Marksistični vidiki patološkega narcizma

Marksizem obravnava narcizem kot simptom kapitalistične družbe, v kateri prevladujeta individualizem, tekmovalnost in potrošništvo. To še posebej velja za sodobni neoliberalizem, kjer so te lastnosti potencirane do skrajnosti. Narcistične lastnosti, kot so pretirano poudarjanje lastne vrednosti, tekmovalnost in pomanjkanje empatije, so v kapitalističnem sistemu spodbujane, saj so povezane z uspehom, bogastvom, kontrolo, nadvlado in družbenim statusom. Vendar je pomembno poudariti, da narcistične lastnosti pri vseh ljudeh ne prerasejo v patološko obliko. V tem kontekstu bom Marxov koncept fetišizma blaga ponudil kot izhodišče za razumevanje, kako kapitalistični sistem prikriva resnične družbene odnose in spodbuja narcizem. Fetišizem blaga zamegljuje dejstvo, da je vrednost blaga rezultat družbenih odnosov in dela, ter ustvarja iluzijo, da blago in materialno bogastvo nosita lastno, inherentno vrednost.

Ta fetišistični odnos do blaga v kapitalizmu pri nekaterih prispeva k razvoju patološkega narcizma, saj se takšni posamezniki vse bolj identificirajo z materialnimi dobrinami, ki jih posedujejo, in z družbenim statusom, ki ga te dobrine posledično prinašajo. Podobno gledajo na ljudi okoli sebe – ne vidijo jih kot osebnosti, temveč kot objekte, ki imajo svoje vire, primerne za izkoriščanje. Prišli smo celo tako daleč, da kot družba sprejemamo prodajo lastnega telesa kot blago ali dovoljujemo, da se ljudje spreminjajo v blagovne znamke (OnlyFans, Instagram, TikTok, influenserstvo). To ni nič drugega kot razčlovečenje družbe. Postajamo samo še viri in objekti. Marksisti bi zato morali odločno nasprotovati sodobnemu konceptu "človeških virov", saj gre za objektivizacijo človeka, kjer se osebo zreducira na njeno uporabno vrednost, podobno kot blago. Marksistična filozofija razume patološki narcizem kot strukturni problem, ki ga spodbuja kapitalistična družba, kjer se materialno bogastvo in osebni uspeh vrednotita bolj kot kolektivna dobrobit, empatija in solidarnost.

Ker je iluzija o vrednosti blaga tako močno vpeta v naš miselni sistem, kjer se ne upošteva dela, ki je bilo vloženo, temveč zgolj njena tržna vrednost, se zaradi tega zameglijo družbeni odnosi, ki so še vedno izkoriščevalski. Spregleda se tudi medsebojna tekmovalnost, ki onemogoča borbo za pravičnejšo družbeno ureditev. Blago postane "fetiš", mistificirana stvar, ki ji pripisujemo moč in vrednost, ki ju v resnici nima. Tako kot ljudje pozabijo na družbene odnose in procese, ki so omogočili nastanek blaga, ter se osredotočajo zgolj na potrošnjo in izmenjavo tega blaga, pozabijo tudi na medosebne odnose, ki so ključni za razvoj zdravih osebnih vezi. Namesto tega se njihova pozornost usmeri v kopičenje dobrin in doseganje osebnega uspeha, pogosto na račun zlorabljanja sočloveka, kar še dodatno poglablja odtujenost in občutek osamljenosti, ki sta tako značilna za sodobno kapitalistično družbo na zahodu.

Nekateri marksisti predlagajo, da bi namesto "fetišizma blaga" začeli govoriti o "narcisizmu blaga", saj bi tako bolje razumeli sodobnega potrošnika in njegove patološke osebnostne deviacije. Narcisizem blaga je novi koncept, v katerem potrošnja ni več usmerjena zgolj v zadovoljevanje osnovnih ali luksuznih potreb, temveč postane izraz narcističnih želja, ki pogosto vključujejo opravičevanje za uničevanje narave, živali in socialne družbe kot tudi dominacijo nad drugimi kar povzroča družbene in medosebne konflikte na vseh ravneh. Ta narcistična potrošnja ni samo zanikanje etičnih in moralnih vrednot, temveč pomeni aktivno iskanje zadovoljstva na račun drugih. Kot je v svojem zadnjem intervjuju za Ono povedala prof. dr. Vesna Godina Vuk: "Mlajšim je danes pomembneje, da se imajo 'fajn', da je njim 'super'. Drugo jih ne zanima." Tako so narcisi, zaradi svoje brezbrižnosti in pomanjkanja empatije, postali idealni kadri neoliberalizma. Za dosego svojih egoističnih ciljev so pripravljeni brezobzirno korakati preko trupel in žrtvovati dobrobit drugih za zadovoljevanje svojih narcističnih potreb. V njihovem primeru je objekt fetišizacije človek, ki postane blago. Posledično zaradi tega prihaja do barbarizacije družbe znotraj razvitega kapitalističnega sistema, prihaja do rušenja osebnega zaupanja in medsebojnega spoštovanja. Zaradi ambicioznosti zasedajo pomembne in vodilne funkcije v družbi. Ker se svoje patološkosti ne zavedajo so postali slepo orodje kapitala za zatiranje naprednih sil v družbi. Očitno je imela Rosa Luxemburg prav, ko je pred več kot stotimi leti opozarjala, da nas bo kapitalizem prej ali slej pripeljal do izbire med: "Socializmom ali barbarstvom."

V neoliberalizmu se pričakuje, da bodo vsi posamezniki prispevali k družbi na način, ki je koristen za njen ekonomski sistem; tisti, ki ne ustrezajo tem standardom, so pogosto obravnavani kot paraziti ali manjvredni. Postavi se vprašanje, kdo ima pravico soditi o vrednosti drugih ljudi v družbi? Sodobni potrošniški sistem, ki spodbuja patološki narcisizem, je poskrbel, da ljudje sami sebe obsojajo in uničujejo. Naenkrat postane kultura odvečna, razen če je patološka in spodbuja kapitalistično potrošnjo ali pa zamegljuje resnične družbene probleme. Enako je z izobrazbo, ki postane ovira, zato jo razvodenijo ali omejijo njen dostop širšim množicam. Na čelo kulturnih, institucionalnih, političnih in gospodarskih organizacij pridejo skrbno izbrane narcistične klike, ki jim ustreza obstoječi "status quo". Te klike preprečijo, da bi ljudje s pravimi kvalitetami in znanjem prišli do zasluženih položajev, saj bi takšni posamezniki postavljali neprijetna vprašanja in ogrozili njihove interese. Namesto resničnega dela za izboljšanje družbe poskrbijo, da se narod zadovolji po starem rimskem načelu: "kruha in iger." Lastniki kapitala splooh ne potrebujejo "deliti in vladati", saj klike to počnejo namesto njih.

Ravno zaradi tega marksisti kritizirajo individualni pristop k reševanju problema patološkega narcizma, saj menijo, da tak pristop ignorira strukturne vzroke teh težav in jih dojema zgolj kot osebne patologije. Po marksističnem razumevanju so ljudje žrtve sistema, zato ne morejo biti sami krivi za svoje stanje; kriva je družbena nadstavba, ki vzpostavlja pogoje za takšne patologije. Marksisti zato verjamejo, da je ključ do rešitve v preoblikovanju družbenih struktur, ne pa v obsojanju posameznikov, ki so produkt teh struktur.

