Mlajšim generacijam v Sloveniji je danes premalo poznana hrvaška pisateljica Marija Jurić Zagorka (1873 – 1957), ki je za seboj pustila neizbrisen in obsežen opus. Napisala je več kot 30 romanov, na stotine novinarskih člankov, približno 50 gledaliških iger ter številne eseje in druga besedila, v katerih je kritično obravnavala stanje takratne družbe. Živela je v prelomnem obdobju prehoda iz moderne v novejšo dobo, torej v času, ko je bilo ženskam omejeno ali celo prepovedano javno delovanje. Izvirala je iz dobro stoječe, vendar kmečke družine, kar ji ni prinašalo družbenih privilegijev, zato so jo pogosto potiskali na obrobje in zanikali njeno vrednost. Kljub temu je kot prva profesionalna novinarka v tem delu Evrope uspela zaradi svojega izjemnega talenta in znanja, ki ga mnogi niso premogli, zato so se ob njej spotikali.
V roke mi je prišel njen kratek avtobiografski tekst "Što je moja krivnja?", ki ga je napisala deset let pred svojo smrtjo, leta 1947. V njem na luciden način predstavi svojo tragično življenjsko zgodbo. Kljub številnim travmatičnim izkušnjam, v katerih se je morala nenehno boriti proti odkrito izraženemu moškemu šovinizmu in preziru, je svojo situacijo opisala na edinstven način, ki bralca spravi v stanje šoka ali smeha. Mene je nasmejala, pa ne zato, ker bi mi bila njena tragedija smešna, ampak zato ker je znala svojo nesrečno situacijo preživeti kot človek, ki se ne preda melanholiji ali depresiji, ampak je v roke vzela tri najmočnejša orožja – pero, znanje in nasmeh. Branila se je dostojanstveno, saj je s svojimi odgovori znala razorožiti nasprotnike, ki so jo poskušali odsloviti kot neuko žensko. Vendar so jo močno podcenjevali. Njene volje do ustvarjanja niso mogli zlomiti. Kljub temu, da je vse do smrti živela v bedi in pomanjkanju, kar je spretno prikrivala, je ohranila ne le smisel za humor, ampak tudi močno voljo do ustvarjalnega življenja.
Njena življenjska zgodba je lahko danes dragocen navdih za mlajše generacije, ki se čutijo izgubljene v svetu polnem negotovosti in pritiskov. Njeno življenje nas uči, da se resnične spremembe rodijo iz poguma, ne glede na to, kako težka je pot, po kateri stopamo. V svojem avtobiografskem besedilu se Zagorka osredotoča na svojo poklicno pot kot novinarka. V njem pojasnjuje, zakaj se je raje imela za novinarko kot pisateljico, čeprav jo danes večina pozna kot pisateljico, kar ji verjetno ne bi bilo povšeči. Njena strast do kreativnega ustvarjanja je izvirala iz profesionalnega novinarstva, nekaj, kar danes v naši družbi močno primanjkuje. Čeprav je bilo tudi takrat profesionalnega novinarstva le za majhen vzorec, so še tisto najboljše, kar so imeli, poskušali utišati, prepovedati, saj ni ustrezalo interesom nosilcev oblasti, tako politične kot družbene. Zagorka je bila nepodkupljiva. V svojih spisih razkriva neprijetne zgodbe o tem, kako so jo poskušali večkrat podkupiti, da bi ji omogočili lagodno življenje, a v zameno vzeli njeno svobodo do pisanja, čemur se je odločno uprla. Prav zaradi te neomajne pokončnosti si zasluži svoj spomenik ter našo pozornost.
