Toksična čustva

Kakšne dve leti nazaj sem prebral knjigo »Toksični ljudje« avtorja Bernarda Stamateasa. Takrat je knjiga prišla v moje roke ravno ob pravem času, saj sem delal analizo toksičnosti, ki se je razširila v času kovida. Pred kratkim sem v izložbi Mladinske knjige zagledal njeno nadaljevanje: »Toksična čustva«. Spet lahko zapišem, da se je nadaljevanje knjige pojavilo ravno ob pravem času, saj sem ugotovil, da samega sebe ne poznam tako dobro kot sem sprva mislil. Živemu človeku se vse zgodi. Ljudje nas vedno presenetijo, sploh tisti, ki jih spustimo preblizu naših src. Takrat je nujno, da poznamo samega sebe in notranje mehanizme, ki uravnavajo čustva, sicer nas lahko uničijo bolj kot drugi ljudje.

Če se lahko od toksičnih ljudi fizično oddaljimo, se od svojih čustev ne moremo. Ukvarjati se s samim seboj je težka naloga. Občutki krivde, sramu in izdaje niso prijetni. Zato rabimo pomoč izkušenih in predanih terapevtov, prijateljev ali družine, sicer nas negativna in toksična čustva, če jim damo preveč prostora ugonobijo. Ljudje nas imajo na podlagi čustev radi ali pa nas sploh ne marajo. Na druge žal ne moremo vplivati, zato nas zavračanje in zavrnitev najbolj bolijo. Vsi bi radi bili sprejeti in ljubljeni, vendar imamo svoje kriterije kdo si to zasluži. Pripadnost in ljubezen pogojujemo z našimi osebnimi vrednotami in občutki, ki niso vedno pravi. Prav tako vsi poznamo nekoga, ki smo mu dali (skoraj) dobesedno vse, pa nikoli ni bil zadovoljen z nami. Marsikdo od nas je že kdaj bil zaljubljen v napačno osebo, ki ni znala sprejemati, kaj šele vračati. To človeka s čustvi potre. Na koncu nas ni zabodel človek, ampak naša čustva znotraj nas, naša pričakovanja, zato nam knjiga pomaga predelati velik del naše skrite osebnosti, ki upravlja z našimi vedenjskimi vzorci. Knjiga v bistvu sporoča, da lahko vplivamo na svoje počutje, brez da bi se spuščali v konflikte z drugimi ljudmi.

Rdeča nit knjige je borba za osebno svobodo: »Na svet smo prišli, da bi bili svobodni, zato naj nas nič in nihče ne zasužnji. Ne dovolimo, da bi si tesnoba prisvojila naše življenje.« Že razsvetljenski mislec Jean-Jacques Rousseau je pred dvesto leti zapisal, da je človek edino bitje na svetu, ki se rodi svoboden, a po lastni izbiri življenjsko pot prehodi kot suženj. Avtor »Toksičnih čustev« našteva različne oblike čustvenih stanj, ki so na prvi pogled normalen pojav, vendar nas lahko zasužnjijo, podobno kot toksični ljudje, če jim ne znamo postaviti meje. Toda kako postaviti meje samemu sebi? Kako preprečiti utapljanje v toksičnih čustvih?

Najprej moramo imeti sebe zares radi. Včasih so nas učili, da je imeti sebe rad preveč sebično, da je povezano z narcisizmom, vendar je to daleč od resnice. Kdor ne postavi sebe in svojih interesov na prvo mesto, ne bo nikoli srečen, saj bo vedno postal žrtev lastnih čustev in drugih ljudi. Naši interesi ne smejo biti sebični. Ne smejo biti uperjeni proti drugim ljudem, temveč morajo spoštovati svobodo drugih in stremeti k skupnemu dobremu. Imeti sebe rad pomeni delati za svoje cilje in sanje. Zato smo prišli na svet, da uresničujemo svoje poslanstvo. Pri tem pa ne smemo izkoriščati drugih ljudi, ampak jih vključevati v naše delo, da se semena in plodovi uspeha enakomerno porazdelijo. Da bi živeli svobodno in polno življenje, se moramo povsod samouresničevati. Iz tega sledi sklep, da je naša glavna naloga spoznati samega sebe: Kdo sploh smo, kaj so naši interesi, kakšne cilje imamo za prihodnost, kaj želimo početi, kaj nas osrečuje, s kom želimo deliti svoje življenje? Včasih so skromni cilji že dovolj. Pomembno pa je, da postanejo zastavljeni cilji naša pot samouresničevanja. Le tako nam toksična čustva in drugi ljudje ne bodo prišli do živega oz. nas ne bodo ustavili v razvoju. Če imamo začrtano jasno in ravno pot nas stranske ceste ne zanimajo oz. nam lahko služijo kot primer slabe prakse.

Avtor v knjigi našteje številna čustvena stanja, razloži njihova ozadja in ponudi možne rešitve. Knjiga ni navadno leporečenje, ampak učbenik za dobro počutje. Namen branja je motivacija. Kdor ima vero, lahko premika gore. Ta gora smo mi. Ne bodimo preveč tesnobni, nezadovoljni, jezni, zavistni, prestrašeni, zaprti, sramežljivi, depresivni, žalostni, ljubosumni itd. Bodimo vedno in povsod odprti, vedri, optimistični, odpuščajmo vsem, da lahko tudi drugi odpuščajo nam. Nihče na tem svetu ni popoln. Nihče ne more zares čutiti ali vedeti kaj se dogaja v nas, zato ne morejo biti drugi krivi za naše slabo počutje. V tem primeru je pomembna odprta in iskrena komunikacija. Poleg tega se kot človek najbolje izpopolnjujemo v partnerstvu. Samsko življenje ni vedno prava pot in rešitev, ampak prostor za celjenje ran in analizo, ki ne sme trajati predolgo. Mi smo tisti, ki postavljamo meje samim sebi in drugim, zato se ne smemo bati svojih temnih plati in povezovanja z drugimi, ki nas lahko izpopolnijo. Prevzeti moramo odgovornost za svoja čustva v svoje roke, zato je biti svoboden človek, ki je na poti samouresničevanja težka izbira. Vendar se splača, saj so naša življenja enkratna izkušnja.

Na koncu dneva je pomembno, da se zavedamo, da imamo moč in sposobnost spremeniti svoja življenja na bolje. S to knjigo v rokah smo korak bližje k temu cilju. Verjemimo vase, v svoje zmožnosti in se pogumno podajmo na pot samospoznavanja, samouresničevanja in notranje rasti. S tem bomo postali boljši ljudje in prispevali k lepšemu svetu za vse nas.

Imejte se radi💓