Kako torej pomagati posamezniku z diagnosticirano narcistično osebnostno motnjo ali njihovim žrtvam? Zdravljenje je mogoče le v primeru, če se v proces vključijo zdrava jedra družbe in se vzpostavijo novi medosebni odnosi, kar pomeni oblikovanje alternativne družbene skupnosti, kjer je kolektivna solidarnost bistveno bolj izražena in poudarjena. V takšni skupnosti se vrednost posameznika ne določa le z njegovim individualnim trudom in delom, temveč kot povezanost in prispevek k celoti. Posameznika se spodbuja k vključevanju v kolektivne organizacije, kjer ni sam v ospredju, temveč je poudarek na skupini kot celoti: "Bili smo nič, bodimo vse!"

Terapevtski pristop vključuje ozaveščanje pacienta o družbenih vzrokih njegovega stanja in ga spodbuja k refleksiji o tem, kako širše družbene in ekonomske sile vplivajo na njegovo vedenje in psihološko stanje. Na ta način se zmanjšuje občutek krivde in povečuje želja po sprejemanju odgovornosti, kar naj bi teoretično vodilo do uvida problema in spremembo patoloških vzorcev odnosa. Ključnega pomena je tudi ustvarjanje okolja, kjer se posameznik lahko razvija znotraj takšeme zdrave skupnosti, ki ceni in spodbuja medsebojno podporo, sodelovanje in empatijo. Poleg tega je smiselno vključiti Kardeljev koncept "minulega dela", ki ga lahko uporabimo kot način tekmovanja s samim seboj, ne z drugimi. Posameznik si prizadeva preseči, kar je že ustvaril, s ciljem, da bi prispeval k nadaljnji rasti in dobrobiti skupnosti. Tak pristop omogoča celovito zdravljenje, ki presega zgolj individualno terapijo in upošteva širši družbeni kontekst, ki vpliva na razvoj narcistične osebnostne motnje.

Zato je nujno, da se seznanite z Makarenkovim delom in njegovo šolo, ki je delovala v Sovjetski zvezi in je s podobnimi koncepti uspela preobraziti številne mladostniške delinkvente v izobražene in odgovorne člane družbe. Sodobni narcisi seveda niso delinkventi v dobesednem pomenu besede, saj so pogosto zelo uspešni in izobraženi, zato jih je težje prepoznati oz. identificirati. Kapitalistična družba jim je omogočila vzpon po družbeni lestvici, vendar brez ključne komponente, ki je nujna za zdrave medosebne odnose – empatije.

Anton Semjonovič Makarenko je bil sovjetski pedagog, ki je razvil in vodil vzgojne kolonije za mlade, ki so bili pogosto brez domov in vpleteni v kriminalne dejavnosti. Njegov pristop je temeljil na kolektivni vzgoji, kjer je skupnost igrala ključno vlogo pri oblikovanju posameznika. V tem okviru so se mladostniki dvigovali po družbeni lestvici, a so hkrati razvijali empatijo do drugih, kar je bistveno za zdravo in uravnoteženo osebnost.

V Makarenkovi šoli so mladostniki skozi delo, disciplino in sodelovanjem pridobivali ne samo praktične veščine, temveč tudi občutek odgovornosti do skupnosti ter, kot sem že omenil, empatijo do njenih enakopravnih članov. Kolektiv je deloval kot moralna in socialna opora, ki je spodbujala posameznika k izboljšanju samega sebe, ne v tekmovalnem, temveč v sodelovalnem duhu. Makarenko je verjel, da mora biti vzgoja celovita in mora vključevati tako intelektualni kot moralni razvoj, pri čemer so bile pomembne vrednote, kot so solidarnost, delo in vzajemna pomoč.

Danes nas predstavniki kapitala pogosto varajo, kadar poudarjajo delo kot najvišjo vrednost družbe. Zaradi tega moramo poslušati njihove sluge, kadar v političnem diskurzu napadajo in žalijo brezposelne osebe kot "parazite", ki zlorabljajo sistem, kar dobesedno kliče k preureditvi koncepta socialne države. V resnici pa oni delo razumejo drugače kot marksisti – za njih je delo zgolj sredstvo za pridobivanje dobička, ne pa izraz človeške ustvarjalnosti, ki je prav tako prispevek k skupnemu dobremu. Tudi brezposelne osebe nekaj ustvarjajo in prispevajo, če ne v okviru rednega delovnega razmerja pa to počnejo v okviru svojega kulturnega ustvarjanja, vendar jim tega nihče ne priznava. Njihov obstoj, ki je normalen za vsako razvito družbo uporabljajo kot kamen spotike za umazane politične igre, kadar želijo preusmerjati pozornost javnosti. Če nimajo na zalogi migrantov jim vedno pridejo prav ljudje, ki "visijo na socialki." V resnici so največji paraziti in izkoriščevalci sistema prav lastniki kapitala. Tisti med njimi, ki se tega zavedajo in imajo slabo vest postanejo aktivni v raznih humanitarnih in drugih radodarnih dejavnostih, kar je prej izjema kot pravilo. Vendar njihova radodarnost ne bo rešila strukturnega problema iz katere izhaja beda družbe. Velika večina se samo nesramno bogati in ne želijo ničesar prispevati nazaj, ampak bi samo jemali in omejevali druge. Nekateri še davkov ne bi plačevali, čeprav je obstoj civilizirane družbe odvisen od učinkovitega in pravičnega davčnega sistema.

Makarenkov pristop, ki je temeljil na povezovanju dela z moralnim razvojem in kolektivno odgovornostjo, ponuja alternativo tej izkrivljeni predstavi dela. V njegovem modelu je delo sredstvo za osebno rast in hkrati način, kako posameznik prispeva k skupnosti, ne pa zgolj sredstvo za doseganje lastnih interesov. Šele zdaj lahko razumemo, kako je kapitalistični družbi uspelo skozi fetišizem blaga povzročiti narcistične osebnostne motnje – ljudje se na koncu prepirajo med seboj, namesto da bi se osredotočili na razredni boj! Posledično zaradi tega nazadujemo, saj nam potrošniška miselnost sprevrača zdravorazumsko logiko, kjer se resnični družbeni in socialni problemi banalizirajo. Naj spomnim, da so vse vojne in revščina na svetu posledica pomanjkanja empatije političnih elit, ki teh problemov namerno in načrtno ne želijo rešiti, saj imajo od konfliktov interes, kar dokazuje naše drsenje v barbarizem.

Makarenkova metoda vzgoje je lahko zelo relevantna v kontekstu terapevtskega boja proti patološkemu narcisizmu, saj poudarja pomen kolektivnega duha in družbene odgovornosti. Narcizem, ki se pogosto izraža skozi individualizem, tekmovalnost in pomanjkanje empatije, se lahko učinkovito naslovi z ustvarjanjem okolja, kjer je posameznik del skupnosti, ki ceni sodelovanje in skupno dobro. Makarenkov pristop, ki je v ospredje postavil kolektivno izobraževanje in skupno odgovornost, lahko služi kot model za terapijo in rehabilitacijo posameznikov z narcistično osebnostno motnjo in njihovih žrtev. S poudarjanjem vrednot, kot so solidarnost, medsebojna pomoč in odgovornost, lahko dosežemo preobrazbo, ki zmanjšuje narcistične tendence in spodbuja bolj uravnotežene in družbeno odgovorne osebnosti.

Ta pristop se je izkazal za izjemno uspešnega, saj so mnogi nekdanji mladostni prestopniki, ki so šli skozi Makarenkove kolonije, postali uspešni zdravniki, inženirji, učitelji in drugi strokovnjaki z močno razvitim čutom za empatijo in pripravljenostjo na samožrtvovanje. To se je posebej izkazalo med Veliko domovinsko vojno (1941 – 1945), ko so ti posamezniki dokazali, da je z ustrezno podporo in pozitivnim usmerjanjem mogoče temeljito spremeniti življenja ljudi in jih vključiti nazaj v družbo kot odgovorne in produktivne člane, ki ne mislijo zgolj na sebe, ampak tudi na svoje rojake. Tudi s sodobnimi patološkimi narcisi je mogoče doseči podobne rezultate. Morda se ravno zato nihče ne žrtvuje za višje ideale, saj je stopnja razčlovečenja v neoliberalnem kapitalizmu dosegla odtujitev posameznika od družbe in jih atomizirala. Iz zgodovine pa vemo kam nas lahko atomizirane družbe pripeljejo. V novi despotizem ali celo totalitarizem. 

