Moj odziv na pokol v beograjski šoli

Živimo v nasilni družbi, kjer nasilje ni zgolj del, ampak postaja tudi način življenja. Nasilje je sredstvo, ki posvečuje cilj. V tekmovalni neoliberalni družbi ne štejejo več nobeni talenti in poštenost, ampak nesramnost, brezobzirnost, pokvarjenost, zahrbtnost, izdajalstvo ter predvsem hlapčevstvo do klik, ki sedijo na višjih položajih. Ko pišem o nasilju ne mislim zgolj na fizično nasilje, ampak predvsem na mentalno nasilje, ki ga prepoznamo v obliki groženj, norčevanja, izsiljevanja, zapeljevanja, nerealnih pričakovanj, hinavščine, obsojanja itd. S tem se danes človek sooča na vsakodnevni ravni. Že od majhnih nog nas vzgajajo v stroje, ki morajo izpolnjevati ukaze vladajočih klik, da bi ustregli pričakovanjem nasilne, neoliberalne in tekmovalne družbe, ki istočasno sistematično uničuje naša življenja in planet zemljo. Tega prej nikoli ni bilo. Namesto razredne borbe proti naštetim samouničevalnim družbenim normam, ki spodkopavajo bistvo človeškosti, smo sprejeli načelo »človek človeku volk«, torej smo sprejeli medsebojno borbo, ki je celo dobila svojo nadgradnjo, saj je volk včasih sposoben tudi usmiljenja do poražencev, zato je nasilna neoliberalna družba nadgradila svoje načelo v človek človeku pošast.

Seveda smo imeli v zgodovini tiranske vladarje, diktatorje in avtokrate, ampak je bilo to nasilje vedno omejeno, povprečnim ljudem je bilo večinoma prizaneseno, razen v času hudega pomanjkanja, vojn in kuge. Danes škodimo samim sebi, čeprav imamo vsega v izobilju, česar prej nikoli ni bilo, kljub temu smo čedalje bolj nesrečni in depresivni. Kako je to mogoče? Zavrgli smo razredno borbo in jo zamenjali za medsebojno uničevanje, ker želimo ustreči vsiljenim neoliberalnim normam. Moramo se v negativnem smislu stalno dokazovati in tekmovati.

Ljudje smo dolga stoletja živeli v sožitju z naravo in toleranco do drugačnih. Moderna industrializirana ter novejša digitalizirana družba pa je ustvarila posebne pogoje, ki so ustaljene naravne norme vrgli iz tečajev. Nekoč smo lahko vstajali tudi brez budilk ob sončnem vzhodu in šli zvečer spati. Veliko smo se družili, pomagali eden drugemu, predvsem pa držali skupaj. Bili smo vzor mladim in bodočim generacijam. Gradili smo odnose na moralnih načelih. Razmišljali smo na prihodnost in se nismo preveč spotikali ob preteklost. Vsaki dan smo bili po več ur na svežem zraku, na soncu, v gozdu in ob vodi, znali smo se boriti za skupne cilje, da bi imeli več svobode, znanja in predvsem več kulture. Danes se prilagajamo na popolnoma drugačen življenjski stil, ki nas sili, da delamo po cele dneve, zaprti v betonskih zgradbah, odmaknjeni od narave in živali ter si prizadevamo, da bi izpolnjevali družbena pričakovanja, da bi bili boljši od drugih tudi s pomočjo zvijač in mentalnega nasilja. Vse to nas utruja in ustvarja nezadovoljne. Tako postajamo orodje mračnih sil, ki oddaljujejo našo bit od sočutja in solidarnosti, kar povečuje sebičnost na račun ideje pripadnosti širši skupnosti. V tej tekmi ne smemo bit zadnji, zato teptamo drug drugega in se prerivamo naprej. In kakšni so rezultati? Nič kaj obetavni.

Kako mislite, da takšno ozračje vpliva na razvoj otrok in mladostnikov? Niso krive samo nasilne igrice, filmi ali družbena omrežja, ampak predvsem svet odraslih, ki je podlegel ideji ponudbe in povpraševanja za doseganje ciljev s pomočjo nasilja za napredovanje po družbeni lestvici. Tudi mene so kot otroka zastrupljali s takšno mentalno okužbo, vendar brez uspeha. Nisem se pustil oblikovati po njihovi meri, nisem sprejemal umetno ustvarjenih norm, katere končni cilj je pripeljati človeka na rob izgorelosti in otopelosti. Izbral sem drugačno pot. Razvijal skromne talente in živel v miru ter sožitju z naravo in ljudmi dobrega srca. Zato me ne čudi, ko vidim koliko nesrečnih in depresivnih ljudi hodi po svetu in zakaj rešujejo probleme z nasiljem, predvsem fizičnim nasiljem, namesto da bi se organizirali proti nevzdržnim in vsiljenim družbenim normam, ki človeka obračajo proti človeku, naravo proti naravi in živali proti živalim. Slepi lahko v tej borbi vodijo slepce samo v propad. Tako se nam dogaja že zadnjih 30 let. Bog ne daj, da predlagaš razmislek o miru in spremembi sistema, saj boš takoj razglašen za čudaka, ki objema drevesa ali sovražnika obstoječe družbe. Zato ne pričakujte sprememb na bolje vse dokler vas ne zanima obstoječe družbeno nasilje, ki na tej zemlji ustvarja iz človeka pošast.

Zapis je nastal po sprehodu v naravi z Luckyjem in Lumpijem

Po pregledu pri veterinarju

Spust iz hribov na Brdinjah

Klanec iz Kotulje, kjer gradijo nove bloke na Ravnah