Zavedanje je naš prijatelj

V življenju se vsakodnevno srečujemo z različnimi ljudmi, med katerimi so tudi takšni, ki imajo osebnostne motnje in jih prikrivajo z nošenjem različnih mask. Narcistična osebnostna motnja (NOM) je klasificirana kot duševna bolezen oz. ena izmed mnogih osebnostnih motenj, ki pa jo ni enostavno diagnosticirati, saj osebe s to motnjo pogosto zavračajo kakršnokoli pomoč ali priznanje, da je z njimi karkoli narobe. Poleg tega bi rad poudaril, da je po mojem mnenju problem narcizma strukturne narave. Ne gre za težavo, ki jo je mogoče rešiti individualno, temveč je posledica kombiniranega vpliva permisivne vzgoje in neoliberalnega kapitalizma, ki spodbuja egoizem in konkurenco nad sočutjem in skupnostjo. Prav zaradi tega ne poznamo ustrezne rešitve, ne obstaja nobena uspešna uradna terapija, ki bi to motnjo na nek način "pozdravila" ali vsaj omejila. Namesto tega so na voljo različne terapije in priporočila, kako se osvoboditi odnosa s takšno osebo ter kako okrevati po zlorabi, ki jo povzročajo osebe z NOM. V tem pogledu je pomembno razvijati zavedanje o teh vzorcih obnašanja, da bi lahko vzpostavili zdrave meje v osebnih odnosih z drugimi ljudmi.

Ker nas velika večina ljudi ni strokovnjakov psihologije smo kot laiki pogosto prepuščeni samim sebi in lahko zgolj na podlagi osebnih izkušenj ter prepoznavnih narcističnih vzorcev in lastnosti sklepamo, da ima oseba, s katero smo v toksičnem odnosu, po vsej verjetnosti narcistično osebnostno motnjo. Vendar pa tudi znotraj NOM obstajajo različni tipi te motnje, katerim se tukaj ne bom toliko posvečal. V tem članku se bom osredotočil le na prikrite narcise, saj imam z njimi bogate osebne izkušnje in dobro poznam njihove taktike in maske. Prikriti narcisi so mojstri manipulacije, ki na prvi pogled delujejo prijazno, odprto in čustveno, vendar v resnici v sebi negujejo občutke nadvlade, sebičnosti in zavisti. Sposobnost prepoznati in razumeti te vzorce obnašanja je ključnega pomena, če želimo ohraniti duševni mir in osebno integriteto. Prav tu pride v ospredje zavedanje tega problema.

Največ narcisov na splošno najdemo v politiki, predvsem na izpostavljenih in vodilnih položajih, saj to področje privablja posameznike, ki hrepenijo po moči, nadvladi in občudovanju. Vodilni predstavniki političnih sil po vsem svetu kažejo znake patološkega narcizma in drugih psihopatologij, saj spretno manipulirajo z množicami, ki sledijo njihovim idejam, kjer jim z "dobrimi nameni" tlakujejo pot naravnost v pekel. V tem primeru so ideje oz. ideologije njihove maske. Resnični motivi so običajno usmerjeni k ohranjanju in povečevanju lastne moči ter vpliva, ne pa k dejanskemu izboljšanju družbe ali pomoči ljudem. Zato so ljudje, ki so spregledali to igro razvili znani rek, da so vsi politiki (levi in desni) isti. Psihološko gledano imajo prav, čeprav to ne velja za ideološko primerjavo. Levi in desni politiki so isti le v narcistični osebnostni motnji. Ideologija je v tem primeru le sredstvo manipulacije. Vendar naj poudarim, da obstajajo tudi nepokvarjeni politiki, ki se znotraj političnih strank in sistema borijo za izvajanje programa in ukrepov, ki bi pomagali ljudem in družbi, ampak so pogosto neuspešni, neslišani in neopazni, saj se širša javnost, ki bi jim morala pomagati, ne želi aktivno angažirati v strankarskem političnem življenju, in se raje ukvarjajo s svojimi vsakodnevnimi oz. osebnimi opravki. Tudi na volitvah splošna javnost pogosto nagrajuje patološke narcise namesto načelnih in poštenih politikov, saj slednji nimajo enakih sposobnosti manipuliranja. Poleg tega so patološki narcisi tudi mojstri samopromocije in znajo pritegniti pozornost širše javnosti z obljubami in retoriko, ki zveni privlačno in všečno, vendar so pogosto brez prave podlage in resnične vsebine. Na koncu taki politiki vedno poskrbijo le zase, ljudstvo pa še naprej ohranjajo slepe kot Esmeraldo oz. v istem gmotnem položaju, če ne še slabšem kot prej. V takšnem stanju jih delijo in prepirajo med sabo že dolga stoletja, da ne bi slučajno spregledali igre in uvideli kako se izbrana klika na račun manipuliranja s čustvi enomrmno bogati in izživlja. Takšna je namreč realnost sodobne kulture narcisizma: prosperirajo predvsem najbolj zlobni in pokvarjeni osebki, medtem ko sposobni in pošteni redko napredujejo – in to le, če ne predstavljajo posebne grožnje skrbno zasnovanemu sistemu.

