nedelja, 17. julij 2022

Bruseljska dvoličnost in dvojna merila Zahoda

Kako je mogoče, da lahko neka revna Bolgarija diktira politiko širitve Evropske unije z absurdnim zahtevam po zavračanju obstoja makedonskega jezika in njihove identitete? Zanimivo, da se takšna politika istočasno očita samo Rusiji, medtem ko v naši sredi dopuščamo Bolgariji, da počne isto, seveda z blagoslovom bruseljskih birokratov. Bruseljskim birokratom verjetno bolgarski nacionalizem ni bolj všeč od makedonskega ali ruskega. Tukaj gre za pokrivanje anglo-saksonskih geostrateških interesov, ki jih kot hlapci Zahoda izvajajo revni Bolgari nad še revnejšimi Makedonci. S tem se omejuje vpliv Rusije na območju zahodnega Balkana, kar Srbiji kot zvesti zaveznici Rusije zateguje zanko okoli vratu. Zaradi tega bodo bruseljski birokrati prisilili Makedonce, da se odpovedo lastni identiteti, čeprav isto politiko zanikanja identitete naroda očitajo Vladimirju Putinu v Ukrajini.

Makedonija bo morala iz učbenikov črtati vsa poglavja, ki niso povšeči Bolgarom, sploh tista, ki govorijo o junaškem odporu Makedoncev med drugo svetovno vojno. Odpovedati se bodo morali tudi prevelikemu čaščenju Josipa Broza Tita, ki jih je takrat v okviru NOB vodil k uporu proti bolgarski okupaciji. Naj spomnim, da je bila Bolgarija pomembna članica Hitlerjevega zavezništva in ena od agresork na Kraljevino Jugoslavijo. Po vojni je Tito z Blejskim sporazumom leta 1947 Bolgarom odpustil njene grehe in se odpovedal vojni odškodnini, ki bi jo v višini 25 milijonov dolarjev (330 milijonov v današnji vrednosti) morali izplačati Jugoslaviji. Seveda takšne hvaležnosti Bolgari niso nikoli vrnili. Zdaj so prišli okrepljeni nazaj in zahtevajo poleg revizionizma še moralno odškodnino za svoj poraz. Slovenija bi ravno zato morala stopiti v bran Makedoncem, saj imamo podobno zgodovinsko izkušnjo s sosednjo Italijo in Avstrijo. Še slabša popotnica za vstop v EU čaka Bosno in Srbijo. A si bomo v znak solidarnosti odeli v profilne slike makedonsko zastavo? Verjetno ne, ker so makedonske elite že klonile pritiskom.

Po čem se politika Bolgarije, ki jo podpirajo bruseljski birokrati in NATO, razlikuje od ruske politike v Ukrajini? Bolgari nimajo lastnih zalog nafte in plina, vendar so svoje cilje dosegli z uporabo drugih, bolj prefinjenih sredstev, kar je prizadelo Makedonce kot narod in predvsem škodilo evropskim vrednotam. Če se lahko plin in nafta še nekako nadomestijo, se občutek zanikanja nacionalne identitete in dostojanstva ter zgodovinski revizionizem ob prisotnosti revščine in politične nestabilnosti ne moreta nadomestiti z drugim kot z jezo in velikim razočaranjem nad politiko EU. Kakšne so to evropske vrednote, ki dopuščajo sramotno teptanje makedonskega naroda? Najprej so Makedonci prepustili tretjino svoje države albanski manjšini, ki praktično obvladuje tudi njeno notranjo politiko, nato so morali popustiti pritiskom Grčije glede imena države, zdaj bodo klonili še pod pritiski Bolgarije.

