Kratka analiza posledic širjenja Nata na vzhod

Članek sem po nasvetu prijatelja poslal na uredništvo Dela. pred tem sem ga objavil na svojem FB profilu. Nisem imel upanja, da ga bodo na Delu sploh objavili. Na koncu sem bil presenečen, ko so mi odgovorili, da bo članek objavljen v Sobotni prilogi dela v pismih bralcev 9. julija. Tukaj ga objavljam v Delovi obliki z povezavo na koncu članka

Foto: Eržen, Delo

Ko je Španija postala članica zavezništva Nato, se nihče ni vprašal, kakšne posledice bo to prineslo okupiranim območjem v Maroku, eksklavama Ceuta in Melilla ter drugim narodom, ki nočejo ostati pod špansko vladavino. Kot zanimivost naj omenim, da so se na referendumu o članstvu v Natu leta 1986 najbolj odločno in večinsko zoperstavili prav Katalonci, Baski in prebivalci Kanarskih otokov, ki še danes zahtevajo več samostojnosti. Katalonija je bila in je še vedno ena od najbolj ekonomsko razvitih regij v Španiji, ki tudi največ prispeva v skupno državno blagajno. Njihov referendum o neodvisnosti je bil oktobra 2017 vsem na očeh brutalno zatrt. Situacija je bila podobna ukrajinski, vendar s to razliko, da Španija ni bila deležna sankcij ali izključevanja iz mednarodnih organizacij.

Poglejmo, kaj se je v približno tem času dogajalo v vzhodni Evropi. Večina Ukrajincev ni bila naklonjena približevanju Natu. Najbolj odločno so temu nasprotovali etnični Rusi in Ukrajinci, ki so govorili rusko na vzhodu države. Prav te regije so bile gospodarsko najbolj razvite in so prispevale največ v skupno blagajno. Nazaj se je vrnilo bore malo sredstev, saj je bila kijevska oblast skorumpirana, stavke rudarjev pa so bile zmeraj nasilno zatrte. Desničarski puč leta 2014 je samo še poslabšal situacijo v državi, saj so se nove oblasti odločile za radikalne spremembe. Ukrajino so hoteli priključiti zavezništvu Nato in EU brez soglasja manjšin. Istočasno so omejevali rabo ruščine in prepovedali ruske simbole. Temu so se Rusi na Krimu in Donbasu odločno uprli, zato so zahtevali osamosvojitev in priključitev k Rusiji. Na podobno pot so krenili tudi prebivalci v Harkovski, Hersonski in Odeški regiji, vendar so jih v zadnjem trenutku ustavili ukrajinski tanki in oborožene tolpe neonacistov. Neonacisti so 2. maja 2014 v Odesi žive zažgali proruske protestnike, ki so se zatekli v dom sindikatov. Za omenjen zločin ni odgovarjal še nihče. Rusi v Ukrajini so se zaradi tega upravičeno počutili ogrožene. Sledila je temu primerna reakcija.

Glede na dejstvo, da Katalonci in Baski še danes ne smejo sanjati o osamosvojitvi, saj so v članici Nata postali talci geostrateških iger proti Rusiji, je bila odločitev Krima in Donbasa povsem razumljiva. Ne smemo pozabiti, da je evropsko pravo legaliziralo kolonialne posesti v Ceuti in Melilli, ki bi jih morala Španija že zdavnaj vrniti Maroku. Namesto tega sta ti dve eksklavi najbolj razvpit primer kolonialne dediščine, ki jo ohranjata in branita Natova vojska in birokrati v EU ter kjer se istočasno množično kršijo pravice priseljencev. Mimogrede: tudi Maroko ima svojo črno piko v odnosu do prebivalcev Zahodne Sahare.

Foto: Črt Piksi, Delo

Litva je nedavno razglasila Rusijo za teroristično državo in blokirala dostop do njene eksklave Kaliningrad. Vprašajte se, kaj bi se zgodilo, če bi Maroko blokiral eksklavi Ceuta in Melilla. Kako dolgo bi Nato trpel takšno potezo Maroka? Videli smo, kaj se je zgodilo z referendumom v Kataloniji. Vsi so gledali stran, ko so španski policisti pretepali ljudi, ki so hoteli glasovati za samostojnost. Tukaj imamo opravka z dvojno moralo in hipokrizijo Zahoda, ki obsoja zgolj eno stran, ni pa se sposoben dogovoriti za razumno in kompromisno rešitev problema. Zakaj bi sploh iskali kakršnokoli rešitev, ko pa trenutno stanje odgovarja lastnikom kapitala, ki lahko s svojimi mehanizmi stiskajo reveže v primežu novih podražitev in jih držijo v strahu pred drugimi ljudmi?

Zakaj, mislite, da imamo evropsko kopensko mejo v Ceuti in Melilli z Afriko? Pritisk migrantov na to območje deluje kot sprostilni ventil za frustracije prestrašenih volivcev, ki nato glasujejo za populistične stranke in s tem načenjajo temeljne vrednote EU in demokracijo. Zakaj, mislite, da je Nato ustvaril kaos na evropskih mejah, v Libiji, Bližnjem vzhodu in Afganistanu? Katere stranke imajo v Španiji, Italiji, Franciji in Nemčiji, ki so ključne države za obstoj EU, največ koristi od negotove svetovne situacije? Seveda so to populistične desničarske stranke, ki na prvi pogled krepijo vpliv Rusije v EU, ampak ne pozabite, da je Rusija hotela EU prodajati samo svoje energente, da bi ekonomsko okrepila svojo državo in obrambne pozicije. ZDA so se najbolj bale, da bi postala Rusija preveč razvita, EU pa samostojna in pragmatična v svojem odnosu do Rusije. To bi utegnilo zamajati njen dominantni položaj ne samo v EU, ampak tudi na svetu. Zaradi tega je mogoče razumeti, da je Američanom bolj kot Rusiji v interesu razdvojiti in oslabiti pozicije EU. Temu primerna je bila tudi politika zavezništva Nato na njenih mejah.

Prav zaradi tega si upam trditi, da smo razumni ljudje odločno proti takšni politiki, ko je govor o širitvi Nata, ki na dolgi rok ne prinaša varnosti ali stabilnosti, ampak kvečjemu dodatno negotovost in stalno oboroževanje ter polnjenje skladišč orožja, ki se bodo enkrat morala nekje izprazniti v novi vojni. To pač ni prava pot do rešitve problemov. Pravo pot so v zgodovini poznali le maloštevilni in pogumni državniki, ki so se znali pogajati in iskati sporazumne rešitve, s katerimi so ohranjali interes miru in skladnega razvoja vseh. Če ne bomo kmalu našli podobne rešitve, se nam ne obeta nič dobrega. Rešitev je po mojem mnenju multilateralni svet. Prizadevanje zgolj ene strani za prevlado nad drugimi bo rojevalo vedno nove konflikte, ki škodijo vsem, koristijo pa le peščici elit in najbogatejših držav – ter seveda dominanci ZDA na svetu.

Povezava do članka