Ko sem se lani sporekel z enim tovarišem, ki mi je zameril moj umik iz politike (zaradi zgoraj omenjenih razlogov) ga nisem mogel prepričati v naslednjo preprosto resnico: Načelni in pošteni politiki, ki se osredotočajo/mo na strukturne rešitve in dolgoročno dobrobit družbe, se težje prebijejo/mo skozi hrup površinskega političnega spektakla, ki ga je vzpostavil sodobni neoliberalizem. Proti temu se jaz kot posameznik v politiki težko borim sam, če nimam za sabo močne baze podpornikov in se moram zanašati le na PR (samopromocijo) ter glasove neopredeljenih. To je v bistvu recept za dolgoročni neuspeh. Sizifovo delo. Takšno politično delovanje nas je privedlo v stanje, kjer nimamo več pravih izbir, ki je osiromašilo naš politični prostor, saj ga obvladujejo patološki narcisi, psihopati in njihove kruhoborske klike, ki mislijo, da je plesniv kruh veliko boljši od »nekvašenega« (simbolni pomen nekvašenega kruha predstavlja odsotnost pokvarjenosti). Na žalost smo v Sloveniji ujeti v začaranem krogu, kjer se jasno vidi, da politično realnost krojijo patološki narcisi na vseh nivojih družbe, ki onemogočajo napredovanje uspešnih posameznikov ali preprečujejo resnične spremembe na bolje. Vsaka nova generacija politikov, ki bi rada prinesla sveže ideje in etičnost, je onemogočena ali potisnjena na obrobje, medtem ko stari kadri vztrajno ohranjajo "tekovine" kapitalskih naložb, ki jih hranijo v pokvarjenosti, kriminalu in manipulaciji ter s tem zavirajo resne družbene spremembe na bolje. Prekinitev tega začaranega kroga bo zahtevala več kot le spremembe v političnem, gospodarskem, družbenem in duhovnem smislu, ampak tudi prebujanje, zavedanje in predvsem angažiranje državljanov, ki bodo pripravljeni podpreti poštene in načelne posameznike, da se borijo za skupno dobro vseh. Moramo se začeti zavedati stanja v katerem živimo, da lažje razumemo kako problem ne moremo rešiti, če se prestavimo iz dežja pod kap. Tega prej omenjen tovariš s katerim sem se sporekel ni najbolje razumel. 

V nadaljevanju se bom raje osredotočil na tiste prikrite narcise, ki vstopijo v naša osebna življenja – v obliki partnerja/partnerke, prijatelja/prijateljice, sodelavca/sodelavke in družinskega člana. Ti posamezniki pogosto delujejo subtilno in na prvi pogled prijazno ter podporno, vendar se za to fasado skriva želja po nadvladi in nadzoru nad drugimi. Tega se pogosto niti oni sami ne zavedajo, zato jih imenujemo prikriti narcisi, saj poskušajo notranje frustracije reševati s projeciranjem svojih težav na druge. Da bi dodatno prikrili svoje namene in osebnostno motnjo se skrivajo pod masko nekakšnih dobrotnikov in aktivistov npr. v civilni družbi, kjer je njihova vloga večne žrtve še toliko bolj poudarjena. Ker se pri tem spopadajo z "mlini na veter" nimajo nobenih pravih možnosti karkoli spremeniti, namesto tega s svojim ropotom in repenčenjem opozorjajo na sebe in svoje prikrite osebne interese. Njihova aktivistična neuspešnost ni toliko posledica napačno zastavljenih konceptov, temveč nezmožnosti povezovanja s širšo družbo in drugimi sorodnimi silami. To jim onemogoča njihova patološka osebnostna motnja, saj ne sprejemajo nobene druge vloge razen glavne. V širši javnosti so malo poznane zgodbe notranjih razprtij, sporov in osebnih sovraštev, ki izvirajo prav iz te patologije. Zaradi njihovega patološkega delovanja je pohod progresivnih idej upočasnjen, v nekaterih delih sveta celo zaustavljen, saj se niso več sposobni poenotiti zaradi delovanja teh nekaj posameznikov. Njihove napake in notranji konflikti (frakcionaški boji in sektaštvo) so v veliki meri prispevali k vzponu neokonservativizma, ki se odraža v omejevanju pravic žensk, manjšin in migrantov ter posledično tudi omejevanju delavskih pravic in socialne države. Empatični ljudje, z visoko stopnjo čustvene inteligence, ki verjamejo v progresivne ideje in napredek, so pogosto prve žrtve patoloških narcisov, ki so na čelu teh naprednih organizacij in gibanj, ki bi jih morali v bistvu braniti. Vendar jih namesto tega zlorabijo kot objekte poželenja, pri čemer jim podporniki in simpatizerji služijo kot odskočna deska za doseganje njihovih osebnih/privatnih ciljev (službe, funkcije, položaji). Ne trdim, da na drugi strani spektra ne obstaja enak problem. Tudi v desno usmerjenih organizacijah imamo na čelu hude patološke narcise, ki vodijo zgodbo naprej, ampak imajo oni to prednost, da so njihovi privrženci manj kritični in bolj podvrženi spoštovanju hierarhije. V obeh primerih so odnosi s takšnimi ljudmi na osebni ravni zelo zahtevni in čustveno izčrpavajoči, zato je ključnega pomena, da prepoznamo njihove vzorce vedenja in se zaščitimo pred škodljivimi posledicami, ki jih lahko pustijo v naših življenjih.

Zavedanje je torej naš najboljši prijatelj, ker nam omogoča, da skozi tančico prijaznosti in površinskega šarma vidimo resnične motive patoloških in prikritih narcisov. Zavedanje je prva stopnja pri odkrivanju resnice. Ko začnemo opažati subtilne znake manipulacije – kot so pasivno-agresivne pripombe, subtilne degradacije ali občutek, da smo nenehno krivi za njihove težave – se morajo v nas oglasiti alarmi in sirene za splošno nevarnost. Vendar na žalost empatične osebe pogosto ignorirajo alarme, ker jih razlagajo kot začasne probleme, ki se bodo s kompromisi in s časom že nekako uredili. Ta alarm je v bistvu naše notranje zavedanje, ki nas opozarja, da nekaj ni v redu in da moramo biti previdnejši.

Osredotočanje na zavedanje nam omogoča, da prevzamemo nadzor nad situacijo. Namesto da bi se ujeli v njihovo past in igro, kjer se pustimo čustveno izčrpavati, lahko z jasnim razumevanjem situacije postavimo zdrave meje že na začetku odnosa in se distanciramo od toksičnih vplivov. Čeprav se sliši enostavno ni tako lahko, saj prikriti narcisi pogosto vzbujajo naše občutke krivde in dvome vase. Vendar pa je prav zavedanje tisto, kar nam daje moč, da prepoznamo svoje prave občutke in jim zaupamo. Zavedanje je del naše subtilne narave, ki jo je psihiater Carl Gustav Jung razlagal kot del naše nezavedne psihe, ki vključuje tako individualno kot kolektivno nezavedno. Skozi zavedanje razumemo, da so negativne izkušnje, ki jih doživljamo v odnosih s prikritimi narcisi, del njihovega vzorca obnašanja, ne pa odraz naše vrednosti. Zavedanje nam pomaga, da se ne ujamemo v past prepričanja, da moramo te odnose rešiti ali popraviti. Nasprotno, zavedanje nas uči, da včasih najboljša rešitev ni reševanje odnosa, temveč zaščita sebe ali končanje toksičnega odnosa.

Po Jungu je zavedanje prva stopnja razvoja osebne integritete in celovitosti (proces, ki ga je imenoval individuacija), saj nam omogoča, da postopoma integriramo neozaveščene dele sebe v zavestno življenje. To vključuje soočanje z lastnimi sencami – tistimi deli sebe, ki jih morda raje ne bi priznali, a so vseeno pomembni za naše celovito razumevanje sebe. Zavedanje nam ne pomaga samo pri prepoznavanju zunanjih vplivov in manipulacij, kot so tiste s strani prikritih narcisov, ampak tudi pri globljem razumevanju samega sebe. Pomembno je, da slabo izkušnjo pretvorimo v generator za osebno rast!