Kljub temu pa ne smemo obupati. Še obstaja upanje. Z ustrezno podporo, kolektivno odgovornostjo in osredotočanjem na skupno dobro je mogoče ponovno zgraditi družbo, kjer solidarnost in empatija premagata odtujenost in individualizem. Čeprav se zdi, da nas trenutni družbeni trendi vodijo v nekakšen sodoben despotizem oz. neototalitarizem, kot je na primer pisal Aldous Huxley v svojem distropičnem romanu Brave New World, nam Makarenkov zgled še vedno kaže možnost izhoda, kjer je mogoče ustvariti pravičnejšo in bolj povezano družbo, in kjer se ozaveščeni posamezniki borijo za višje ideale ter skupno dobro, toda pri tem ne ostanejo sami, ne borijo se proti mlinom na veter, saj jih spremlja široki sloj ozaveščne družbe, ki je prišel do podobnega sklepa oz. uvida svojega razrednega značaja in zahteva akcijo za reševanje konkretnega problema.

Globine človeške psihe

Psihologija sicer ni moje strokovno področje, vendar me je že od nekdaj zanimala, zato sem ji posvečal precejšen del svojega prostega časa. Med vsemi velikimi imeni v zgodovini psihologije je name največji vtis naredil Carl Gustav Jung. V tem zapisu bom na kratko predstavil kompleksno vsebino njegovih zbranih esejev: Sodobni človek išče dušo, ki so nekakšen uvod v razumevanje Jungove psihološke šole. Omenjeni eseji so bili objavljeni v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. 

Jung se je nekoč vprašal: Po čem se sodoben človek razlikuje od srednjeveškega? Danes ni nič manj vraževerja kot v preteklosti, čeprav je znanost napredovala do neslutenih razsežnosti in poznamo številne odgovore na mnoge naravne skrivnosti. Kljub temu se prerokovanja z astrološkimi kartami in drugimi okultnimi pripomočki niso zmanjšala – nasprotno, povpraševanje po njih celo narašča. Po čem smo torej boljši od tistih, t.i, "zaostalih" in "primitivnih ljudeh", ki so živeli v srednjem veku? Danes sicer ne silimo sočloveka v pitje strupa, ga ne sežigamo na grmadi ali privezujemo na natezalnico, če se z njim ne strinjamo. Vendar ga vseeno mučimo  s svojimi moralnimi sodbami, ki jih izrekamo v najglobljem prepričanju, da so pravilne, podobno kot so ljudje nekoč verjeli v pravilnost mitologij in obstoj bogov iz Olimpa, demonov, čarovnic ter drugih nadnaravnih sil.

Prav zato je Jung psihologiji in oblikovanju misli dajal širši pomen in jo razumel kot mater vseh znanosti in umetnosti. Psihologijo je dojemal nekoliko drugače od Freuda; za Junga je bila psihologija ključ do razumevanja globljih plasti človeške psihe, kolektivnega nezavednega in arhetipov, ki oblikujejo naše misli, občutke in vedenje. Verjel je, da se moderna družba še vedno sooča z istimi notranjimi problemi in demoni kot srednjeveška, le da so se naši izrazi in metode spopadanja z njimi spremenili. Zanj je bila psihologija orodje za raziskovanje in razumevanje teh globokih duševnih procesov, ki so še vedno prisotni v naši družbi, kljub vsemu znanstvenemu napredku.

V svojih zgodnjih esejih Jung podrobno razloži pogled na psihologijo človeka, ki bi nas morala zanimati zaradi osebnega dozorevanja. Posebno pozornost je posvetil tipologiji osebnosti, saj je verjel, da je poznavanje različnih psiholoških funkcij ključnega pomena za razumevanje sodobnega človeka. Jung je izpostavil štiri osnovne psihološke funkcije: mišljenje, čustvovanje, zaznavanje in intuicijo. Te funkcije niso naključne, saj naj bi se ujemale z različnimi arhetipskimi podobami, kot so elementi mitološkega sveta (zemlja, zrak, voda, ogenj), letnimi časi (zima, pomlad, poletje, jesen) ter stranmi neba (sever, jug, vzhod, zahod). 

Jung je videl to povezavo kot način, kako se človekov psihološki profil odraža v naravnem in mitološkem smislu. Tako kot vremenski cikli in letni časi ponazarjajo različna obdobja v naravi, tako tudi štiri psihološke funkcije opredeljujejo raznolike načine, po katerih ljudje dojemamo in interpretiramo svet okoli sebe. Jung ni izključeval, temveč vključeval raznolike vidike človeške izkušnje, pri čemer je verjel, da lahko celostno razumevanje psihe dosežemo le z upoštevanjem vseh njenih dimenzij – zavestnih in nezavednih, racionalnih in iracionalnih, osebnih in kolektivnih. Zanj je bila psihologija most med notranjim svetom posameznika in širšo, arhetipsko strukturo, ki je zakoreninjena v naravi in kulturi. Mišljenje predstavlja racionalno analizo in logiko, čustvovanje odraža naše emocionalne odzive, zaznavanje je povezano z našo sposobnostjo sprejemanja in obdelovanja čutnih informacij, intuicija pa se nanaša na našo sposobnost zaznavanja in razumevanja skritih vzorcev in možnosti. Jung ni pristajal na takrat prevladujočo antropocentrično prepričanje, da smo ljudje najvišje stvarstvo narave, ki lahko vlada svetu. Namesto tega je verjel, da smo majhen del celote, iz katere moramo izhajati, če želimo razumeti sebe in svet okoli nas.

Jung je posebno pozornost posvečal tudi religioznosti, saj je verjel, da ponuja pomembne odgovore na človeške duševne stiske. Po njegovem mnenju je religioznost tesno povezana z arhetipskimi simboli, ki lahko človeku olajšajo duševne težave, če vanje verjame. Zato je poznavanje arhetipov po njegovem mnenju ključno, če želi terapevt pomagati človeku v stiski. Jung je nekaj časa preživel s staroselci v Ameriki in Afriki, kjer je opazil, da med njimi skoraj ni sledov tipičnih nevroz, ki so značilne za civiliziranega človeka. V tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času hude gospodarske recesije in priprave na drugo svetovno vojno, je v svojem eseju Psihoterapevt in duhovnik poudaril, da z upadanjem religioznosti hkrati opaža naraščanje števila nevroz. Jung je nevrozo razumel kot notranji razkol – stanje, v katerem je človek v vojni s samim seboj, ko zavestni del nasprotuje nezavednemu. Zaradi upada religioznosti in prekinitve navezanosti človeka na naravo, je napovedal porast različnih duševnih stanj, kar je v najbolj razvitih državah prispevalo k vzponu fašizma in nacizma, saj so sprevržene vladajoče elite, brez moralnih vodil, izkoriščale kolektivno duševno krizo za utrditev svoje oblasti.

Poleg prej omenjenih osnovnih funkcij je Jung poudarjal obstoj dveh temeljnih psiholoških usmeritev: ekstrovertne in introvertne. Ekstrovertna usmeritev je naravnana navzven, proti zunanjemu svetu, medtem ko je introvertna usmeritev usmerjena navznoter, proti notranjemu svetu misli in občutkov. Tako kot noč in dan, sta tudi ti dve usmeritvi ključnega pomena za razumevanje človekove psihe.