Države, ki so Makedonce do zdaj stiskale v kot, ne sodijo med najbolj vzorne članice EU. V večini vzhodnoevropskih držav so na oblasti ozke vladajoče klike, ki s pomočjo korupcije, nepotizma in manipulacij ohranjajo svoje oblastne interese. Zaradi tega pustijo svoje države ekonomsko in vojaško izkoriščati močnejšim geostrateškim silam. Razen zdrah in dolgov nista vladajoči kliki v Bolgariji in Grčiji prispevali nič bistvenega k razvoju skupnosti, vendar sta dosegli svoje nacionalistične cilje, s katerimi se pred revnimi državljani lahko pohvalijo. Njim ni v interesu skrb za blaginjo, poštenost, solidarnost in medčloveške odnose, ki bi prispevali k razvoju in napredku družbe ter njeni stabilnosti. Zanima jih le stabilna oblast, ki jo najlažje dosežeš s pomočjo udinjanja najmočnejšim silam, negovanjem revščine in obujanju nacionalizma.

Vse kaže, da so nacionalni miti v teh državah »nove Evrope« postali nekakšno nadomestilo za propadle ideologije, religije in zavoženo ekonomsko politiko EU. Sodobni nacionalizem ter iz tega izhajajoč občutek večvrednosti odgovarja širšim plastem zavedenih in revnih evropskih narodov, ki se vsaj v nečem počutijo bolje od drugih. Revne države, ki svojim državljanom ne morejo zagotoviti ekonomskega blagostanja in napredka, so posvetile veliko pozornost polpreteklim mitom in drugim izmišljotinam, da bi odvrnile pozornost od resničnih problemov in vzrokov za slabo stanje v družbi. Bruseljske birokrate ne moti bolgarska nacionalistična politika do Makedonije, kot tudi ne madžarski ali poljski nacionalizem, saj imajo od tega obojestransko korist. Diplomatska rešitev je bila v makedonskem primeru dobrodošla, saj se je pokrivala z vojaškimi interesi anglo-saksonskega NATO zavezništva ter ekonomske politike EU. V primeru Ukrajine diplomatska rešitev ni smela priti v poštev. Implementacija minškega mirovnega sporazuma, ki so ga s posredovanjem Rusije »s figo v žepu« sprejele tudi zahodne države, bi omogočila miren razplet ukrajinske krize. Minški sporazum so pokopale prav jedrne evropske države (Francija in Nemčija), ker so namesto svojim interesom sledile geostrateški politiki ZDA, ki zadnjih 30 let na račun nesreče drugih odkrito izzivajo Rusijo v globalni konflikt in vojno.

Zadnjih osem let so bruseljski birokrati, podobno kot bolgarski nacionalisti v primeru Makedoncev, ignorirali celo vrsto lastnih načel in vrednot. Spregledali so tudi ukrajinsko nasilje v Donbasu, da bi konflikt domači javnosti prikazali kot enostransko početje upornikov in Rusije. To jim je do zdaj pomagalo pri opravičevanju njihove dolgoletne porazne ekonomske politike, ki v mnogih državah že kaže svoje zobe in hkrati krepi evropski nacionalizem, rusofobijo in militarizem. Verjetno računajo na to, da bodo ceno zgrešene politike do Rusije, Ukrajine, Makedonije in drugih držav na koncu plačali nemočni in razklani narodi EU, ki zaradi prevladujočih mitov očitno ne bodo imeli slab občutek o svoji revščini. Jasno je, da hočejo evropski birokrati in vladajoče klike usmeriti vso jezo in frustracije na Rusijo. Vprašanje, če jim bodo tokrat evropski narodi slepo sledili v prepad, saj so večinoma že siti izrednih razmer, zategovanja pasov, dvojnih meril, omejevanja svobode, zapovedovanja edine uradne in sprejemljive resnice ter pomanjkanja perspektive in stabilne prihodnosti. Zaradi tega se lahko zgodi, da bo letošnja jesen in zima najtežja preizkušnja sodobne družbe doslej. Evropska solidarnost je že odpovedala v primeru zaščitne opreme proti virusu, mar res mislite, da bo zdaj delovala, ko bomo potrebovali dodatne puloverje?



Ni komentarjev:

Objavite komentar