Svet nam pred očmi razpada, ampak tega dejstva do zdaj še nismo dovolj ponotranjili, da bi zadevo začeli jemati resno. Pred več kot desetimi leti, ko sem še snemal svoje video bloge in poskušal ljudi prepričat v bolj zdrave življenjske navade, sem še gojil optimistično upanje, da bomo ljudje z dobro voljo in novim znanjem sami zmanjšali obseg živinoreje in drugih izpušnih plinov v ozračje, ampak se do zdaj zaradi različnih razlogov to še ni zgodilo.
Na moje veliko presenečanje se dogaja obraten proces. Več
kot vemo o škodljivem vplivu človeka na okolje, naravo in zdravje, bolj se mi
dozdeva, da se pospešeno nadaljuje uničevanje življenja in planeta na katerem živimo.
Ljudje vedno najdejo opravičila za svoja škodljiva dejanja. Pri izbiri prehrane
bi lahko naredili več, bistveno več, vsaj za sebe, če ne za druge, ampak so
prehranjevalne navade in tradicija še naprej bolj pomembni od prihodnosti in
usode tega planeta. Na žalost je svet, ki ga poznam vedno ljubil greh in
sovražil pravičnost. Bog ne daj, da bi o tem spregovoril na glas, saj bi te
takoj označili za čudaka in zatrli.
Zmernost in samoobvladovanje so postali nezaželeni vrlini.
Poželenja, ki nas vodijo v suženjski jarem in samouničevanje pa so postali
način življenja. Vladajoči sloji družbe, ki ne delajo nič v smeri reševanja
nastale zagate, se ne zavedajo kako neznosno breme so natovorili mlajšim
generacijam, ki bodo morali zaradi politike potrošniških navad živeti v
bistveno drugačnem in peklenskem svetu. Namesto, da bi z besedami in dejanji
spodbujali in krepili voljo do spremembe, se dopušča, da se ljudem jemlje volja
in upanje, da se bo sploh kaj spremenilo na bolje. Slovenska politika je pri
zatiranju takšnega upanja zelo uspešna ter inovativna.
Nejevernim Tomažem lahko postrežemo s kopico novih dokazov o
škodljivem vplivu živinoreje na okolje in zdravje ljudi, ampak jih s tem ne
bomo prav nič odvrnili od njihovih prehranjevalnih navad in užitkov. Prav
nasprotno, še spodbudili bomo njihovo samouničevanje ali pa ga bodo
zrelativizirali. Že res, da je prehrana osebna in svobodna izbira vsakega
posameznika, ampak ko postane ta izbira del večjega problema, ki mu pravimo
globalno segrevanje, se pojavi vprašanje etičnosti takšne izbire? Seveda izbira
prehrane ni glavni problem na tem svetu, je pa na srečo edini na katerega lahko
kot posamezniki vplivamo.
Zakaj ljudje lažje izbiramo prave besede, da ne bi koga
užalili, težje pa spremenimo lastne navade, ki škodujejo nam in vsem ostalim?
To je eden od paradoksov, ki ga ne bom nikoli razumel. Danes smo po nekaj
tednih končno dočakali zmerno ohladitev in nekaj več kapljic dežja. Čeprav vem,
da bo dežja premalo za rešitev problema letošnje suše, vseeno upam, da bo
pričujoči zapis kapnil na rodovitna tla in pripomogel k ponovnemu razmisleku o
naših vsakdanjih prehranjevalnih navadah.
Inštitut za nutricionistko je objavil sliko, ki me je
spodbudila, da napišem nekaj uvodnih razmišljanj o tej temi. Slika nazorno kaže
kako je živinoreja dvignila prisotnost ogljika v ozračju in otežila naš
položaj. To seveda lahko spremenimo sami. Ni tako kompleksen problem kot težka
industrija in transport. Kdor bere naj tudi razume. Kdor ne želi razumeti pa
naj prosim ne pametuje. Stanje je preveč resno, da bi se lahko na ta račun
norčevali. To si lahko privošči samo pokvarjena slovenska politika, ki uživa ob
razdvajanju, lažeh in prepirih. Navadni ljudje si tega ne smemo privoščit.
Moramo se zavedat naše odgovornosti do planeta, narave in živali, sicer bodo
tisti mehurčki na sliki enkrat samo poknili....
Ni komentarjev:
Objavite komentar