Kasneje so se iz Jungove tipologije osebnosti razvile različne discipline, kot sta na primer osebnostna psihologija in psihometrične teorije. Ena izmed najbolj znanih tipologij, ki temelji na Jungovem delu, je Myers-Briggs Type Indicator (MBTI), ki uporablja Jungove štiri osnovne psihološke funkcije (mišljenje, čustvovanje, zaznavanje in intuicija) ter doda ekstrovertno in introvertno usmeritev, da oblikuje 16 različnih osebnostnih tipov. Po tej tipologiji, ki sem jo za zabavo pred leti opravil na tej spletni strani, sodim v najredkejši tip osebnosti INFJ-A, znani kot "odvetnik," ki združuje introvertiranost, intuicijo, čustvovanje in presojanje, s poudarkom na odločnosti in avtonomnosti.

Kljub popularnosti MBTI je Jung sam verjel, da so arhetipi – univerzalne, dedovane psihične strukture – temeljni gradniki človekove osebnosti. Arhetipi oblikujejo našo zavest in nezavedno ter usmerjajo naše vedenje in doživljanje sveta. Jung je s pomočjo analize sanj raziskoval te arhetipe, saj je verjel, da sanje nudijo vpogled v kolektivno nezavedno, kjer so ti arhetipi zasidrani.

Jungova razlaga psihologije človeka je tako globoko zakoreninjena v razumevanju kompleksnosti človeške duše, kjer se prepletajo racionalne in iracionalne sile, osebne izkušnje in kolektivni vzorci, da jih je nemogoče na kratko opisati. Ta holistični pristop k psihologiji je postal osnova za številne današnje teorije in prakse, ki vplivajo na sodobno psihološko razmišljanje.

Naj za zaključek poudarim, da Jung svoja učenja in razlage ni dojemal kot dogme. Zato je spodbujal k individualnemu raziskovanju in razumevanju svoje psihe, kar je ključno za osebno rast in razvoj. Njegova zapuščina nas ne uči le o človekovi duševnosti, temveč nas tudi vabi, da sami aktivno iščemo smisel in celovitost v svojem življenju. Jungov pristop k psihologiji je torej bolj vodilo kot dokončna resnica, kar nas spodbuja k nenehnemu učenju in razvoju.

Sledi izbor najljubših citatov iz knjige

"Kadar govorimo o človeku na splošno, nimamo v mislih njegove anatomije - oblike lobanje ali barve kože - temveč bolj njegov duševni svet, stanje zavesti in način življenja."

"Varovanje skrivnosti in zatajevanje čustev sta psihična prekrška, za katera nas narava prej ali slej kaznuje z boleznijo - če se to dogaja zasebno ... Vsi smno tako ali drugače razdvojeni zaradi svojih skrivnosti; in namesto, da bi skušali z odkritim priznanjem, z izpovedjo, premostiti prepade, ki nas ločujejo drug od drugega, povečini raje uberemo lagodnješo pot samoprevar in iluzijl ... Le s pomočjo priznanja (izpovedi) se lahko povrnemo med ljudi, osvobojeni bremena moralnega izgnanstva. Cilj zdravljenja s katarzo (očiščenje) je popolna izpoved - ne zgolj razumsko priznanje dejstev, temveč njihovo priznanje v srcu in dejanska sprostitev zatajevanih čustev."

"Človeška misel potrebuje za to, da živi: vero, upanje, ljubeze in razumevanje. Ti štirje najvišji dosežki človeškega prizadevanja so darovi milosti, ki jih ne moremo niti učiti, niti se jih naučiti, ne dobiti ne pridobiti, kajti pridejo z izkušnjami, ki so nam dane in so torej zunaj območja človekove volje. Izkušnje ni mogoče ustvariti. Preprosto pridejo - toda k sreči njihova neodvisnost od človekove dejavnosti ni absolutna, marveč relativna."

"Samo civiliziran človek je tisti, ki hoče obvladati naravo in si zato z vsemi močmi prizadeva odkriti naravne vzroke, ki mu bodo dale ključ do skrivnega labaratorija narave. Zaradi tega tako vztrajno zavrača zamisel o samovoljnih silah in jih zanika. Njihov obstoj bi utegnil dokazati, da so njegovi poskusi, obvladati naravo navsezadnje obsojeni na neuspeh."

"Naši duševni procesi se v veliki meri sestojijo iz refleksije, dvomov in eksperimentov - pojavov, ki so nezavedni, instinktivni psihi primitivnega človeka malodane docela tuji. Obstoj problemov je posledica razvoja zavesti; problemi so dvomljivi dar civilizacije ... Kadar se soočimo s problemi, se skušamo nagonsko izogniti stezam, ki vodijo skozi temo in nejasnosti. Slišati želimo samo nedvoumne resnice in pozabljamo, da je mogoče priti do njih le, če si drznemo stopiti v temo in se uspemo spet vrniti iz nje."

"Sanje nam dajo informacije o skrivnostih notranjega življenja in sanjalcu razodevajo skrite vidike njegove osebnosti. Dokler ostanejo ti vidiki nevidni, človeka v budnem stanju begajo in  se izražajo v obliki simptomov."

"Ideje prihajajo iz vira, ki je zunaj človekovega osebnega življenja. Ne ustvarjamo jih mi, temveč one ustvarjajo nas. Ko se ukvarjamo z idejami, se neizbežno izpovedujemo, kajti na dan ne prihaja le tisto najboljše. kar premoremo, marveč tudi naše najhujše pomanjkljivosti in napake." 

"Znanje ne temelji samo na resnicah, marveč tudi na zmotah."

"Spremenimo lahko samo tisto, kar smo sprejeli. Obsojanje ne osvobaja, temveč zatira. Osebi, ki jo obsojam, nisem prijatelj in tovariš v nesreči, marveč njen zatiralec ... če želimo človeku pomagati, ga moramo sprejeti takšnega, kakršen je. In to lahko v praksi storimo samo, če je pred tem spoznal in sprejel samega sebe, kakršen je ... Psihoterapevt ne sme dovoliti, da bi njegovo vizijo izkrivila očala patologije; nikoli ne sme pozabiti, da je bolan duh človeški duh in da kljub bolezni sestavlja celovitost človekovega psihičnega življenja. Priznati mora celo, da je ego bolan ravno zato, ker je odrezan od celote in je izgubil stik tako s človeštvom kakor z duhom."

"Če skušamo pacientu na silo vbiti v glavo kakšno resnico, apeliramo na njegov razum; če pa mu pomagamo, da tej resnici doraste v naravnem procesu svojega razvoja, smo se dotaknili njegovega srca, kar seže globje in ima večji učinek." 

Ljubezen, spoštovanje in osebna rast

Pred kratkim me je življenje naučilo pomembno lekcijo: pravi odnosi temeljijo na spoštovanju. Spoštovanje je temelj, na katerem lahko gradimo trdne in dolgotrajne vezi. Nihče ni popoln, vsak nosi svoje napake, slabosti in posebnosti, ki nas delajo edinstvene in posebne. Zato je sprejemanje drugačnosti ključno za vzpostavljanje iskrenih, ljubečih in spoštljivih odnosov. V vsakem odnosu se prej ali slej soočimo z razočaranji, nesporazumi in prepiri. Ti trenutki so neizogibni spremljevalci življenja, saj nas opominjajo na našo človeškost in nas učijo pomembnih lekcij o potrpežljivosti, razumevanju in odpuščanju.

