Toplo priporočam branje Štefančičevega "peklenskega" članka v Mladini z naslovom »Pekel je že tu!«, ki sem ga v teh vročih dneh v družbi svojih kužanov, prebral na hladnem. Prišel sem do naslednjih ugotovitev, ki jih tukaj delim z vami:
Če si lažje predstavljate konec sveta, ne pa konec
kapitalizma, potem obstaja velika verjetnost, da ste pod vplivom neoliberalne
ideologije, ki je onemogočila vsako idejno predstavo o družbeni alternativi.
Neoliberalna propaganda je dolga desetletja prepričevala ljudi, da morajo za
uspešno razvijanje družbe podpirati odkrite ali prikrite oblike privatizacije,
deregulacijo trga in nižanje davkov za najbogatejše. Tudi obstoj demokracije,
sodišč, neodvisnih medijev in celo držav so postali ovira za izvajanje
ideologije neoliberalizma v praksi. Vsak dosleden nadzor in pregled nad
delovanjem ekonomije preprečuje uporabo zvijač, korupcije in drugih metod za
nesramno bogatenje elit, ki so svet in družbo spremenile v pravi pekel.
Na žalost so v službi neoliberalne ideologije tudi predstavniki
glavnih medijev, ki nam nikoli ne povejo resnice. Politiki, ki so od njih
odvisni jim tiho prikimavajo in tako dodatno škodijo demokraciji, državi,
ljudem in predvsem naravi. Ne smemo pozabiti, da se je politika neoliberalizma
izoblikovala v zločinu, nasilju, represiji, terorju in likvidacijah ljudi, ki
so se borili za pravico in resnico. Neoliberalizem, ki omogoča nemoteno
delovanje kapitalizma, ki zaradi tega nima alternative, je najhujši
totalitarizem in enoumje brez primere v zgodovini. Zato imamo pekel in podnebne
spremembe, ki nas peljejo v katastrofo.
Vse se je začelo v Čilu 11. septembra 1973. Takrat je ZDA
izvedla državni udar zoper demokratično izvoljene oblasti in namesto njih
nastavila vojaško hunto, ki je eksperimentirala z novo ekonomsko politiko, ki
je danes naša realnost. Demokracija je postala ovira za izvajanje neoliberalne
politike. Tako ne preseneča, da so svoj eksperiment izvajali v Čilu, ne pa v
kakšni razvidi deželi, saj bi se ljudje uprli. Tako so začeli postopoma
prilagajati sistem, zakone in družbo na novo realnost. Ljudi pa so s pomočjo
glavnih medijev in zamegljevanjem bistva problema reprogramirali, da jim je
postalo vseeno, če imamo demokracijo, državo, politike, zakone in sodišča, saj
njihova pravica in beseda ne veljata niti piškavega groša. Tudi vojna v Ukrajini je posledica
neoliberalne politike. Rušenje Sovjetske zveze in uvajanje neoliberalnih
ekonomskih politik, je pahnila številne Ruse v hudo revščino, kriminal ter
anarhijo, da so namesto demokracije želeli avtokrata, torej človeka, ki bo
naredil red in zaprl kriminalce. Tudi v EU obstajajo navidezne demokracije, ki
uvajajo avtokracijo in vsiljujejo zgolj eno sprejemljivo resnico in realnost.
Vse drugo je odrinjeno na obrobje. Ljudje prav zaradi tega ker niso uslišani
izgubljajo zaupanje v uradne institucije in čedalje bolj verjamejo populistom
in drugim manipulatorjem.
Naša zaspanost, ker nismo razmišljali družbeno odgovorno,
kdo nas zastopa in kakšne posledice to prinaša, se nam zdaj maščuje v podobi
hudih podnebnih sprememb. Kras je zgorel
tudi zaradi kapitalizma! To se ne bi zgodilo, če bi se v preteklosti
oblastniki obnašali družbeno odgovorno, vlagali v požarno varnost ter krepili
komunalno infrastrukturo. Ker pa so takšne javne storitve dodaten strošek za državo,
ki ne služi interesom neoliberalizma, torej ne prinaša dobička, se v tem
pogledu ni naredilo ničesar. Vse je bilo prepuščeno usodi in naključjem. Na
koncu so Kras morali reševati navadni gasilci prostovoljci! Politika je v tem
času ljudi samo dodatno razdvajala. Tako pridemo do ironičnega neoliberalnega
zaključka, da so v resnici politiki nekoristni in predstavljajo strošek!
