Na Finskem, Japonskem in v Koreji so zadnja desetletja zabeležili rekordne stopnje samomorilnosti ter pospešeno rast duševnih stisk, debelosti in drugih kroničnih bolezni. Ko so njihove vlade naročile znanstvenikom naj preučijo glavne razloge teh pojavov in poiščejo rešitve so na presenečenje mnogih pripravili preprost odgovor: Potrebujemo več oddiha v neokrnjeni naravi!
Živimo stresna življenja. Stres je postal nenehni
spremljevalec modernega človeka od zibelke do smrti. Preveč se naprezamo in
premalo počivamo. Živimo kot roboti. Izgubili smo stik z naravo, ki nas je
ustvarila in oblikovala. Po cele dneve presedimo v zaprtih, slabo prezračenih
in hrupnih prostorih, navadno pred zasloni, izpostavljeni zračenju, nezdravi
prehrani in ob vseh drugih slabih razvadah, ki vplivajo na naše razpoloženje in
možgane, ki so se milijone let razvijali v popolnoma drugačnem okolju. Zato ljudem
povsod v razvitem svetu svetujejo vračanje k naravi.
Sprehodi po gozdovih, hribih, ob obali ali velikih jezer
so pravi balzam za našo dušo. Vsaki dan potrebujemo t.i. »gozdno kopel«, da lahko
zbistrimo svoje misli in duha. Vsako prilagajanje novodobnim življenjskim trendom, ki izključujejo naravo bomo plačevali s svojim telesnim in duševnim
zdravjem. Tega se zdravstvena znanost dobro zaveda, ampak bo težko ljudi na
novo reprogramirat ali jih odvrniti od takšnih dejanj. Kako pa ljudi sploh lahko odvrniš od zaslonov, telefonov in drugih tehnologij? Žal je družbenoekonomski sistem takšen, da posameznike sili v duševno samomorilnost in kulturno barbarstvo. Koliko ljudi danes še sploh bere resno literaturo? Zaradi tega postaja pot do zdravega in kulturnega življenja čedalje večji izziv, ne samo za posameznika, temveč za družbo kot celoto. Včasih so delavci, rudarji, kmetje in mali obrtniki še naročali knjige, strokovne in kulturne revije, jih brali, preučevali, pisali svoje prispevke ali pisma bralcev, razpravljali v klubih, hodili na gledališke predstave, danes samo še čepijo za zasloni, sedijo v gostilnah ali hodijo po trgovskih centrih, kjer zapravljajo denar v svojo škodo. Narava, ki je naše edino pribežališče miru, je zadnje čase izpostavljena močnim udarcem
neoliberalne družbe, ki človeka uničuje v duševnem in kulturnem smislu.
Lokalne skupnosti in vlada bi lahko že danes naredile pomembne
korake v smeri izboljšanja ponudbe. Dokler se ljudje sami ne ozavestijo in spoznajo svoje pravice ter dolžnosti se bodo politiki na
račun njihove nevednosti prilagajali interesom kapitala ter investitorjem, ki
posegajo ne samo v naša življenja in zdravje, temveč uničujejo naravo, okolje
in kulturo življenja. Ozaveščanje ljudi je najtežja naloga na poti obnove. Še
težje bo prenašanje bremena samouničevanja, ki ga v veliki meri že čutimo. Kaj
nam drugega torej preostane kot da pišemo in opozarjamo? Točno to je namen tega
zapisa. Upam, da ne bo prepozno. Zahtevajte od svojih predstavnikov, ki ste jih izvolili naj namesto
uničevanja narave in podpiranja vojne zagotovijo pravico do mirnega in
zdravega življenja v neokrnjeni naravi! Vsako poseganje v naravni prostor in habitat je
poseg v vaše zdravje in življenje.
Takšne misli so me danes spremljale na mojem jutranjem sprehodu po gozdovih na Brdinjah, kjer imamo zaenkrat še neokrnjeno naravo. Povsod drugje v občini Ravne na Koroškem so že
močno posegli v gozdove in gozdne poti, kjer uničujejo naše edino naravno bogastvo in zeleno dediščino. Kako dolgo
bomo še rabili, da se kot družba začnemo zavedati lastnih zablod, ki dopuščajo
neusmiljeno uničevanje narave?
Ni komentarjev:
Objavite komentar