Psihologija sicer ni moje strokovno področje, vendar me je že od nekdaj zanimala, zato sem ji posvečal precejšen del svojega prostega časa. Med vsemi velikimi imeni v zgodovini psihologije je name največji vtis naredil Carl Gustav Jung. V tem zapisu bom na kratko predstavil kompleksno vsebino njegovih zbranih esejev: Sodobni človek išče dušo, ki so nekakšen uvod v razumevanje Jungove psihološke šole. Omenjeni eseji so bili objavljeni v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja.
Jung se je nekoč vprašal: Po čem se sodoben človek razlikuje od
srednjeveškega? Danes ni nič manj vraževerja kot v preteklosti, čeprav je
znanost napredovala do neslutenih razsežnosti in poznamo številne odgovore na mnoge naravne skrivnosti. Kljub temu se prerokovanja z astrološkimi kartami in
drugimi okultnimi pripomočki niso zmanjšala – nasprotno, povpraševanje po njih
celo narašča. Po čem smo torej boljši od tistih, t.i, "zaostalih" in "primitivnih ljudeh",
ki so živeli v srednjem veku? Danes sicer ne
silimo sočloveka v pitje strupa, ga ne sežigamo na grmadi ali privezujemo na
natezalnico, če se z njim ne strinjamo. Vendar ga vseeno mučimo s svojimi moralnimi
sodbami, ki jih izrekamo v najglobljem prepričanju, da so pravilne, podobno kot
so ljudje nekoč verjeli v pravilnost mitologij in obstoj bogov iz Olimpa, demonov, čarovnic ter drugih nadnaravnih sil.
Prav zato je Jung psihologiji in oblikovanju misli dajal širši pomen in jo razumel kot mater vseh znanosti in umetnosti. Psihologijo je dojemal nekoliko drugače od Freuda; za Junga je bila psihologija ključ do razumevanja globljih plasti človeške psihe, kolektivnega nezavednega in arhetipov, ki oblikujejo naše misli, občutke in vedenje. Verjel je, da se moderna družba še vedno sooča z istimi notranjimi problemi in demoni kot srednjeveška, le da so se naši izrazi in metode spopadanja z njimi spremenili. Zanj je bila psihologija orodje za raziskovanje in razumevanje teh globokih duševnih procesov, ki so še vedno prisotni v naši družbi, kljub vsemu znanstvenemu napredku.
V svojih zgodnjih esejih Jung podrobno razloži pogled na psihologijo človeka, ki bi nas morala zanimati zaradi osebnega dozorevanja. Posebno pozornost je posvetil tipologiji osebnosti, saj je verjel, da je poznavanje različnih psiholoških funkcij ključnega pomena za razumevanje sodobnega človeka. Jung je izpostavil štiri osnovne psihološke funkcije: mišljenje, čustvovanje, zaznavanje in intuicijo. Te funkcije niso naključne, saj naj bi se ujemale z različnimi arhetipskimi podobami, kot so elementi mitološkega sveta (zemlja, zrak, voda, ogenj), letnimi časi (zima, pomlad, poletje, jesen) ter stranmi neba (sever, jug, vzhod, zahod).
Jung je videl to povezavo kot način, kako se človekov
psihološki profil odraža v naravnem in mitološkem smislu. Tako kot vremenski
cikli in letni časi ponazarjajo različna obdobja v naravi, tako tudi štiri
psihološke funkcije opredeljujejo raznolike načine, po katerih ljudje dojemamo
in interpretiramo svet okoli sebe. Jung ni izključeval, temveč vključeval raznolike vidike
človeške izkušnje, pri čemer je verjel, da lahko celostno razumevanje psihe
dosežemo le z upoštevanjem vseh njenih dimenzij – zavestnih in nezavednih,
racionalnih in iracionalnih, osebnih in kolektivnih. Zanj je bila psihologija
most med notranjim svetom posameznika in širšo, arhetipsko strukturo, ki je
zakoreninjena v naravi in kulturi. Mišljenje predstavlja racionalno analizo in
logiko, čustvovanje odraža naše emocionalne odzive, zaznavanje je povezano z
našo sposobnostjo sprejemanja in obdelovanja čutnih informacij, intuicija pa se
nanaša na našo sposobnost zaznavanja in razumevanja skritih vzorcev in
možnosti.
Jung je posebno pozornost posvečal tudi religioznosti, saj je verjel, da ponuja pomembne odgovore na človeške duševne stiske. Po njegovem mnenju je religioznost tesno povezana z arhetipskimi simboli, ki lahko človeku olajšajo duševne težave, če vanje verjame. Zato je poznavanje arhetipov po njegovem mnenju ključno, če želi terapevt pomagati človeku v stiski. Jung je nekaj časa preživel s staroselci v Ameriki in Afriki, kjer je opazil, da med njimi skoraj ni sledov tipičnih nevroz, ki so značilne za civiliziranega človeka. V tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času hude gospodarske recesije in priprave na drugo svetovno vojno, je v svojem eseju Psihoterapevt in duhovnik poudaril, da z upadanjem religioznosti hkrati opaža naraščanje števila nevroz. Jung je nevrozo razumel kot notranji razkol – stanje, v katerem je človek v vojni s samim seboj, ko zavestni del nasprotuje nezavednemu. Zaradi upada religioznosti in prekinitve navezanosti človeka na naravo, je napovedal porast različnih duševnih stanj, kar je v najbolj razvitih državah prispevalo k vzponu fašizma in nacizma, saj so sprevržene vladajoče elite, brez moralnih vodil, izkoriščale kolektivno duševno krizo za utrditev svoje oblasti.
Poleg prej omenjenih osnovnih funkcij je Jung poudarjal obstoj dveh temeljnih psiholoških usmeritev: ekstrovertne in introvertne. Ekstrovertna usmeritev je naravnana navzven, proti zunanjemu svetu, medtem ko je introvertna usmeritev usmerjena navznoter, proti notranjemu svetu misli in občutkov. Tako kot noč in dan, sta tudi ti dve usmeritvi ključnega pomena za razumevanje človekove psihe.
Kasneje so se iz Jungove tipologije osebnosti razvile različne discipline, kot sta na primer osebnostna psihologija in psihometrične teorije. Ena izmed najbolj znanih tipologij, ki temelji na Jungovem delu, je Myers-Briggs Type Indicator (MBTI), ki uporablja Jungove štiri osnovne psihološke funkcije (mišljenje, čustvovanje, zaznavanje in intuicija) ter doda ekstrovertno in introvertno usmeritev, da oblikuje 16 različnih osebnostnih tipov. Po tej tipologiji, ki sem jo za zabavo pred leti opravil na tej spletni strani, sodim v najredkejši tip osebnosti INFJ-A, znani kot "odvetnik," ki združuje introvertiranost, intuicijo, čustvovanje in presojanje, s poudarkom na odločnosti in avtonomnosti.
Kljub popularnosti MBTI je Jung sam verjel, da so arhetipi – univerzalne, dedovane psihične strukture – temeljni gradniki človekove osebnosti. Arhetipi oblikujejo našo zavest in nezavedno ter usmerjajo naše vedenje in doživljanje sveta. Jung je s pomočjo analize sanj raziskoval te arhetipe, saj je verjel, da sanje nudijo vpogled v kolektivno nezavedno, kjer so ti arhetipi zasidrani.
Jungova razlaga psihologije človeka je tako globoko zakoreninjena v razumevanju kompleksnosti človeške duše, kjer se prepletajo racionalne in iracionalne sile, osebne izkušnje in kolektivni vzorci, da jih je nemogoče na kratko opisati. Ta holistični pristop k psihologiji je postal osnova za številne današnje teorije in prakse, ki vplivajo na sodobno psihološko razmišljanje.
Naj za zaključek poudarim, da Jung svoja učenja in razlage ni dojemal kot dogme. Zato je spodbujal k individualnemu raziskovanju in razumevanju svoje psihe, kar je ključno za osebno rast in razvoj. Njegova zapuščina nas ne uči le o človekovi duševnosti, temveč nas tudi vabi, da sami aktivno iščemo smisel in celovitost v svojem življenju. Jungov pristop k psihologiji je torej bolj vodilo kot dokončna resnica, kar nas spodbuja k nenehnemu učenju in razvoju.
Sledi izbor najljubših citatov iz knjige
"Kadar govorimo o človeku na splošno, nimamo v mislih njegove anatomije - oblike lobanje ali barve kože - temveč bolj njegov duševni svet, stanje zavesti in način življenja."
