Klopca na Šteharju ponuja najlepši razgled na Uršljo goro za katero pravi Korošci radi povemo, da ni samo navadna gora, temveč kraljestvo lepot, neizmernega sonca, nicin, lesovja in trat. Tam sta doma lepota in dobrota. Kdor se v naših koncih sprehaja z drugačnimi nameni se zgubi že v prvi ridi. Pokojni vsestranski kulturni delavec ing. Mitja Šipek je nekoč pravil:
»Gora svojih lepot ne razmetava, zanje terja trud in žrtve.
Gora odpira svoje srce in vabi, za trud pa poklanja nepreplačljive lepote,
tolaži v boli in je kot razumevajoča mati v sreči. Tako daleč od vsega
človeškega vrvenja, tja kamor se ne čuje ropot strojev, niti kletev niti
molitev, kjer zamre glas harmonike, tja te izvabi gora in še tako utrujenemu
vlije čudovito življenjsko silo kot čudodelna triglavska roža ranjenemu
zlatorogu. In ko visiš med nebom in zemljo v strmi steni, takrat ti je
sotovariš brat in gora te spodbuja 'vztrajaj, tako je življenje, poti nazaj ni'
– čudovita šola narave!«
Tudi mi se prebijamo skozi vsakodnevne ovire in težave. Ne
oziramo se nazaj, temveč gledamo naprej, saj imamo bogastvo shranjeno na varnem
v gozdovih in nedrih naše prelepe Uršlje gore. Od tam črpamo navdih in duhovno
moč za vztrajanje in napredovanje. Če tega slučajno nimamo na dosegu rok se
lahko podobe opisanih krasot vedno prikličejo v spomin in tako ogrejejo naša
srca. Takšen bi moral biti svet Prežihovih samorastnikov.
P.S.
Utrinek je nastal preden sem iz službe tistega četrtka 18. maja šel pozno popoldan s kužani prvič do izvira Grofove vode v Tolmin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar