Tudi z Lumpijem rada bereva poljudne znanstvene članke! Tokrat sva v septembrski številki Globala prebrala obsežen prispevek, ki obeta temačno prihodnost našega planeta. Članek z naslovom Begunci z Zemlje napoveduje velike spremembe v strukturi prebivalstva v prihodnje. Napoveduje selitve narodov kakršne zgodovina ne pomni še iz časov razpadanja rimskega cesarstva. Že danes smo priče srhljivim podobnostim te daljne temačne preteklosti. Povzročajo jih podnebne spremembe, ki se kažejo v obliki pogostih poplav, neurji, vročinskih valov, suše in drugih vremenskih sprememb, ki uničujejo letine, pridelke in življenje na zemlji ter nasploh povzročajo nevšečnosti v gospodarstvu, kmetijstvu, družbi ter nazadnje tudi v politiki. V omenjenem članku, ki navaja ugotovitve znanstvenikov piše, da bodo …številni zagrizeno vztrajali in trpeli zaradi vročine, lakote ter političnega kaosa, drugi se bodo prisiljeni preseliti… Takšne preselitve se dogajajo že danes!
Številni begunci, ki prihajajo k nam niso zgolj iz vojnih območji, temveč prihajajo tudi iz opustošenih držav, kjer podnebne spremembe otežujejo življenja milijonom ljudi zaradi pomanjkanja vode, nerodovitne zemlje in spodbud za razvoj in mir. Težave bodo z vsakim letom hujše, časa je v resnici že zmanjkalo. Kaj torej narediti, me s svojim presenečenim pogledom sprašuje Lumpi? Pošiljanje denarja v nerazvite države ne bo obrodilo sadov, saj tamkajšnje politične elite vedno poskrbijo, da ne pristane v pravih rokah. Mogoče bi se morali zgledovati po Kitajcih, ki v teh državah gradijo javno infrastrukturo in razvijajo kmetijstvo, investirajo v znanje in razvoj? Mogoče bi jim morali pomagati zgraditi še javni zdravstveni in šolski sistem, ki bi vsem ljudem omogočil, da se pripravijo na najhujše. V nobenem primeru ne vidim lahkih rešitev. Že zdaj je ljudi pri nas, ki smo razvita visokotehnološka družba, težko prepričati v koristnost upoštevanja preventivnih ukrepov, kot npr. zajezitev širjenja virusa. Ljudje se upirajo vsakim novim spremembam, saj ne želijo žrtvovati svoje svobode pri razpolaganju s prostim časom. Vse je povezan z našim javnim življenjem, ki se tesno identificira z navezanostjo na potrošništvo. Neskončna gospodarska rast nas bo nekoč zadušila. Potrebno je iskati drugačne pristope za razvoj. Z Lumpijem ga vidiva v znanju in znanosti.
Vsi želimo v miru in svobodi uživati življenje, služiti, zapravljati, potovati in ustvarjati Nekako pa smo pozabili na pomen solidarnosti, sočutja, kulturo in izobraževanje. Kako se bomo soočili z vedno hujšimi posledicami podnebnih sprememb, ki nas bodo pestile v prihodnosti in prisilile v še večja odrekanja ter omejitve, če že zdaj nismo pripravljeni sprejeti začasnih ukrepov, ki jih priporočajo vse vlade po svetu (leve in desne), da bi zajezili širjenje virusa? Solidarnost in občutek pripadnosti skupnosti je popolnoma odpovedal. Ponavljam: rešitve niso enostavne. Prihodnost ni rožnata. Trenutna pandemija pa bi morala služiti kot opomin in razmislek za iskanje odgovorov v kakšnem svetu sploh želimo živeti? Že zdaj je jasno, da brez učinkovitega javnega zdravstva, kvalitetne splošne izobrazbe ter kredibilnih politikov in stroke ne bomo zmogli sami. Čaka nas veliko dela. Moramo biti pripravljeni na vse. Če se bomo prepustili iluziji, da bo problem izginil sam od sebe, nas bo udaril bumerang lastne ignorance. Potrebujemo več znanja!
Milan M.
Ni komentarjev:
Objavite komentar