ampak mi to ni veliko pomagalo. Ko sem prišel na vrsto za branje, sem večkrat obmolknil. Včasih sem celo upal, da me bodo prezrli, ampak se to ni zgodilo. Vedno sem bil tiho. Ko me je tovarišica poklicala, naj berem besedilo naprej, sem se enkrat celo zjokal, saj sem vedel, da nečesa ne delam prav, pomagati pa si ne znam. Besedilo me je spominjalo na pomešane hieroglife in kitajske pismenke.

Tistega lepega jesenskega dne pa se je zgodil čudež. Kot po navadi sem bil spet nepozoren in odsoten. Tako rekoč sem se vživel v svoj miselni svet. Nisem sledil tekstu, niti me ni zanimalo, kaj sošolci berejo. Raje sem zamišljeno strmel skozi okno in čakal, da zazvoni zvonec. Tovarišica me je opazila in rekla: »Milan, beri naprej!« Ko sem se zbudil iz svojih sanj in pogledal v berilo, se mi je nekaj posvetilo. Naenkrat nisem več videl hieroglifov in pismenk. Vsaka beseda je imela zraven narisano tudi sliko za lažje razumevanje (avto, hiša, sonce). Čeprav nisem vedel, kje smo sploh ostali, sem začel brati od začetka do konca. Tokrat so za razliko od mene obnemeli vsi drugi in gledali vame. Tako sem bral in bral skoraj do konca besedila, brez napak, kot iz rokava, da je morala tovarišica stopiti do mene in me ustaviti z roko. »Dovolj je«. Takrat se je prvič tudi nasmejala, ko sem jo pogledal v obraz, in z veselim glasom povedala:

Zdaj pa prosim, da vsi sošolci vstanejo in zaploskajo našemu Milanu, ki se je končno naučil brati!

Še danes mi odmeva tisti aplavz in premikanje stolov, ko so vsi vstali in zaploskali. Bil sem tako vesel in ponosen, da mi je celoten dogodek ostal v najlepšem spominu. Končno sem tudi v šoli naredil nekaj prav!

Ko zdaj pomislim za nazaj, opažam, da sem potreboval več časa za dojemanje dinamike branja in učenja. Branje sem moral osvojiti sam, le čas sem potreboval. Bistveno več časa kot drugi. Opažam tudi, da sem ostal edini v svoji generaciji, ki še danes bere knjige in članke. Vsi ostali, ki so se pred menoj naučili brati, danes sploh ne berejo knjig. Jaz jih celo pišem! Ena bo izšla konec leta z mojim soavtorstvom. Meni je bilo v osnovni šoli res težko vzeti knjigo v roke in brati, tako se mi je upiralo učenje in sedenje pri pouku, saj šole nisem dojemal kot svoje. Zdaj bi vse knjige najraje kar pojedel, če bi lahko, da nadoknadim izgubljeni čas in znanje. Tako rad imam knjige in znanje, da si svojega življenja ne morem več predstavljati brez njih! Šele zdaj razumem tisti pregovor, ki pravi: prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi.

Milan M.