Lahko bi podrobno opisal vse pikantne detajle, a se bojim, da bi bilo materiala dovolj za celo knjigo, kar pa ni namen tega zapisa. Osredotočil se bom na glavno nit, v kateri se lahko prepozna vsak izmed nas. Tako bomo ugotovili, da so največje osebnosti med nami vedno pestile enake težave in dileme, s katerimi se sooča vsak človek v svojem vsakdanu. Napredujejo pa le tisti, ki se odločno uprejo zlonamernim skušnjavam in sledijo svojim idealom. Zagorka je pogosto hrepenela po domačem priznanju za svoje delo, ki ga nikoli ni prejela. Priznanje pa je dobila na tujem, medtem ko so jo na domačem terenu odkrito prezirali, ker je pisala odkrito kar je mislila. Prezirali je niso samo zato, ker je bila ženska, ki se je vpletala v politiko. Preprosto se ni prilagajala uradnim resnicam ali podrejala leporečju. Danes bi rekli, da ni želela biti "politično korektna". Ko je videla krivico, jo je poimenovala s pravim imenom. Zaradi tega ni mogla biti v dobrih odnosih z nobeno vladajočo kasto, ne z avstro-ogrsko elito, ne z elito stare Jugoslavije, niti z elito, ki je prevzela oblast po drugi svetovni vojni. Biti pošten je najvišja odlika vsakega normalnega človeka, vendar ta vrlina pogosto pride na račun kvalitete lastnega življenja. Zato mnogi raje ignorirajo resnico ali se prilagodijo željam in potrebam grabežljivih elit s čimer spodbujajo nadaljevanje krivic na tem svetu. Ne rečem, da se moramo zdaj vsi upreti vsem možnim krivicam, ki obstajajo na tem svetu, da se ne bi počutili krive, ampak bi morali preprosto živeti svoje, ne pa tuje življenje. Upreti se moramo poskusom zasužnjevanja!
Zagorka se je upirala sodobnemu suženjstvu s pomočjo pisanja, živela je takšno življenje, kot si ga je sama izbrala, zato je ustvarila obsežen in bogat opus, ki mu ni para. Svoje misli in upor je spretno upodobila v likih junakinj in junakov v svojih romanih. Njeni cenzorji so ji pogosto nagajali: črtali so cela poglavja, spreminjali besedila in odklanjali objave, vendar je z vztrajnostjo in požrtvovalnostjo uspela večinoma ohraniti svoje originalne misli. S tem je dokazala, da se lahko človek kot posameznik kljub številnim oviram bori za resnico in pravico, ter postane navdih mnogim, ki verjamejo v moč pisane besede kot sredstva miroljubnega upora in izražanja svobode.
Taktika cenzorjev, ki so jo želeli odvrniti od njenih idej, je bila tipična za vsak poskus manipulacije, ko vas nekdo želi prepričati, da sami sebe ne poznate bolje od njih. Razni predlogi, nasveti in pobude so se na koncu vedno izkazali za cinične komentarje, ki so prikrivali prezirljivo željo po zatrtju svobodnega človeka, ki je bil resnično pošten in inteligenten. V svojih zapisih Zagorka piše, kako so ji nekateri cenzorji kasneje priznali, da so jo napadali in nagajali, ker so jo dojemali kot konkurenco. "Če bi tebi pustili prosto pisati, bi bilo moje delo ogroženo," so ji dejali. Zato je bilo lažje zatirati osebo zaradi njenega spola, kot pa se z njo soočiti v enakopravni bitki in napisati boljšo novinarsko reportažo ali roman. Zagorka se je tako morala boriti ne le za svoje pravice kot novinarka, ampak tudi za priznanje svoje vrednosti kot ženska v svetu, kjer je bila njena inteligenca in talent pogosto omalovaževan zaradi šovinističnih predsodkov, ki je izviral iz strahu pred pošteno konkurenco.
Že iz svetopisemskih časov pa velja, da se v vsaki skorumpirani družbi najdejo nastavljene klike, ki se razglasijo za vsevedne na svojem področju, čeprav so tja prišle bodisi po srečnem naključju ali po priporočilu drugih, ne zaradi svojih dejanskih talentov in znanja. Tako so se npr. iz Jezusa norčevali farizeji, ki so ga odslavljali kot "otroka enega tesarja," ki nagovarja neuko ljudstvo. Drugi so se spraševali, "od kod tesarjevemu sinu toliko znanja, da govori drzno in kritizira naše trditve?", če pa so za pridiganje poklicani oni kot izbranci elite? Zato so ga na koncu križali, ker niso prenesli konkurence, niso prenesli dejstva, da je lahko tudi tesarjev sin iz nižjega družbenega razreda ter brez formalne izobrazbe in blagoslova elit boljši od njih. Povsod, kjer prevladuje argument moči, namesto moč argumenta, imamo opravka s pokvarjenimi klikami, ki v imenu vladajočega razreda, predsvem zaradi strahu pred pošteno konkurenco in spremembami, zatirajo ali odstranjujejo sposobnejše ljudi iz javnega življenja, da s svojim delovanjem ne bi osvetlili temnih plati njihovih zablod in zlodel. Takšnih primerov je v zgodovini nešteto, vendar niso redki tudi tisti, ki so se tem pritiskom uspešno zoperstavili in spremenili tok dogodkov.