Noben odnos ni kot v pravljici. Čeprav so na začetku morda prisotni trenutki popolne sreče in brezskrbnosti, se prosim zavedajmo, da je življenje nepredvidljivo in polno izzivov. Tako kot ni napredka brez truda in bolečine, tudi prave ljubezni ne moreš izkusiti, če se z osebo prej ne soočiš v njenih najtemnejših trenutkih. Pravi odnosi se gradijo na skupnem premagovanju težav, na vztrajnosti in predanosti, ki presega trenutne izzive. Pravi odnosi se gradijo na iskreni obojestranski komunikaciji, kjer ni prostora za skrivnosti, prikrivanja in sta oba ranljiva. Vrhunec ljubezni ni doživljanje spolnosti, ampak ranljivosti. 

Tisti, ki je pripravljen na skupno doživljanje in soočanje z vzponi in padci, je dozorel v svojem razumevanju življenja. Ljubezen ni le občutek, ki nas prevzame v srečnih trenutkih, temveč tudi sposobnost sprejemanja slabosti in nepopolnosti druge osebe. Če eden od vaju tega ni sposoben, je bolje razmišljati o zaključku odnosa. Ne gre za to, da se ne bi splačalo potruditi, ampak če nekdo ne čuti spoštovanja, bodite previdni – tak človek vas ni vreden. Ljubezen pomeni preseganje bolečin, jeze in dvomov, ki jih imamo o sebi in drugi osebi. Ljubezen pomeni stati z nekom tudi, ko je težko, ko so odnosi napeti in ko se zdi, da bi bilo najlažje odnehati ali izbrati osamljenost. Prava ljubezen sprejema in odpušča, čaka in spoštuje, vendar nikoli ne usahne, saj nas nevidna sila vleče naprej. Kdor ljubezni ni sprejel, se je zavestno odpovedal priložnosti za osebnostno rast. Mogoče niste prava oseba in se čaka na nekoga drugega? Vsak ima pravico do izbire. Zato jim tega prosim ne zamerite. Živi in pusti živeti. 

Kdor je pripravljen korakati z nekom, ne glede na vse ovire in težave, je zrel človek, ki zasluži najboljše v življenju. Tak človek razume, da resnična ljubezen ni le čustvena navezanost, temveč globoka in trajna zaveza, ki presega minljive občutke in emocije. Kdor resnično ljubi, ne gleda le z očmi, ampak tudi s srcem. Vidi onkraj površinskih pomanjkljivosti in prepozna notranjo lepoto, ki je skrita v vsakem izmed nas.

Popolnih odnosov ni nikjer na svetu, enako kot ni popolnih ljudi. Vsak odnos je poln izzivov, nesporazumov in napak. Vendar je prava umetnost ostati z nekom, ki ni popoln, tako kot mi sami nismo popolni. Življenje v dvoje je priložnost za obojestransko osebno rast, saj nas spodbuja k temu, da premagujemo svoje slabosti in postanemo boljši ljudje. Bistvo življenja je nenehna rast skozi težave. Le v odnosu se učimo odpuščanja, poslušanja in sočutja. Le tako lahko resnično rastemo kot posamezniki in kot partnerji.

Ljubiti nekoga je izbira, ne stanje. Kdor ljubi, je izbral prihodnost, ker se želi boriti in ostati prisoten v tem trenutku, tukaj in zdaj. Carpe diem. Ljubezen je odločitev, da bomo vztrajali, ne glede na to, kako neznosno je breme prenašanja napak drugih. Vsak človek se s časom spreminja. Z ljubeznijo se bosta oba spreminjala na bolje. Vztrajnost je lahko v tem primeru bogato nagrajena, ampak mora biti obojestranska. Če se trudi le eden, drugi pa pobira sadove, se takšen odnos nikoli ne obnese. Kdor stalno kritizira in išče napake, opravlja druge, se jezi ter živi v preteklosti, kdor išče terapevta namesto partnerja, se s tem zapira pred možnostjo, da bi našel resnično srečo v sebi. Dajati in sprejemati ljubezen je akt poguma in predanosti, ki nas vodi naprej, tudi ko se zdi, da vse drugo razpada.

Kdor se zaveda, da prava ljubezen potrebuje svoj čas in presega vse ovire, vas nikoli ne bo zapustil. Lepota in mladost bosta enkrat minili, a v srcu se bosta ohranili v drugačni obliki, ki jo bosta čutili le dve osebi, ki se imata resnično radi. Če vas nekdo kljub vsemu zapusti ali če ste vi tisti, ki morate zadevo končati, se ne obsojajte. Ostani mirni, saj ni vaša krivda, če ste bili zanj premočni. Vzemite si čas in v samoti zacelite svoje rane. Ne iščite pomoč pri drugih, temveč moč v sebi. Brez spoštovanja do samega sebe ne morete pričakovati, da vas bodo drugi spoštovali. Pri iskanju nove sreče nikoli ne obupajte. Na tem svetu je dovolj dobrih ljudi, ki so vas zagotovo bolj vredni kot zadnja neprijetna izkušnja. To je bila pomembna lekcija. Vsaka lekcija pa ima svojo ceno, in čas je tisti, ki zaceli rane. Zato imejte glavo pokonci, delajte na sebi in korakajte naprej. Na koncu vsak dobi tisto, kar mu pripada in za kar se je trudil. 

Deset življenjskih resnic za notranjo moč in mir

Predstavljam deset življenjskih resnic, ki vas bodo pomagale napolniti z močjo, da premagate svoje strahove in demone: 

1. Molk je zlato

Modro je včasih molčati, saj besede, ki jih ne izrečemo, ne morejo biti napačno razumljene. Čas bo razkril, kdo je imel prav, in morda to ne bomo vedno mi. Zato bodimo potrpežljivi. Besede nosijo svojo težo, saj izvirajo naravnost iz srca; zato pazimo, da nas ne pokvarijo. Ko spregovorimo, naj bodo naše misli umirjene, besede premišljene, in nameni iskreni.

2. Ko nekdo zlorabi vaše zaupanje je beseda oprosti že izgubila svoj pomen

Ko se zaupanje enkrat izgubi, se težko povrne; oprostitev ni vedno dovolj za ponovno vzpostavitev vezi. Kdor bo iskreno obžaloval se bo že pokesal. Besedo oprosti zna izgovoriti vsak prevarant, kesanja pa je zmožen le empatičen in pošten človek, ki se ne bo jezil, tudi če mu večkrat omenite kako vas je prizadel. Nikolu mu ne bo težko priznati napako in pokazati obžalovanje, saj ste mu pomembni. Ne dovolite ljudem, da vas nenehno zlorabljajo in se vračajo samo zato, ker jim boste vedno odpustili zaradi besede "oprosti". Bodite pametnejši in imejte se radi. Varujte svoje srce. Postavite jasne meje.  

3. Nadzorujte svoje reakcije, reagirajte blago in počasi

Premišljenost v reakcijah je ključ do notranjega miru in zmanjšanja nepotrebnih konfliktov in napetosti. Vzemite si čas za premislek preden karkoli naredite. Hitra reakcija je vedno čustvena in pogosto napačna. Naj bo vaša reakcija razumna, torej premišljena, blaga in tehtna. Raje prespite, eno, dve ali tri noči in šele nato reagirajte in odgovorite. Uporabljajte zdravi razum. Tudi počasi se daleč pride. 

4. Ko ste iskreni, izgubite samo tiste ljudi, ki vas niso cenili

Iskrenost morda odvrne nekatere ljudi iz vašega življenja, a vas zagotovo osvobodi neiskrenih odnosov. Kdor vas ceni, spoštuje in ljubi bo prenesel vašo odkritost in kritike, če jih boste izrekli osebno na štiri oči in na spoštljiv način. Kdor želi, da ga obožujete in napihujete njegov ego naj gre iskati oporo drugje, med sebi enake ljudi. Vi ga že niste vredni.  

5. Lepo srce je vredno več kot 1000 lepih obrazov

Notranja lepota in prijaznost odtehtata zunanji videz, ki je minljiv. Hinavščina in dvoličnost sta najslabši lastnosti človeka, zato ne nasedajte lepim gestam in uglajenim besedam. Pomembna je notranjost. Iščite resnico, ki vas bo izpopolnila. Ne bo vedno prijetna, ampak ponuja izziv, ki bo sprožil proces dozorevanja vaše osebnosti. Naj vas lepota ne zaslepi. Nihče ne ostane večno mlad. Laž pa ostaja večno grda tudi, če je lepo izrečena. Ljudje, ki se poslužujejo laži, manipulacij in izgovorov imajo patološki karakter osebnosti. Mar res želite s takimi ljudmi deliti svoj dragocen prosti čas?

6. Imejte majhen krog zanesljivih ljudi, ki bodo spoštovali privatnost, čistost uma in veselo srce, ki so neprecenljivi sopotniki zdravih odnosov

Majhen krog prijateljev in bližnjih je kot oaza sredi puščave. Tam najdete ljudi, ki vas resnično razumejo, sprejemajo in podpirajo. Ohranjanje zasebnosti je druga pomembna dragocenost, ki predstavlja zatočišče pred hrupom in kaosom zunanjega sveta. Zasebnost vam omogoča, da negujete svoje misli, sanje in občutke, ne da bi bili podvrženi nenehnim pritiskom in presoji drugih. Čistost uma je temelj jasnosti in duševnega zdravja. Čisti um je kot bister potok, ki teče mirno in omogoča, da vidite življenje takšno, kot je – preprosto in lepo. Zato se ne splača sekirati za stvari, ki čez sto let ne bodo pomembne. Veselje ni nekaj, kar pride od zunaj, ampak nekaj, kar raste znotraj vas, ko negujete pravo ravnotežje v življenju. Veselo srce je odsev notranjega zadovoljstva, ki ga ne more omajati nobena zunanja okoliščina.

7. Nikoli se ne vračajte osebi, ki vam je enkrat že ranila srce

Osebe, ki so vas v preteklosti ranile, prizadele in zlomile bodo to verjetno ponovile – na vas je, da se zaščitite in korakate naprej po svoji poti. Ne obžalujte preteklosti, saj jo ne morete spremeniti. Naučite se odmisliti preteklost in sprejmite dejstvo, da je včasih bolje ostati sam kot v odnosu z nekom, ki ne spoštuje vaših vrednot, ciljev in vizije. Vračanje človeku, ki vas je zlomil, čeprav ste mu dali svoje srce, pomeni zanemarjanje lastne vrednosti; raje se osredotočite na prihodnost, ki jo boste gradili sami ali z nekom, ki vas bo resnično vreden.

8. Ne premišljujte preveč, saj ne morete vsega nadzirati, zato spustite breme skrbi

Nenehno analiziranje, iskanje napak in nadziranje vodi v stresno življenje. Človek včasih pretirano strmi k popolnem nadzoru. Izumlja razne teorije zarote, kjer ima vse pod nadzorom, išče grešne kozle, kaže s prstom na druge in igra vlogo večne žrtve. To počne zato,da bi ustvaril lažen občutek varnosti. Če je krivda na drugih jo lahko izklopiš. Tako misliš, da imaš vse pod nadzorom. Vendar resnica ni tako preprosta. Takšno življenje postane toksično, saj ne temelji na resnici. Kdor laže samemu sebi ne more biti vesel. Včasih je bolje sprejeti stvari takšne, kot so, in se osredotočiti na tisto, kar lahko spremenimo – svoje misli in ravnanja. Delajmo na sebi vsaki dan. Če v ogledalu vidimo sebe, ne pa tisto kar bi radi postali smo en dan že izgubili. Namesto analiziranja in kritiziranja raje vizualizirajmo svojo prihodnost. Sprejemanje resnice, ki ni vedno prijetna prinaša svobodo in sproščenost, ki sta ključni za notranje dozorevanje in dobro počutje. Seveda spremembe ne bodo lahke, ne pridejo čez noč, ampak uspeh ima svojo ceno. Kdor živi svoje življenje, ki ga je ustvaril s trdim delom je zadovoljen in srečen človek, zato ne čuti potrebe po kritiziranju drugih, ne išče izgovorov in ne izumlja tople vode. Preprosto dela svoje stvari, ničesar se ne boji in veseli se novih izzivov. Ne premišljuj preveč, ampak delaj!

9. Če je nekdo neumen, da gre stran od vas, bodite dovolj pametni in ga pustite oditi

Ko nekdo ne prepozna vaših kvalitet in vrednosti, naj preprosto gre, postite ga odditi, zaželite mu vso srečo; boljša prihodnost vas čaka brez njega. Vsak konec je lahko začetek nečesa boljšega. Čas je dragocen kot zlato, zato ga ne zapravljajte za tiste, ki ne cenijo vaših vrednosti, saj v tem primeru mečete svoje bisere svinjam, ki vse pomendrajo in poteptajo. Ko se osredotočate na tisto, kar vas resnično bogati, boste privabili ljudi, ki bodo cenili vašo osebnost in odprle se vam bodo nove priložnosti. Kdor trka se mu bo odprlo. Ko se ena vrata zaprejo se druga odprejo. Bodite hvaležni tistim, ki so vas zapustili, saj so vam omogočili, da nadaljujete svojo pot naprej, kamor oni ne upajo. 

10. Pravi prijatelji so redkost, če imate enega, imate srečo

Pravi prijatelji so neprecenljivi in redki – če imate vsaj enega ga cenite kot veliko bogastvo, saj boste na stara leta ugotovili, kako so vrednejši od lastne družine. Družinski člani in sorodniki vam pomagajo samo zato ker ste njihovi in so vam zavezani. Pravi prijatelj vam bo stal ob strani in pomagal, čeprav ni družinsko zavezan, saj vas ceni in spoštuje kakor svojega brata in sestro. Prijatelj je pomemben del štiriperesne deteljice, ki kot simbol predstavlja štiri ključne vrednote: prvi listek predstavlja notranji mir, drugi osebno integriteto, tretji srčno iskrenost, in četrti – tisti, ki je najbolj redek in dragocen – pravi prijatelj. Tako kot je štiriperesna deteljica redkost, je tudi pravi prijatelj zaklad, ki dopolnjuje vaše življenje in ga bogati na način, ki ga nobena druga vrednota ne more. 

Za zaključek naj poudarim, da so naša življenja na tej zemlji omejena – danes smo tu, jutri nas morda ne bo več. Nihče med nami ni popoln, čas pa hitro mineva. Zato se imejte radi, kajti to je tisto, kar resnično šteje. Kdo se še spomni prepirov naših babic in dedkov? Ljubezen vsi poznamo, saj zato obstajamo. Bodimo torej strpni drug do drugega in najprej odpuščajmo sebi, da lahko nadaljujemo in živimo za zdaj, saj je trenutek, ki ga živimo, edini resničen. Vse ostalo se je že zgodilo ali pa se šele bo. 

110 let od rojstva Branke Jurca - mladinske pisateljice iz Krasa

 Letos, med svojim bivanjem v Koprivi na Krasu, sem odkril, da mineva 110 let od rojstva Branke Jurca (1914–1999), pomembne slovenske pisateljice, ki se je rodila prav v tej kraški vasi. Spoznal sem tudi njene daljne sorodnike, ki se je spominjajo kot živahne in dobrosrčne osebe, polne energije in nasmeha, kar je znala preliti tudi v svoje literarno delo.