Dejstvo je, kakor ugotavlja Štefančič v svojem članku, da
nam je ideologija neoliberalizma dobesedno zlezla pod kožo, okužila naša srca,
zameglila razmišljanje, povečala apetite po nakupovanju in imetju ter zasenčila
bistvo demokracije. Ideologija neoliberalizma nas je dobesedno prevzela. Tako
so ljudje postopoma prenehali razmišljati o alternativah kapitalizmu. Sindikati
in leve stranke so začele opuščati idejo razrednega boja, saj so se morali
prilagodit prevladujoči miselnosti v družbi, ki jo je ustvarjal potrošniški
kapitalizem in ideologija neoliberalizma. Posledično se je izkazalo, povsem
upravičeno, da med novo levo in novo desno politiko ni prav nobenih razlik, saj
oboji (tega vam strici niso povedali) izvajajo enako neoliberalno politiko, ki
na račun umetnih delitev v družbi samo povečuje ekonomske in družbene razlike
med ljudi. Tam kjer se dva prepirata, tretji dobiček ima. Vsaka pomisel na
alternativo kapitalizmu je takoj razglašena za noro, radikalno, preveč
levičarsko in celo teroristično. Vsakega, ki bi govoril o alternativi prikažejo
kot neuravnovešenega ali nekoga, ki je bodisi preveč mlad, izobražen ali pa
nima nobenih resnih delovnih izkušenj od tistih, ki so mojstri manipuliranja in
uničevanja družbe in narave! Ljudje pod vplivom takšne neoliberalne ideologije
takoj nasedejo umazani propagandi in začnejo verjeti, da nam res ni pomoči. Ker
nas je neoliberalizem atomiziral, osamil, razmontiral in dehumaniziral smo
postali sami sebi največji problem in ovira. Politika nas je namesto
ozaveščanja o razredni vlogi in odgovornosti, začela na veliko zastrupljati z
izkrivljenimi pogledi na politiko identitet. Tako je postala večja verjetnost,
da se bomo kot družba bolj ogreli za identitetna in ne razredna vprašanja. Spet
voda na mlin elitam in kapitalizmu.
Tako smo prišli do trenutne situacije, ko se bojimo sprememb
in ljudi, ki jih sploh ne poznamo. Bojimo se, da nas bodo nadomestili drugi,
večinoma begunci in ekonomski migranti, ki samo bežijo zaradi vojn in revščine,
katere so povzročile iste neoliberalne politike. Atomizirana družba na zahodu
se lažje poveže, ko gre za teorije zarote in politiko sovraštva, ki samo zamegljuje
bistvo problema, namesto, da bi se povezali v zahtevo po pravični in družbeno
odgovorni politiki, ki izhaja iz razredne zavesti, da mora biti vsako delo in
življenje cenjeno in spoštovano. Elite so nam ukradle sposobnost razmišljanja o
alternativah in prihodnosti. To je bistven problem naše sedanjosti. Pri nas so
začeli z uničevanjem kulture, izobrazbe in demokracije, saj brez tega ni možna
nobena resna alternativa kapitalizmu in neoliberalni ideologiji. Zaradi tega
smo potisnjeni v obupen položaj, kjer živimo v negotovosti, ločeni eden od
drugega, čeprav z njimi delimo isto usodo, vendar se ne povezujemo, saj nam je
identitetna politika sotrpine prikazala kot sovražnike in tekmece. Spet
neoliberalizem na delu! Jezimo se na ljudi zaradi njihovih identitet, namesto
da bi se skupaj jezili na sistem, politike, glavne medije in vse, ki prodajajo
eno in isto lajno kako kapitalizem nima alternative in je bolje biti priden
hlapec in oportunistična ovca kot upornik. Tako je neoliberalizem dosegel, da
lahko izvaja svojo zločinsko politiko kljub formalnem obstoju demokracije,
zakonov in države, saj se ljudje kregajo med sabo, namesto z kliko na oblasti,
predvsem pa pustijo pokvarjenim politikom, da mislijo namesto njih. Kako
drugače opisat to stanje kot pekel, ki se vsak dan odvija pred našimi očmi?
Začnimo razmišljat o alternativah, sicer se nam bo Kras ponavljal vsaki dan!
Za zaključek naj omenim še osebno opažanje. Zdi se mi, da so
postale ženske bistveno bolj dojemljive za tovrstna kritična razmišljanja in
celo bolj pogumne od moških? Ne vem zakaj je temu tako? Kot da bi imel
neoliberalizem nekakšen kastracijski efekt? Upam, da se motim, saj bomo v
prihodnje rabili čim več kritičnih ljudi vseh spolov, identitet, narodnosti,
ver in razredov, da popravimo storjeno škodo, ki uničuje naša življenja,
družbo, naravo, živali in svobodo misli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar