Moj dedek je bil partizan

Moj dedek Milan Mrđenović, po katerem sem dobil ime, je v partizansko vojsko vstopil 9. septembra leta 1944. Star je bil komaj 16 let. Razporedili so ga v 23. srbsko udarno divizijo, ki je v tistem času osvobajala vzhodne in osrednje predele Srbije od okupatorjev. Moj dedek se je v Srbiji znašel kot begunec, saj so njegovo družino leta 1941 izgnali iz rodne vasi na Hrvaškem, kjer so jih ustaši spravili na živinske vagone in poslali v Srbijo. Tam so bili prisiljeni živeti kot hlapci pri bogatih kmetih v Donji Beli Reki blizu rudarskega mesta Bor. Milanov starejši brat Branko se je že leta 1942 odpravil v partizane. To je storil po nasvetu s svojim očetom, mojim pradedkom Jakovom, veteranom in solunskim borcem iz prve svetovne vojne, ki je po dolgem razmisleku odgovoril, da so edina prava izbira za Srbe v bodoči Jugoslaviji Titovi partizani. Četniki so takrat pozivali k pobijanju Hrvatov in muslimanov; ustaši k pobijanju Srbov in Romov. Tukaj so bili še Ljotićevi in Nedićevi fašisti ter drugi odpadniki četniških sil. Vmes so bili samo Titovi partizani, ki so za razliko od vseh ostalih skupin edini širili napredna gesla bratstva in enotnosti ter pozivali vse ljudi k boju za pravično Jugoslavijo proti izdajalcem in okupatorjem. Mladi Milan je hotel slediti svojemu pogumnemu bratu Branku, ki se je prostovoljno opredelil za partizane, ampak je bil takrat še premlad, star komaj 14 let. Branko ga je prepričal naj raje ostane v Donji Beli Reki, kjer so živeli srbski begunci in njegova družina. Tam je moral služiti nekemu bogatemu kmetu, ki so ga četniki kmalu za tem nasilno umorili pred njegovimi očmi, saj je bil svobodomiseln človek. Dedek zato ni imel druge izbire, kot da s svojimi 16 leti gre v partizane.

Ko se je partizansko gibanje v Srbiji leta 1944 razplamtelo, se je Milan takoj odzval mobilizaciji. Dodelili so ga v 3. četo, 4. bataljona, 9. brigate 23. srbske udarne divizije, pod poveljstvom podpolkovnika Miladina Ivanića. Septembra 1944 je 23. udarna divizija sodelovala v težkih bojih proti okupatorjem v Srbiji, natančneje v okolici Zaječara, blizu Bolgarske meje, kjer so tudi pričakali prihod Rdeče armade. Srbskim partizanom so na pomoč priskočili vojaki 113. strelske divizije Rdeče armade. Ta je iz smeri Bolgarije, v sestavi Tretje ukrajinske fronte, pod poveljstvom maršala Tolbuhina, prodirala proti Beogradu. Poskušali so presekati pot umikajoči se nemški armadni skupini E, ki je pod poveljstvom generalpolkovnika Alexandra Löhra, organizirala umik iz Grčije in Jugoslavije proti Nemčiji. 23. srbska udarna divizija je v bojih sodelovala proti zloglasni SS diviziji Prinz Eugen, ki je bila specializirana za vojno proti partizanom v Jugoslaviji. Moj dedek je bil v teh bojih tudi ranjen.

Partizani iz dedkove enote so oktobra dolgo časa napadali utrjene nemške položaje. Šele s pomočjo težkih topov so jih uničili Rdečearmejci. Moj dedek se je dobro spominjal prvega srečanja z vojaki Rdeče armade. Na bolgarski meji so srbski partizani sprejeli Rdečo armado kot osvoboditelje, tovariše in brate v orožju. Veliko so se objemali in pozdravljali, peli pesmi in plesali. V dedkovem spominu so ostali zelo lepi prizori, predvsem se je spominjal podobe nekega nasmejanega vojaka Rdeče armade, ki je imel ob sebi namotano pol metra dolgo cigaro, za katero je samozavestno govoril, da bo »že zdržala do Berlina« kamor so rdečearmejci tudi drveli. V resnici so armadne skupine Tretje ukrajinske fronte prodirale proti Madžarski in vse tja do Dunaja. Rdeča armada je na Dunaju ostala do leta 1955, dokler se niso Avstrijci z državno pogodbo zavezali, da bodo kot država ostali vojaško nevtralni in seveda, da bodo podelili pravice slovenski narodni manjšini na Koroškem. Mojega dedka je pogum Rdeče armade zelo prevzel. 23. udarna srbska divizija se je samostojno ob boku z Rdečo armado borila proti Nemcem. Po vojni je imel zaradi tega težave, saj je vseskozi hvalil Sovjetsko zvezo in Stalina, ampak je imel srečo. Moja babica je vedno govorila, da ga je takrat rešil njegov tovariš, ki ga je zagovarjal kot poštenega človeka. Nasploh je imel srečo, ker je bil preprost človek in navaden kmetovalec.