Spominska plošča pred rojstno hišo v Koprivi

Branka Jurca je svoje prvo literarno delo, novelo Kristina, objavila leta 1938 v reviji Sodobnost. Med drugo svetovno vojno je bila aktivna v NOB, kar ji je prineslo veliko trpljenja v italijanskem internacijskem taborišču Gonars in kasneje v nemškem Ravensbrücku. Vendar jo boleče izkušnje niso odvrnile od optimizma in vere v boljšo prihodnost.

Njen pisateljski opus obsega predvsem mladinsko literaturo, kjer je na edinstven način združevala resničnost in fantazijo. S pisanjem mladinske literature se je resno začela ukvarjati šele v času svojega materinstva, ko je skozi lastne otroke spoznala, kako globoko lahko otroška doživetja zaznamujejo človekovo življenje. Njene zgodbe, kot so V pasti, Bratec in sestrica in Ko zorijo jagode, raziskujejo teme odraščanja, prijateljstva in prvih ljubezni. Slednja je bila celo prirejena v celovečerni slovenski film, kar priča o njenem vplivu na slovensko filmsko kulturo. Njena dela so bila uprizorjena tudi v gledališču in na radiu, poleg tega pa je dolga leta delovala kot urednica revij Ciciban in Otrok in družina.

Branko Jurca je svoje pisanje razumela kot dolžnost, da mladim pokaže boljši in lepši svet od tistega, ki ga je sama preživela. Kot učiteljica je v svojih delih pogosto prikazovala šolo kot pomemben del otrokovega varnega okolja, ki je harmonično prepleten z njihovim domom. Svojega prvega delovnega dne v šoli se je spominjala takole: »… 'Če otroci ne bodo ubogali, jih s palico po rokah ali po riti' — je rekel nadučitelj. Jaz pa sem kmalu spoznala, da palica ne uči, da otroke lahko nauči marsičesa dobrega le zanimiva, vedra učiteljica…« Učence je vedno spodbujala k branju knjig, ki bogatijo in širijo njihova obzorja. Velik poudarek je v svojih delih namenila tudi živalim in odnosu otrok do njih, ki naj bo nežen in sočuten.

Njeno delo je bilo večkrat nagrajeno; med drugim je prejela Levstikovo nagrado, priznanje Zlata knjiga in Trubarjevo priznanje. Bila je nosilka Partizanske spomenice. Vendar je najpomembneje, da njene zgodbe še vedno živijo med mladimi bralci, saj so polne vedrine, optimizma in zaupanja v mlade.

Branka Jurca bo za vedno ostala zapisana v zgodovino slovenske književnosti kot ena najpomembnejših pisateljic za mlade, njene zgodbe pa bodo še naprej navdihovale nove generacije bralcev.

Nepodkupljiva moč besede: Marija Jurić Zagorka kot navdih današnjim generacijam

 Mlajšim generacijam v Sloveniji je danes premalo poznana hrvaška pisateljica Marija Jurić Zagorka (1873 – 1957), ki je za seboj pustila neizbrisen in obsežen opus. Napisala je več kot 30 romanov, na stotine novinarskih člankov, približno 50 gledaliških iger ter številne eseje in druga besedila, v katerih je kritično obravnavala stanje takratne družbe. Živela je v prelomnem obdobju prehoda iz moderne v novejšo dobo, torej v času, ko je bilo ženskam omejeno ali celo prepovedano javno delovanje. Izvirala je iz dobro stoječe, vendar kmečke družine, kar ji ni prinašalo družbenih privilegijev, zato so jo pogosto potiskali na obrobje in zanikali njeno vrednost. Kljub temu je kot prva profesionalna novinarka v tem delu Evrope uspela zaradi svojega izjemnega talenta in znanja, ki ga mnogi niso premogli, zato so se ob njej spotikali.

V roke mi je prišel njen kratek avtobiografski tekst "Što je moja krivnja?", ki ga je napisala deset let pred svojo smrtjo, leta 1947. V njem na luciden način predstavi svojo tragično življenjsko zgodbo. Kljub številnim travmatičnim izkušnjam, v katerih se je morala nenehno boriti proti odkrito izraženemu moškemu šovinizmu in preziru, je svojo situacijo opisala na edinstven način, ki bralca spravi v stanje šoka ali smeha. Mene je nasmejala, pa ne zato, ker bi mi bila njena tragedija smešna, ampak zato ker je znala svojo nesrečno situacijo preživeti kot človek, ki se ne preda melanholiji ali depresiji, ampak je v roke vzela tri najmočnejša orožja – pero, znanje in nasmeh. Branila se je dostojanstveno, saj je s svojimi odgovori znala razorožiti nasprotnike, ki so jo poskušali odsloviti kot neuko žensko. Vendar so jo močno podcenjevali. Njene volje do ustvarjanja niso mogli zlomiti. Kljub temu, da je vse do smrti živela v bedi in pomanjkanju, kar je spretno prikrivala, je ohranila ne le smisel za humor, ampak tudi močno voljo do ustvarjalnega življenja.

Njena življenjska zgodba je lahko danes dragocen navdih za mlajše generacije, ki se čutijo izgubljene v svetu polnem negotovosti in pritiskov. Njeno življenje nas uči, da se resnične spremembe rodijo iz poguma, ne glede na to, kako težka je pot, po kateri stopamo. V svojem avtobiografskem besedilu se Zagorka osredotoča na svojo poklicno pot kot novinarka. V njem pojasnjuje, zakaj se je raje imela za novinarko kot pisateljico, čeprav jo danes večina pozna kot pisateljico, kar ji verjetno ne bi bilo povšeči. Njena strast do kreativnega ustvarjanja je izvirala iz profesionalnega novinarstva, nekaj, kar danes v naši družbi močno primanjkuje. Čeprav je bilo tudi takrat profesionalnega novinarstva le za majhen vzorec, so še tisto najboljše, kar so imeli, poskušali utišati, prepovedati, saj ni ustrezalo interesom nosilcev oblasti, tako politične kot družbene. Zagorka je bila nepodkupljiva. V svojih spisih razkriva neprijetne zgodbe o tem, kako so jo poskušali večkrat podkupiti, da bi ji omogočili lagodno življenje, a v zameno vzeli njeno svobodo do pisanja, čemur se je odločno uprla. Prav zaradi te neomajne pokončnosti si zasluži svoj spomenik ter našo pozornost.

Lahko bi podrobno opisal vse pikantne detajle, a se bojim, da bi bilo materiala dovolj za celo knjigo, kar pa ni namen tega zapisa. Osredotočil se bom na glavno nit, v kateri se lahko prepozna vsak izmed nas. Tako bomo ugotovili, da so največje osebnosti med nami vedno pestile enake težave in dileme, s katerimi se sooča vsak človek v svojem vsakdanu. Napredujejo pa le tisti, ki se odločno uprejo zlonamernim skušnjavam in sledijo svojim idealom. Zagorka je pogosto hrepenela po domačem priznanju za svoje delo, ki ga nikoli ni prejela. Priznanje pa je dobila na tujem, medtem ko so jo na domačem terenu odkrito prezirali, ker je pisala odkrito kar je mislila. Prezirali je niso samo zato, ker je bila ženska, ki se je vpletala v politiko. Preprosto se ni prilagajala uradnim resnicam ali podrejala leporečju. Danes bi rekli, da ni želela biti "politično korektna". Ko je videla krivico, jo je poimenovala s pravim imenom. Zaradi tega ni mogla biti v dobrih odnosih z nobeno vladajočo kasto, ne z avstro-ogrsko elito, ne z elito stare Jugoslavije, niti z elito, ki je prevzela oblast po drugi svetovni vojni. Biti pošten je najvišja odlika vsakega normalnega človeka, vendar ta vrlina pogosto pride na račun kvalitete lastnega življenja. Zato mnogi raje ignorirajo resnico ali se prilagodijo željam in potrebam grabežljivih elit s čimer spodbujajo nadaljevanje krivic na tem svetu. Ne rečem, da se moramo zdaj vsi upreti vsem možnim krivicam, ki obstajajo na tem svetu, da se ne bi počutili krive, ampak bi morali preprosto živeti svoje, ne pa tuje življenje. Upreti se moramo poskusom zasužnjevanja!

