Marksizem obravnava narcizem kot simptom kapitalistične družbe, v kateri prevladujeta individualizem, tekmovalnost in potrošništvo. To še posebej velja za sodobni neoliberalizem, kjer so te lastnosti potencirane do skrajnosti. Narcistične lastnosti, kot so pretirano poudarjanje lastne vrednosti, tekmovalnost in pomanjkanje empatije, so v kapitalističnem sistemu spodbujane, saj so povezane z uspehom, bogastvom, kontrolo, nadvlado in družbenim statusom. Vendar je pomembno poudariti, da narcistične lastnosti pri vseh ljudeh ne prerasejo v patološko obliko. V tem kontekstu bom Marxov koncept fetišizma blaga ponudil kot izhodišče za razumevanje, kako kapitalistični sistem prikriva resnične družbene odnose in spodbuja narcizem. Fetišizem blaga zamegljuje dejstvo, da je vrednost blaga rezultat družbenih odnosov in dela, ter ustvarja iluzijo, da blago in materialno bogastvo nosita lastno, inherentno vrednost.
Ta fetišistični odnos do blaga v kapitalizmu pri nekaterih prispeva k razvoju patološkega narcizma, saj se takšni posamezniki vse bolj identificirajo z materialnimi dobrinami, ki jih posedujejo, in z družbenim statusom, ki ga te dobrine posledično prinašajo. Podobno gledajo na ljudi okoli sebe – ne vidijo jih kot osebnosti, temveč kot objekte, ki imajo svoje vire, primerne za izkoriščanje. Prišli smo celo tako daleč, da kot družba sprejemamo prodajo lastnega telesa kot blago ali dovoljujemo, da se ljudje spreminjajo v blagovne znamke (OnlyFans, Instagram, TikTok, influenserstvo). To ni nič drugega kot razčlovečenje družbe. Postajamo samo še viri in objekti. Marksisti bi zato morali odločno nasprotovati sodobnemu konceptu "človeških virov", saj gre za objektivizacijo človeka, kjer se osebo zreducira na njeno uporabno vrednost, podobno kot blago. Marksistična filozofija razume patološki narcizem kot strukturni problem, ki ga spodbuja kapitalistična družba, kjer se materialno bogastvo in osebni uspeh vrednotita bolj kot kolektivna dobrobit, empatija in solidarnost.
Ker je iluzija o vrednosti blaga tako močno vpeta v naš miselni sistem, kjer se ne upošteva dela, ki je bilo vloženo, temveč zgolj njena tržna vrednost, se zaradi tega zameglijo družbeni odnosi, ki so še vedno izkoriščevalski. Spregleda se tudi medsebojna tekmovalnost, ki onemogoča borbo za pravičnejšo družbeno ureditev. Blago postane "fetiš", mistificirana stvar, ki ji pripisujemo moč in vrednost, ki ju v resnici nima. Tako kot ljudje pozabijo na družbene odnose in procese, ki so omogočili nastanek blaga, ter se osredotočajo zgolj na potrošnjo in izmenjavo tega blaga, pozabijo tudi na medosebne odnose, ki so ključni za razvoj zdravih osebnih vezi. Namesto tega se njihova pozornost usmeri v kopičenje dobrin in doseganje osebnega uspeha, pogosto na račun zlorabljanja sočloveka, kar še dodatno poglablja odtujenost in občutek osamljenosti, ki sta tako značilna za sodobno kapitalistično družbo na zahodu.