Zavedanje je torej hkrati proces rasti, ki se ne zgodi čez noč. Vsaka slaba izkušnja s patološkim narcisom je priložnost, da se naučimo nekaj novega o sebi in svojih mejah. Vsaka knjiga, ki jo preberemo na to temo, prispeva k razvoju našega zavedanja. Vsaka terapija, ki jo naredimo nas lahko pomaga dodatno utrditi v zavedanju kje smo in kaj želimo. Naš cilj je, da se izognemo problemom, ki jih ne moremo rešiti. Nismo poklicani, da rešujemo nerešljive probleme. Na svetu smo zato, da dajemo in prejemamo ljubezen, da rastemo v tvornem in iskrenem odnosu. Zavedanje nam v tem smislu ne prinaša le zaščite, temveč tudi priložnost za varno osebno rast brez večjih bolečin in stresa. Pomembno je, da opustimo prepričanje, da moramo vedno reševati in pomagati drugim ljudem. Pomaganje drugim je dobrodošlo do določene meje, ampak ob jasnem cilju, da morajo rezultati obroditi sadove, sicer zapravljate svoj dragocen čas. Najprej moramo poskrbeti zase, saj bomo le tako privlačili tiste, ki so nam bližji in bolj skladni z vrednotami v katere verjamemo. Ko imamo svojo skupnost lahko lažje pomagamo tistim posameznikom, ki kažejo željo po napredovanju in osebni rasti. Samo patološki narcisi bodo zavračali kakršnokoli dozorevanje in osebno rast, saj se imajo za nekaj več. 

Tako pridemo do končne ugotovitve, da ima vsak od nas najboljšega prijatelja že v sebi, ki ga imenujemo zavedanje. To zavedanje je naš stalni sopotnik v boju proti vplivom prikritih narcisov, saj nam omogoča, da ostanemo zvesti sami sebi in svojim ciljem. Ko enkrat prepoznamo moč zavedanja, postanemo odpornejši, močnejši in bolj sposobni živeti polno in avtentično življenje. Prikriti narcisi, ki zaznajo naše zavedanje, se bodo prej ali slej sami umaknili iz naših življenj, seveda s priročnimi izgovori, češ, da rabijo "čas za sebe", da niste "pravi tip človeka" za njih, da ste se "spremenili", da jih "ne poslušate" itd, ampak je pri vsem tem pomembno, da se odnos z njimi konča brez večjih in nepotrebnih zapletov oz. konfliktov. Naj vas njihove pripombe ne iztirijo. Naj vas njihova dejanja ne prizadanejo. Iz njih ne govori oseba v katero ste se vi zaljubili ali jo imeli radi, ampak lažna podoba v katero so vas prepričali, da morate verjeti. Ko jih spregledate pokažejo svoj pravi obraz, zato nikakor ne iščite priložnosti za maščevanje, sodbe ali prepire, bodite veseli, da končno veste s kom ste imeli opravka, saj ne delajo tega namerno, takšna je pač njihova patologija, ki ji žal ni pomoči. Pustite jim, da oddidejo brez kakršnekoli obveznosti do vas. 

Dobro se zavedam, kako težko je sprejeti odhod nekoga, ki ga imate resnično radi. Vendar pa vas bo zavedanje, da ste se zaljubili v lažno podobo, osvobodilo. Verjemite, da je odhod v resnici najboljša rešitev, saj morate ohraniti svojo osebno integriteto in zdrav razum. Njihov umik je pogosto brezčuten, hladen in formalen, kar samo potrjuje, da njihovih težav vi ne morete rešiti. Bodite prepričani, da se bodo poskušali vračati nazaj, ampak jim tega ne dovolite, saj vas bodo še bolj izkoriščali in uničevali. Sicer pa njihov konec še pride in bo težak, zato je najbolje za vas, da niste v njihovi bližini, ko do tega pride, saj bodo krivi spet vsi drugi, samo oni ne. Na srečo je patoloških narcisov po nekaterih ocenah le okoli 5% populacije, zato je priložnosti za spoznavanje drugih bolj normalnih ljudi na tem svetu veliko. Naše zavedanje in deljenje izkušenj lahko omeji njihov razdiralni vpliv in zmanjša škodo. Narcisi uničujejo naš notranji optimizem in upanje, zato pišem takšne zgodbe, da bodo nekomu, zdaj ali v prihodnosti, pomagale ohraniti upanje – tisti dragoceni vir, ki ohranja naše življenje. Verjamem, da je ozaveščanje o teh vzorcih obnašanja ključnega pomena za zaščito naše notranje moči in da nam spoznanje in zavedanje, da nismo sami v tej izkušnji, lahko povrne vero v boljšo prihodnost. Življenje gre naprej, ampak naj gre v smer brez patoloških narcisov.