Zagorka se je upirala sodobnemu suženjstvu s pomočjo pisanja, živela je takšno življenje, kot si ga je sama izbrala, zato je ustvarila obsežen in bogat opus, ki mu ni para. Svoje misli in upor je spretno upodobila v likih junakinj in junakov v svojih romanih. Njeni cenzorji so ji pogosto nagajali: črtali so cela poglavja, spreminjali besedila in odklanjali objave, vendar je z vztrajnostjo in požrtvovalnostjo uspela večinoma ohraniti svoje originalne misli. S tem je dokazala, da se lahko človek kot posameznik kljub številnim oviram bori za resnico in pravico, ter postane navdih mnogim, ki verjamejo v moč pisane besede kot sredstva miroljubnega upora in izražanja svobode.

Taktika cenzorjev, ki so jo želeli odvrniti od njenih idej, je bila tipična za vsak poskus manipulacije, ko vas nekdo želi prepričati, da sami sebe ne poznate bolje od njih. Razni predlogi, nasveti in pobude so se na koncu vedno izkazali za cinične komentarje, ki so prikrivali prezirljivo željo po zatrtju svobodnega človeka, ki je bil resnično pošten in inteligenten. V svojih zapisih Zagorka piše, kako so ji nekateri cenzorji kasneje priznali, da so jo napadali in nagajali, ker so jo dojemali kot konkurenco. "Če bi tebi pustili prosto pisati, bi bilo moje delo ogroženo," so ji dejali. Zato je bilo lažje zatirati osebo zaradi njenega spola, kot pa se z njo soočiti v enakopravni bitki in napisati boljšo novinarsko reportažo ali roman. Zagorka se je tako morala boriti ne le za svoje pravice kot novinarka, ampak tudi za priznanje svoje vrednosti kot ženska v svetu, kjer je bila njena inteligenca in talent pogosto omalovaževan zaradi šovinističnih predsodkov, ki je izviral iz strahu pred pošteno konkurenco.

Že iz svetopisemskih časov pa velja, da se v vsaki skorumpirani družbi najdejo nastavljene klike, ki se razglasijo za vsevedne na svojem področju, čeprav so tja prišle bodisi po srečnem naključju ali po priporočilu drugih, ne zaradi svojih dejanskih talentov in znanja. Tako so se npr. iz Jezusa norčevali farizeji, ki so ga odslavljali kot "otroka enega tesarja," ki nagovarja neuko ljudstvo. Drugi so se spraševali, "od kod tesarjevemu sinu toliko znanja, da govori drzno in kritizira naše trditve?", če pa so za pridiganje poklicani oni kot izbranci elite? Zato so ga na koncu križali, ker niso prenesli konkurence, niso prenesli dejstva, da je lahko tudi tesarjev sin iz nižjega družbenega razreda ter brez formalne izobrazbe in blagoslova elit boljši od njih. Povsod, kjer prevladuje argument moči, namesto moč argumenta, imamo opravka s pokvarjenimi klikami, ki v imenu vladajočega razreda, predsvem zaradi strahu pred pošteno konkurenco in spremembami, zatirajo ali odstranjujejo sposobnejše ljudi iz javnega življenja, da s svojim delovanjem ne bi osvetlili temnih plati njihovih zablod in zlodel. Takšnih primerov je v zgodovini nešteto, vendar niso redki tudi tisti, ki so se tem pritiskom uspešno zoperstavili in spremenili tok dogodkov.

Podobno je bilo z Marijo Jurić Zagorko, ki je bila trn v peti tistim, ki so svojo avtoriteto in položaj v družbi utemeljevali na svojem statusu, ne pa na dejanskem znanju ali sposobnostih. Zaradi svojega družbenega razreda, nižje formalne izobrazbe in neomajne poštenosti, ob tem pa obdarjena z izjemnim talentom, je izzivala tiste, ki so se bali, da bi razkrila njihove pomanjkljivosti. Eden od primerov tega je bil njen spor z uredniki, ki so zavračali ali cenzurirali njene članke in knjige, ker so bili preveč poglobljeni in zato potencialno nevarni za bralce. Njeno delo bi lahko pritegnilo pozornost javnosti in jih spodbudilo k razmišljanju ter iskanju resničnih vzrokov za njihove težave, kar je bilo za sodobne farizeje, cenzorje in urednike preveč tvegano. Ti uredniki so Zagorko pogosto poskušali utišati z izgovori, da njeno pisanje ni primerno za žensko, ali pa so ji svetovali, naj se raje posveti "ženskam bolj primernim temam".

Da ne bom delal krivice samo moškemu stanu, naj poudarim, da so jo prav tako prezirljivo zavračale nekatere samooklicane feministke, ki so izhajale iz višjih družbenih razredov ali so si prizadevale, da bi se tja povzpele. Tudi te so jo izrinile ali izločile iz tekme, ker niso videle v njej zaveznice, ampak grožnjo svojemu položaju. Vendar Zagorka v tej tekmi ni prav nič izgubila. Čeprav je bilo njeno življenje polno tragičnih padcev, so njeni dosežki na koncu prinesli resnične uspehe in sadove vsem ljudem. Po njeni zaslugi danes živimo v veliko boljšem svetu. Žal tega ni nikoli doživela, zato moramo zgodovinarji pisati o takšnih zgodbah, da bi pokazali ljudem kako nobena borba ni zaman. Zagorka je ena sama oseba, ki je dosegla velike spremembe, ki so sprožile domino afekt in vplivale na širše sloje družbe. Kako ji je to uspelo? Bila je neomajna v svojih prepričanjih, neomajna v boju za pravico in neomajna v veri, da lahko posameznik, kljub vsem oviram, spremeni svet na bolje. Zagorka je s svojo neizmerno močjo pisane besede in neomajno voljo dosegla tisto, kar mnogi klikaši na položajih niso mogli doseči niti v sanjah – to je trajen vpliv na družbo in njene vrednote.

Vprašajte se, kolikokrat so vas v življenju odslovili razni novodobni farizeji, da nekaj ni dobro za vas, a se je na koncu izkazalo, če ste vztrajali, ravno obratno – da je bilo prav to tisto, kar ste najbolj potrebovali? V takih trenutkih se pokaže moč vztrajnosti in vere v lastne odločitve. Nobena odločitev ni slaba ali dobra. Vsaka odločitev je del poti, ki jo moramo prehoditi, da uresničimo svoje poslanstvo. Tako kot Zagorka, ki je kljub vsem preprekam ostala zvesta svojim načelom in poslanstvu, tudi mi pogosto spoznamo, da je pot, ki so jo drugi želeli preprečiti, pravzaprav tista, ki nas vodi do uspeha in osebne izpolnitve. Nenazadnje nihče od Zagorkinih kritikov in nasprotnikov danes ni ostal v spominu ljudske zgodovine, medtem ko je ona ostala s svojim delom zelo dobro zapisana, ne le v knjigah, ampak predvsem v naših srcih.

Čeprav sem se trudil, da ne bi bil predolg, upam, da mi ne zamerite, ker mi to žal ni uspelo. Če ste prebrali do konca, se vam iskreno zahvaljujem.