Nekateri marksisti predlagajo, da bi namesto "fetišizma blaga" začeli govoriti o "narcisizmu blaga", saj bi tako bolje razumeli sodobnega potrošnika in njegove patološke osebnostne deviacije. Narcisizem blaga je novi koncept, v katerem potrošnja ni več usmerjena zgolj v zadovoljevanje osnovnih ali luksuznih potreb, temveč postane izraz narcističnih želja, ki pogosto vključujejo opravičevanje za uničevanje narave, živali in socialne družbe kot tudi dominacijo nad drugimi kar povzroča družbene in medosebne konflikte na vseh ravneh. Ta narcistična potrošnja ni samo zanikanje etičnih in moralnih vrednot, temveč pomeni aktivno iskanje zadovoljstva na račun drugih. Kot je v svojem zadnjem intervjuju za Ono povedala prof. dr. Vesna Godina Vuk: "Mlajšim je danes pomembneje, da se imajo 'fajn', da je njim 'super'. Drugo jih ne zanima." Tako so narcisi, zaradi svoje brezbrižnosti in pomanjkanja empatije, postali idealni kadri neoliberalizma. Za dosego svojih egoističnih ciljev so pripravljeni brezobzirno korakati preko trupel in žrtvovati dobrobit drugih za zadovoljevanje svojih narcističnih potreb. V njihovem primeru je objekt fetišizacije človek, ki postane blago. Posledično zaradi tega prihaja do barbarizacije družbe znotraj razvitega kapitalističnega sistema, prihaja do rušenja osebnega zaupanja in medsebojnega spoštovanja. Zaradi ambicioznosti zasedajo pomembne in vodilne funkcije v družbi. Ker se svoje patološkosti ne zavedajo so postali slepo orodje kapitala za zatiranje naprednih sil v družbi. Očitno je imela Rosa Luxemburg prav, ko je pred več kot stotimi leti opozarjala, da nas bo kapitalizem prej ali slej pripeljal do izbire med: "Socializmom ali barbarstvom."
V neoliberalizmu se pričakuje, da bodo vsi posamezniki prispevali k družbi na način, ki je koristen za njen ekonomski sistem; tisti, ki ne ustrezajo tem standardom, so pogosto obravnavani kot paraziti ali manjvredni. Postavi se vprašanje, kdo ima pravico soditi o vrednosti drugih ljudi v družbi? Sodobni potrošniški sistem, ki spodbuja patološki narcisizem, je poskrbel, da ljudje sami sebe obsojajo in uničujejo. Naenkrat postane kultura odvečna, razen če je patološka in spodbuja kapitalistično potrošnjo ali pa zamegljuje resnične družbene probleme. Enako je z izobrazbo, ki postane ovira, zato jo razvodenijo ali omejijo njen dostop širšim množicam. Na čelo kulturnih, institucionalnih, političnih in gospodarskih organizacij pridejo skrbno izbrane narcistične klike, ki jim ustreza obstoječi "status quo". Te klike preprečijo, da bi ljudje s pravimi kvalitetami in znanjem prišli do zasluženih položajev, saj bi takšni posamezniki postavljali neprijetna vprašanja in ogrozili njihove interese. Namesto resničnega dela za izboljšanje družbe poskrbijo, da se narod zadovolji po starem rimskem načelu: "kruha in iger." Lastniki kapitala splooh ne potrebujejo "deliti in vladati", saj klike to počnejo namesto njih.
Ravno zaradi tega marksisti kritizirajo individualni pristop k reševanju problema patološkega narcizma, saj menijo, da tak pristop ignorira strukturne vzroke teh težav in jih dojema zgolj kot osebne patologije. Po marksističnem razumevanju so ljudje žrtve sistema, zato ne morejo biti sami krivi za svoje stanje; kriva je družbena nadstavba, ki vzpostavlja pogoje za takšne patologije. Marksisti zato verjamejo, da je ključ do rešitve v preoblikovanju družbenih struktur, ne pa v obsojanju posameznikov, ki so produkt teh struktur.
Kako torej pomagati posamezniku z diagnosticirano narcistično osebnostno motnjo ali njihovim žrtvam? Zdravljenje je mogoče le v primeru, če se v proces vključijo zdrava jedra družbe in se vzpostavijo novi medosebni odnosi, kar pomeni oblikovanje alternativne družbene skupnosti, kjer je kolektivna solidarnost bistveno bolj izražena in poudarjena. V takšni skupnosti se vrednost posameznika ne določa le z njegovim individualnim trudom in delom, temveč kot povezanost in prispevek k celoti. Posameznika se spodbuja k vključevanju v kolektivne organizacije, kjer ni sam v ospredju, temveč je poudarek na skupini kot celoti: "Bili smo nič, bodimo vse!"
Terapevtski pristop vključuje ozaveščanje pacienta o družbenih vzrokih njegovega stanja in ga spodbuja k refleksiji o tem, kako širše družbene in ekonomske sile vplivajo na njegovo vedenje in psihološko stanje. Na ta način se zmanjšuje občutek krivde in povečuje želja po sprejemanju odgovornosti, kar naj bi teoretično vodilo do uvida problema in spremembo patoloških vzorcev odnosa. Ključnega pomena je tudi ustvarjanje okolja, kjer se posameznik lahko razvija znotraj takšeme zdrave skupnosti, ki ceni in spodbuja medsebojno podporo, sodelovanje in empatijo. Poleg tega je smiselno vključiti Kardeljev koncept "minulega dela", ki ga lahko uporabimo kot način tekmovanja s samim seboj, ne z drugimi. Posameznik si prizadeva preseči, kar je že ustvaril, s ciljem, da bi prispeval k nadaljnji rasti in dobrobiti skupnosti. Tak pristop omogoča celovito zdravljenje, ki presega zgolj individualno terapijo in upošteva širši družbeni kontekst, ki vpliva na razvoj narcistične osebnostne motnje.
Zato je nujno, da se seznanite z Makarenkovim delom in njegovo šolo, ki je delovala v Sovjetski zvezi in je s podobnimi koncepti uspela preobraziti številne mladostniške delinkvente v izobražene in odgovorne člane družbe. Sodobni narcisi seveda niso delinkventi v dobesednem pomenu besede, saj so pogosto zelo uspešni in izobraženi, zato jih je težje prepoznati oz. identificirati. Kapitalistična družba jim je omogočila vzpon po družbeni lestvici, vendar brez ključne komponente, ki je nujna za zdrave medosebne odnose – empatije.
Anton Semjonovič Makarenko je bil sovjetski pedagog, ki je razvil in vodil vzgojne kolonije za mlade, ki so bili pogosto brez domov in vpleteni v kriminalne dejavnosti. Njegov pristop je temeljil na kolektivni vzgoji, kjer je skupnost igrala ključno vlogo pri oblikovanju posameznika. V tem okviru so se mladostniki dvigovali po družbeni lestvici, a so hkrati razvijali empatijo do drugih, kar je bistveno za zdravo in uravnoteženo osebnost.
V Makarenkovi šoli so mladostniki skozi delo, disciplino in sodelovanjem pridobivali ne samo praktične veščine, temveč tudi občutek odgovornosti do skupnosti ter, kot sem že omenil, empatijo do njenih enakopravnih članov. Kolektiv je deloval kot moralna in socialna opora, ki je spodbujala posameznika k izboljšanju samega sebe, ne v tekmovalnem, temveč v sodelovalnem duhu. Makarenko je verjel, da mora biti vzgoja celovita in mora vključevati tako intelektualni kot moralni razvoj, pri čemer so bile pomembne vrednote, kot so solidarnost, delo in vzajemna pomoč.
Danes nas predstavniki kapitala pogosto varajo, kadar poudarjajo delo kot najvišjo vrednost družbe. Zaradi tega moramo poslušati njihove sluge, kadar v političnem diskurzu napadajo in žalijo brezposelne osebe kot "parazite", ki zlorabljajo sistem, kar dobesedno kliče k preureditvi koncepta socialne države. V resnici pa oni delo razumejo drugače kot marksisti – za njih je delo zgolj sredstvo za pridobivanje dobička, ne pa izraz človeške ustvarjalnosti, ki je prav tako prispevek k skupnemu dobremu. Tudi brezposelne osebe nekaj ustvarjajo in prispevajo, če ne v okviru rednega delovnega razmerja pa to počnejo v okviru svojega kulturnega ustvarjanja, vendar jim tega nihče ne priznava. Njihov obstoj, ki je normalen za vsako razvito družbo uporabljajo kot kamen spotike za umazane politične igre, kadar želijo preusmerjati pozornost javnosti. Če nimajo na zalogi migrantov jim vedno pridejo prav ljudje, ki "visijo na socialki." V resnici so največji paraziti in izkoriščevalci sistema prav lastniki kapitala. Tisti med njimi, ki se tega zavedajo in imajo slabo vest postanejo aktivni v raznih humanitarnih in drugih radodarnih dejavnostih, kar je prej izjema kot pravilo. Vendar njihova radodarnost ne bo rešila strukturnega problema iz katere izhaja beda družbe. Velika večina se samo nesramno bogati in ne želijo ničesar prispevati nazaj, ampak bi samo jemali in omejevali druge. Nekateri še davkov ne bi plačevali, čeprav je obstoj civilizirane družbe odvisen od učinkovitega in pravičnega davčnega sistema.
