Umor Kristusa

 Lahko zapišem, da sem prebral eno najtežjih knjig v svojem življenju. "Umor Kristusa" (založba Sanje, 2022), je knjiga kontroverznega avstrijskega psihiatra, psihoterapevta in seksologa Wilhelma Reicha. Zaradi svojih idej je bil Reich preganjan s strani vseh avtoritet in političnih sistemov 20. stoletja. Niso ga marali ne fašisti, ne komunisti in ne demokrati. Reichova dela so bila v času njegovega življenja prepovedana in odstranjena ker so bila preveč kritična in nekompromisna. Bil je samosvoj in svoboden mislec. V knjigi Umor Kristusa je raziskal globoke psihološke, družbene in duhovne vidike človeške narave, ki so simbolično predstavljene skozi zgodbo o Kristusovem trpljenju in smrti.

Reich razlaga kako družbena kriza izhaja iz posameznikove nezmožnosti upravljanja svojega življenja. Ljudje so ujeti v svojem notranjem boju in strahu pred (svobodnim) življenjem, zato obsedijo na mestu in razvijejo določene frustracije, ki jih ohranijo v ujetništvu. Človek se rodi svoboden, vendar celo življenje prehodi kot suženj svojih strahov, frustracij in družbenih omejitev.

Sovraštvo do življenja se manifestirata kot umor Kristusa, ki simbolizira zatiranje in uničenje žive sile Življenja v nas. Avtor razlaga kako ljudje živijo v čustvenem oklepu, ki jih ovira pri sprejemanju resnice in iskanju izhoda iz krize. Kristusov način življenja predstavlja razbitje tega oklepa, vendar ljudje v oklepu to zavračajo zaradi čustvene kuge. Kaj je čustvena kuga? To je patološka značilnost človeka, ki zaradi represije in zatiranja naravnih čustev, predvsem spolnosti, razvije škodljive psihološke vedenjske vzorce. Glavni krivci niso samo diktature in organizirane religije, temveč tudi pretiran liberalizem, ki ljudem prodaja lažno zgodbo o svobodi, ki je v resnici hujša od vsakega suženjstva, saj se slednji vsaj zavedajo svojega suženjstva, medtem ko tisti, ki mislijo, da so svobodni, v resnici živijo v 'zlati kletki' in so sužnji destruktivnih nagonov, ki se manifestirajo v obliki uničujočega potrošništva, izkoriščanja vseh virov za gospodarsko in fizično reprodukcijo, polariziranja družbe, kjer obstajata samo dva pola: mi proti njim, in pornografija, ki ubija ljubezen in srčnost, tlači naše najglobje čustvene potrebe in hrepenenja, izkrivlja intimo ter izrablja telesnost brez resničnega čustvenega stika in povezanosti. Vse skupaj uničuje pravo podobo Življenja, družbo in planet na katerem živimo. To ni nobena svoboda ali demokracija, temveč najhujša perverzija človeškega bistva in vrednot, ki vodi v moralni in duhovni propad.

Ljudje, ki trpijo za čustveno kugo, razvijejo deformirane osebnostne lastnosti, kot so sovražnost, destruktivnost, avtoritarnost in fanatizem. Ti posamezniki pogosto iščejo moč in nadzor nad drugimi, da bi kompenzirali svoje notranje konflikte in frustracije. Najdemo jih na vsakem koraku, tako na levici, desnici kot na sredini. Reich je verjel, da čustvena kuga ni samo individualna težava, ampak ima potencial družbene in politične katastrofe. Fašizem in drugi avtoritarni sistemi so po njegovem mnenju kolektivni izrazi čustvene kuge, kjer množice ljudi projicirajo svoje notranje konflikte in frustracije na zunanje sovražnike. Posamezniki, ki trpijo za čustveno kugo ne znajo konstruktivno obvladovati svojih čustev, zato postanejo asocialni in destruktivni do sebe in drugih kar onemogoča zdrav dialog in komunikacijio. Kristus, ki predstavlja čisto in osvobojeno življenje, postane tarča sovraštva vseh, ki trpijo za čustveno kugo. Ti posamezniki ne morejo prenašati svobode in ljubezni, ki jo Kristus predstavlja, zato ga želijo na vsak način umoriti.

Čeprav v tem zapisu ni mogoče povzeti in razložiti vsega kar želi avtor povedati, niti si tega ne upam narediti, saj to ni moje področje, lahko vseeno zapišem, da me je od vseh poglavji v knjigi še najbolj pritegnila zgodba o spečih apostolih. Reich skozi celo knjigo demistificira Kristusa, nima ga za Božjega Sina oz. odrešenika, ampak navadnega človeka, ki so ga ljudje sami izbrali za svojega duhovnega vodjo, ker je znal govoriti njihov jezik, preprost in razumljiv, poleg tega je poznal resnico osvoboditve iz suženjstva, ki je še danes osrednji problem družbe. Na koncu, ko okovani ljudje ugotovijo, da je pot iz suženjstva težka ga zapustijo in križajo ter raje sledijo Barabi, ki je bil Kristusovo nasprotje. Reich primerja Kristusovo tragedijo s splošno človeško tragedijo, ki jo vidi kot univerzalno. Kristusova zgodba je ganljiva, ker simbolizira človekovo lastno tragedijo, kjer je posameznik vklenjen v svoje omejitve, podobno kot Kristus v svojem boju. Človek je ujetnik svojih notranjih konfliktov, ki ga omejujejo pri njegovih dejanjih. Živi v kalupu, ki ga je težko razbiti brez uvida lastne tragedije, ki se najlepše manifestira v Kristusovem pasjonu. Vsakič, ko nas nekdo izda, poniža, prevara, zapusti, zasmehuje in oropa preizkušamo lastno križanje, ki mu mora slediti vstanenje.

Medtem ko se življenje premika naprej, mnogi ljudje zaradi simboličnega križanja, ko doživijo nesrečo ostajajo pasivni in sedijo na mestu. Zaradi tega, ker se življenje premika in raste oni pa zaostajajo, začnejo okovani in križani ljudje sovražiti lastno življenje. Postanejo zaprti in zavrti v svojih frustracijah. Iščejo kratkoročne in hitre rešitve, ki pa jih pahnejo v še večjo bedo in obup. Čakajo na odrešitelja, ki pa jih, ko pride, vedno razočara in razjezi, saj ne prenesejo resnice in luči, ki jo prinašajo. Želijo samo prejemati, nočejo vračati in dajati. Se "pobarabijo". Pravzaprav se niti ne zavedajo kako izkoriščajo dobre in poštene ljudi. Zdi se jim samoumevno. Zato se morajo taki ozaveščeni posamezniki ustrezno zavarovati, sicer bodo padli na njihovo mesto, če jih ne bodo prej križali. Ta pasivnost in pomanjkanje dejanj povzročita razvoj ideje o umoru Kristusa, ki je metafora za silo, ki živi znotraj nas. Naše TELO je tempelj v katerem prebiva Bog, Kristus, Sila, Vesolje ali karkoli že verjamete, da imate v sebi, ko se odločite živeti polno in svobodno življenje. Meso pa je simbol hudiča, barabe ali tiste sile, ki nas ovira, da bi napredovali, vstali in šli naprej. "Duh je voljan, a meso je slabotno." Umor Kristusa se razume kot simbol za vsako dejanje, ki zatira ali uničuje razvoj življenja. Ljudje si sami kopljejo jamo v kateri živijo. Hočejo udobje in varnost veliko bolj kot svobodo, ampak jih ovira strah pred spremembami, kar vodi do njihovega čustvenega in duhovnega propada.

Kristus je svojim učencem (apostolom) pogosto govoril, naj bodo budni in pripravljeni, ker ne vedo, kdaj pride njihov čas. To je čas osvoboditve. Ponovil je, da bodo njegove besede ostale, čeprav bo nebo in zemlja prešla. Njegovo sporočilo je jasen poziv k nenehnemu prizadevanju za spremembe, ljubezen in graditev.

Vendar apostoli niso imeli dovolj odprtih src za Kristusovo sporočilo. Njihova nedejavnost in pomanjkanje pravega razumevanja so simboli širše človeške pasivnosti in nepripravljenosti sprejeti težke izbire, resnice in dejanja. Kristus jih roti, naj molijo z njim in ostanejo budni, vendar oni spijo naprej, kar simbolizira človeško nagnjenost k izogibanju težavam in prevzemanju odgovornosti. Zato namesto nas drugi sprejemajo odločitve. Tako so nastali različni politični sistemi skozi zgodovino človeštva, ki so izkoriščali našo nezmožnost, da sami upravljamo s svojimi življenji.

Reich uporablja zgodbo o Kristusovem trpljenju in njegovih spečih apostolih kot metaforo za človeško stanje sedenja na mestu. Kristusovo trpljenje in njegova nenehna prizadevanja za prebujanje svojih učencev predstavljajo prizadevanja vsakega posameznika od nas za osebno rast in duhovno budnost. Človek mora biti pripravljen sprejeti težke resnice in se nenehno truditi za izboljšanje. Tragedija Kristusa je ogledalo za vsakega posameznika, ki se sooča s svojimi notranjimi konflikti in strahovi. Sprejemanje sprememb in soočanje s strahovi je ključ do osebne in duhovne rasti. Izogibanje temu vodi v stagnacijo in uničenje.

Wilhelm Reich v "Umoru Kristusa" ponuja poučno refleksijo o človeški naravi, njeni sklonjenosti k izogibanju resnici in pomembnosti duhovne budnosti ter osebne odgovornosti. Kristusova zgodba in simbolika predstavljata univerzalne resnice o življenju, ljubezni in človeškem boju za svobodo. Reich poudarja, da je edina pot k resnični osvoboditvi skozi sprejemanje resnice, premagovanje čustvene kuge in nenehno prizadevanje za osebno in duhovno rast.

»Ljubezen, delo in znanje so izviri življenja. Naj ga tudi upravljajo« - Wilhelm Reich