Moj dedek je bil ranjen v bojih z Nemci konec oktobra 1944, torej po tem, ko so s pomočjo Rdeče armade uspešno osvobodili Beograd ter poskušali zadržati obkoljene nemške enote v njihovem obroču, da ne bi prečkali reke Save. Za svoje uspešno sodelovanje v teh bojih proti nemškim enotam skupaj z Rdečo armado, je bila celotna 23. udarna divizija posebno pohvaljena s strani vrhovnega poveljnika maršala Tita. Mojega dedka so potem zdravili v bližnji partizanski bolnišnici, kjer naj bi se nahajal do 15. februarja 1945. Takrat se je vrnil nazaj v svojo enoto, ko so 23. srbsko udarno divizijo dodelili 2. jugoslovanski armadi, pod poveljstvom Koče Popovića, ki je sledila umikajoči se nemški, četniški in ustaški vojski vse do osrednje Slovenije. 2. jugoslovanska armada je pomagala pri osvobajanju Zagreba in osrednje Slovenije, Zidanega mosta in Celja, kjer so maja 1945 pomagali razorožiti zloglasno 373. legionarsko divizijo Tiger in SS divizijo kot tudi številne druge majhne četniške in ustaške enote, ki so se predale. Prav tako so zajeli oficirski štab 15., 34. in 91. nemškega korpusa. Mojemu dedku je v spominu ostalo, da je prišel najdlje do Šmartna ob Paki. Žal je v teh sklepnih bojih na novo leto 1945 padel njegov starejši brat Branko. Ubili so ga četniki. Njemu v slavo so po vojni odkrili spominsko ploščo v rodni vasi na Hrvaškem, kot tudi ostalim padlim borcem, ampak so ploščo žal odstranili. Tudi spomenik padlim borcem so porušili. Zato pa na srečo stojijo v Sloveniji.

Kot mladoleten pripadnik Narodnoosvobodilne vojske se je Milan Mrđenović zelo dobro izkazal. Za svoje zasluge je prejel Medaljo za hrabrost, ki so jo podeljevali zaslužnim posameznikom, ki so v nevarnih situacijah reševali ljudi in materialne dobrine ter pokazali osebno hrabrost in požrtvovalnost. Vse to je moj dedek dosegel pri 16/17 letih starosti! Demobiliziran je bil šele decembra 1945. Kljub temu so ga kasneje vpoklicali nazaj v vojsko, da je odslužil še preostanek vojaščine. Takrat je vojni rok trajal dve leti! Po vojni se je vrnil nazaj v rodno vas Gložđe, na Hrvaškem, kjer se je leta 1952 rodil moj oče. Po smrti mojega dedka 4. avgusta 1980, ki ga sicer nikoli nisem osebno spoznal, lahko kljub temu rečem, da sem ga poznal, saj živi naprej, ne zgolj v mojem imenu, ampak predvsem v vrednotah za katere se je boril in jih zagovarjal. S ponosom lahko rečem, da z njegovim imenom nadaljujem tradicijo zavzemanja za napredek, pravičnost, solidarnost in mir po svetu. Moja družina nikoli ni stala na strani tistih, ki bi razpihovala žerjavico sovraštva, šovinizma in nacionalizma. Nikoli niso želeli biti del reakcionarnih in temačnih sil nazadnjaštva. Vedno so bili na strani pravice in resnice. Vedno so bili pošteni in delovni ljudje. Tako je tudi danes in bo ostalo še v prihodnje. Zato lahko rečem: slava spominu mojemu dedku in vsem pogumnim borcem za svobodo!

Čestitam ob dnevu borca!

Moj dedek Milan