Makarenkov pristop, ki je temeljil na povezovanju dela z moralnim razvojem in kolektivno odgovornostjo, ponuja alternativo tej izkrivljeni predstavi dela. V njegovem modelu je delo sredstvo za osebno rast in hkrati način, kako posameznik prispeva k skupnosti, ne pa zgolj sredstvo za doseganje lastnih interesov. Šele zdaj lahko razumemo, kako je kapitalistični družbi uspelo skozi fetišizem blaga povzročiti narcistične osebnostne motnje – ljudje se na koncu prepirajo med seboj, namesto da bi se osredotočili na razredni boj! Posledično zaradi tega nazadujemo, saj nam potrošniška miselnost sprevrača zdravorazumsko logiko, kjer se resnični družbeni in socialni problemi banalizirajo. Naj spomnim, da so vse vojne in revščina na svetu posledica pomanjkanja empatije političnih elit, ki teh problemov namerno in načrtno ne želijo rešiti, saj imajo od konfliktov interes, kar dokazuje naše drsenje v barbarizem.
Makarenkova metoda vzgoje je lahko zelo relevantna v kontekstu terapevtskega boja proti patološkemu narcisizmu, saj poudarja pomen kolektivnega duha in družbene odgovornosti. Narcizem, ki se pogosto izraža skozi individualizem, tekmovalnost in pomanjkanje empatije, se lahko učinkovito naslovi z ustvarjanjem okolja, kjer je posameznik del skupnosti, ki ceni sodelovanje in skupno dobro. Makarenkov pristop, ki je v ospredje postavil kolektivno izobraževanje in skupno odgovornost, lahko služi kot model za terapijo in rehabilitacijo posameznikov z narcistično osebnostno motnjo in njihovih žrtev. S poudarjanjem vrednot, kot so solidarnost, medsebojna pomoč in odgovornost, lahko dosežemo preobrazbo, ki zmanjšuje narcistične tendence in spodbuja bolj uravnotežene in družbeno odgovorne osebnosti.
Ta pristop se je izkazal za izjemno uspešnega, saj so mnogi nekdanji mladostni prestopniki, ki so šli skozi Makarenkove kolonije, postali uspešni zdravniki, inženirji, učitelji in drugi strokovnjaki z močno razvitim čutom za empatijo in pripravljenostjo na samožrtvovanje. To se je posebej izkazalo med Veliko domovinsko vojno (1941 – 1945), ko so ti posamezniki dokazali, da je z ustrezno podporo in pozitivnim usmerjanjem mogoče temeljito spremeniti življenja ljudi in jih vključiti nazaj v družbo kot odgovorne in produktivne člane, ki ne mislijo zgolj na sebe, ampak tudi na svoje rojake. Tudi s sodobnimi patološkimi narcisi je mogoče doseči podobne rezultate. Morda se ravno zato nihče ne žrtvuje za višje ideale, saj je stopnja razčlovečenja v neoliberalnem kapitalizmu dosegla odtujitev posameznika od družbe in jih atomizirala. Iz zgodovine pa vemo kam nas lahko atomizirane družbe pripeljejo. V novi despotizem ali celo totalitarizem.
Kljub temu pa ne smemo obupati. Še obstaja upanje. Z ustrezno podporo, kolektivno odgovornostjo in osredotočanjem na skupno dobro je mogoče ponovno zgraditi družbo, kjer solidarnost in empatija premagata odtujenost in individualizem. Čeprav se zdi, da nas trenutni družbeni trendi vodijo v nekakšen sodoben despotizem oz. neototalitarizem, kot je na primer pisal Aldous Huxley v svojem distropičnem romanu Brave New World, nam Makarenkov zgled še vedno kaže možnost izhoda, kjer je mogoče ustvariti pravičnejšo in bolj povezano družbo, in kjer se ozaveščeni posamezniki borijo za višje ideale ter skupno dobro, toda pri tem ne ostanejo sami, ne borijo se proti mlinom na veter, saj jih spremlja široki sloj ozaveščne družbe, ki je prišel do podobnega sklepa oz. uvida svojega razrednega značaja in zahteva akcijo za reševanje konkretnega problema.
Ni komentarjev:
Objavite komentar