"Varovanje skrivnosti in zatajevanje čustev sta psihična prekrška, za katera nas narava prej ali slej kaznuje z boleznijo - če se to dogaja zasebno ... Vsi smno tako ali drugače razdvojeni zaradi svojih skrivnosti; in namesto, da bi skušali z odkritim priznanjem, z izpovedjo, premostiti prepade, ki nas ločujejo drug od drugega, povečini raje uberemo lagodnješo pot samoprevar in iluzijl ... Le s pomočjo priznanja (izpovedi) se lahko povrnemo med ljudi, osvobojeni bremena moralnega izgnanstva. Cilj zdravljenja s katarzo (očiščenje) je popolna izpoved - ne zgolj razumsko priznanje dejstev, temveč njihovo priznanje v srcu in dejanska sprostitev zatajevanih čustev."
"Človeška misel potrebuje za to, da živi: vero, upanje, ljubeze in razumevanje. Ti štirje najvišji dosežki človeškega prizadevanja so darovi milosti, ki jih ne moremo niti učiti, niti se jih naučiti, ne dobiti ne pridobiti, kajti pridejo z izkušnjami, ki so nam dane in so torej zunaj območja človekove volje. Izkušnje ni mogoče ustvariti. Preprosto pridejo - toda k sreči njihova neodvisnost od človekove dejavnosti ni absolutna, marveč relativna."
"Samo civiliziran človek je tisti, ki hoče obvladati naravo in si zato z vsemi močmi prizadeva odkriti naravne vzroke, ki mu bodo dale ključ do skrivnega labaratorija narave. Zaradi tega tako vztrajno zavrača zamisel o samovoljnih silah in jih zanika. Njihov obstoj bi utegnil dokazati, da so njegovi poskusi, obvladati naravo navsezadnje obsojeni na neuspeh."
"Naši duševni procesi se v veliki meri sestojijo iz refleksije, dvomov in eksperimentov - pojavov, ki so nezavedni, instinktivni psihi primitivnega človeka malodane docela tuji. Obstoj problemov je posledica razvoja zavesti; problemi so dvomljivi dar civilizacije ... Kadar se soočimo s problemi, se skušamo nagonsko izogniti stezam, ki vodijo skozi temo in nejasnosti. Slišati želimo samo nedvoumne resnice in pozabljamo, da je mogoče priti do njih le, če si drznemo stopiti v temo in se uspemo spet vrniti iz nje."
"Sanje nam dajo informacije o skrivnostih notranjega življenja in sanjalcu razodevajo skrite vidike njegove osebnosti. Dokler ostanejo ti vidiki nevidni, človeka v budnem stanju begajo in se izražajo v obliki simptomov."
"Ideje prihajajo iz vira, ki je zunaj človekovega osebnega življenja. Ne ustvarjamo jih mi, temveč one ustvarjajo nas. Ko se ukvarjamo z idejami, se neizbežno izpovedujemo, kajti na dan ne prihaja le tisto najboljše. kar premoremo, marveč tudi naše najhujše pomanjkljivosti in napake."
"Znanje ne temelji samo na resnicah, marveč tudi na zmotah."
"Spremenimo lahko samo tisto, kar smo sprejeli. Obsojanje ne osvobaja, temveč zatira. Osebi, ki jo obsojam, nisem prijatelj in tovariš v nesreči, marveč njen zatiralec ... če želimo človeku pomagati, ga moramo sprejeti takšnega, kakršen je. In to lahko v praksi storimo samo, če je pred tem spoznal in sprejel samega sebe, kakršen je ... Psihoterapevt ne sme dovoliti, da bi njegovo vizijo izkrivila očala patologije; nikoli ne sme pozabiti, da je bolan duh človeški duh in da kljub bolezni sestavlja celovitost človekovega psihičnega življenja. Priznati mora celo, da je ego bolan ravno zato, ker je odrezan od celote in je izgubil stik tako s človeštvom kakor z duhom."
"Če skušamo pacientu na silo vbiti v glavo kakšno resnico, apeliramo na njegov razum; če pa mu pomagamo, da tej resnici doraste v naravnem procesu svojega razvoja, smo se dotaknili njegovega srca, kar seže globje in ima večji učinek."
Ni komentarjev:
Objavite komentar