Podobno je bilo z Marijo Jurić Zagorko, ki je bila trn v peti tistim, ki so svojo avtoriteto in položaj v družbi utemeljevali na svojem statusu, ne pa na dejanskem znanju ali sposobnostih. Zaradi svojega družbenega razreda, nižje formalne izobrazbe in neomajne poštenosti, ob tem pa obdarjena z izjemnim talentom, je izzivala tiste, ki so se bali, da bi razkrila njihove pomanjkljivosti. Eden od primerov tega je bil njen spor z uredniki, ki so zavračali ali cenzurirali njene članke in knjige, ker so bili preveč poglobljeni in zato potencialno nevarni za bralce. Njeno delo bi lahko pritegnilo pozornost javnosti in jih spodbudilo k razmišljanju ter iskanju resničnih vzrokov za njihove težave, kar je bilo za sodobne farizeje, cenzorje in urednike preveč tvegano. Ti uredniki so Zagorko pogosto poskušali utišati z izgovori, da njeno pisanje ni primerno za žensko, ali pa so ji svetovali, naj se raje posveti "ženskam bolj primernim temam".
Da ne bom delal krivice samo moškemu stanu, naj poudarim, da so jo prav tako prezirljivo zavračale nekatere samooklicane feministke, ki so izhajale iz višjih družbenih razredov ali so si prizadevale, da bi se tja povzpele. Tudi te so jo izrinile ali izločile iz tekme, ker niso videle v njej zaveznice, ampak grožnjo svojemu položaju. Vendar Zagorka v tej tekmi ni prav nič izgubila. Čeprav je bilo njeno življenje polno tragičnih padcev, so njeni dosežki na koncu prinesli resnične uspehe in sadove vsem ljudem. Po njeni zaslugi danes živimo v veliko boljšem svetu. Žal tega ni nikoli doživela, zato moramo zgodovinarji pisati o takšnih zgodbah, da bi pokazali ljudem kako nobena borba ni zaman. Zagorka je ena sama oseba, ki je dosegla velike spremembe, ki so sprožile domino afekt in vplivale na širše sloje družbe. Kako ji je to uspelo? Bila je neomajna v svojih prepričanjih, neomajna v boju za pravico in neomajna v veri, da lahko posameznik, kljub vsem oviram, spremeni svet na bolje. Zagorka je s svojo neizmerno močjo pisane besede in neomajno voljo dosegla tisto, kar mnogi klikaši na položajih niso mogli doseči niti v sanjah – to je trajen vpliv na družbo in njene vrednote.
Vprašajte se, kolikokrat so vas v življenju odslovili razni novodobni farizeji, da nekaj ni dobro za vas, a se je na koncu izkazalo, če ste vztrajali, ravno obratno – da je bilo prav to tisto, kar ste najbolj potrebovali? V takih trenutkih se pokaže moč vztrajnosti in vere v lastne odločitve. Nobena odločitev ni slaba ali dobra. Vsaka odločitev je del poti, ki jo moramo prehoditi, da uresničimo svoje poslanstvo. Tako kot Zagorka, ki je kljub vsem preprekam ostala zvesta svojim načelom in poslanstvu, tudi mi pogosto spoznamo, da je pot, ki so jo drugi želeli preprečiti, pravzaprav tista, ki nas vodi do uspeha in osebne izpolnitve. Nenazadnje nihče od Zagorkinih kritikov in nasprotnikov danes ni ostal v spominu ljudske zgodovine, medtem ko je ona ostala s svojim delom zelo dobro zapisana, ne le v knjigah, ampak predvsem v naših srcih.
Čeprav sem se trudil, da ne bi bil predolg, upam, da mi ne
zamerite, ker mi to žal ni uspelo. Če ste prebrali do konca, se vam iskreno
zahvaljujem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar