Zakaj so sprehodi v naravi in gozdu zdravilni?

Na Finskem, Japonskem in v Koreji so zadnja desetletja zabeležili rekordne stopnje samomorilnosti ter pospešeno rast duševnih stisk, debelosti in drugih kroničnih bolezni. Ko so njihove vlade naročile znanstvenikom naj preučijo glavne razloge teh pojavov in poiščejo rešitve so na presenečenje mnogih pripravili preprost odgovor: Potrebujemo več oddiha v neokrnjeni naravi!

Živimo stresna življenja. Stres je postal nenehni spremljevalec modernega človeka od zibelke do smrti. Preveč se naprezamo in premalo počivamo. Živimo kot roboti. Izgubili smo stik z naravo, ki nas je ustvarila in oblikovala. Po cele dneve presedimo v zaprtih, slabo prezračenih in hrupnih prostorih, navadno pred zasloni, izpostavljeni zračenju, nezdravi prehrani in ob vseh drugih slabih razvadah, ki vplivajo na naše razpoloženje in možgane, ki so se milijone let razvijali v popolnoma drugačnem okolju. Zato ljudem povsod v razvitem svetu svetujejo vračanje k naravi.

Sprehodi po gozdovih, hribih, ob obali ali velikih jezer so pravi balzam za našo dušo. Vsaki dan potrebujemo t.i. »gozdno kopel«, da lahko zbistrimo svoje misli in duha. Vsako prilagajanje novodobnim življenjskim trendom, ki izključujejo naravo bomo plačevali s svojim telesnim in duševnim zdravjem. Tega se zdravstvena znanost dobro zaveda, ampak bo težko ljudi na novo reprogramirat ali jih odvrniti od takšnih dejanj. Kako pa ljudi sploh lahko odvrniš od zaslonov, telefonov in drugih tehnologij? Žal je družbenoekonomski sistem takšen, da posameznike sili v duševno samomorilnost in kulturno barbarstvo. Koliko ljudi danes še sploh bere resno literaturo? Zaradi tega postaja pot do zdravega in kulturnega življenja čedalje večji izziv, ne samo za posameznika, temveč za družbo kot celoto. Včasih so delavci, rudarji, kmetje in mali obrtniki še naročali knjige, strokovne in kulturne revije, jih brali, preučevali, pisali svoje prispevke ali pisma bralcev, razpravljali v klubih, hodili na gledališke predstave, danes samo še čepijo za zasloni, sedijo v gostilnah ali hodijo po trgovskih centrih, kjer zapravljajo denar v svojo škodo. Narava, ki je naše edino pribežališče miru, je zadnje čase izpostavljena močnim udarcem neoliberalne družbe, ki človeka uničuje v duševnem in kulturnem smislu. 

Lokalne skupnosti in vlada bi lahko že danes naredile pomembne korake v smeri izboljšanja ponudbe. Dokler se ljudje sami ne ozavestijo in spoznajo svoje pravice ter dolžnosti se bodo politiki na račun njihove nevednosti prilagajali interesom kapitala ter investitorjem, ki posegajo ne samo v naša življenja in zdravje, temveč uničujejo naravo, okolje in kulturo življenja. Ozaveščanje ljudi je najtežja naloga na poti obnove. Še težje bo prenašanje bremena samouničevanja, ki ga v veliki meri že čutimo. Kaj nam drugega torej preostane kot da pišemo in opozarjamo? Točno to je namen tega zapisa. Upam, da ne bo prepozno. Zahtevajte od svojih predstavnikov, ki ste jih izvolili naj namesto uničevanja narave in podpiranja vojne zagotovijo pravico do mirnega in zdravega življenja v neokrnjeni naravi! Vsako poseganje v naravni prostor in habitat je poseg v vaše zdravje in življenje. 

Takšne misli so me danes spremljale na mojem jutranjem sprehodu po gozdovih na Brdinjah, kjer imamo zaenkrat še neokrnjeno naravo. Povsod drugje v občini Ravne na Koroškem so že močno posegli v gozdove in gozdne poti, kjer uničujejo naše edino naravno bogastvo in zeleno dediščino. Kako dolgo bomo še rabili, da se kot družba začnemo zavedati lastnih zablod, ki dopuščajo neusmiljeno uničevanje narave?

Utrinek iz sprehoda do izvira Grofove vode nad Tolminom

Danes smo bili prvič pri izviru Grofove vode, ki se nahaja nad Tolminom v vasi Gabrje. Pot do izvira je sicer strma, ampak na srečo kratka. Do tja se od parkirišča hodi še približno 20 minut po dobro utrjeni in označeni poti. Cesta iz Nove Gorice do Tolmina je za moje pojme odlična. Večji problem imam s prenašanjem polnih steklenic vode nazaj do parkirišča v vasi Gabrje.

Omenjen izvir vode naj bi bil zelo poseben, pravzaprav unikaten v svetu. Tukaj ima voda, če gre verjeti meritvam radiestezistov najvišjo možno vrednost (2 milijona enot po Bovisu... zdrav človek jih ima med 7 do 10 tisoč enot, povprečno imajo podobni zdravilni izviri okoli 300 tisoč enot, torej se pri nas nahaja pravo naravno bogastvo), zato lahko s pitjem Grofove vode sprožimo samozdravitvene ter blagodejne učinke na telo in počutje.

Verjetno se sprašujete zakaj hodim po Grofovo vodo? Na žalost so dva tedna nazaj Lumpiju diagnosticirali tumor na mehurju. Pred tem sem opazil sledove krvi v urinu. Stanje se kljub zdravilom ni izboljšalo, zato sem sklenil, da grem poskusit še z Grofovo vodo.

Prejšnji teden je bilo vreme zelo slabo, zato sem kljub dežju šel sam do izvira. Bilo je nevarno zaradi možnosti zdrsa, ampak sem nekako uspel natočit steklenice in jih varno pripeljati do Lumpija. Njegov odziv je bil zanimiv. Popil je vso vodo. Rezultati seveda niso prišli čez noč. Zanimivo, da se je kri ustavila. Ko mu Grofove vode zadnja dva dni nisem dajal, ker mi jo je zmanjkalo v steklenicah, se je kri spet pojavila v urin. Zato sem se vračal po vedno večje zaloge Grofove vode. Uh moja hrbtenica...

Tokrat pa sem prvič pripeljal zraven še Lumpija in Luckyja, ki sta takoj ob pogledu na izvir začela piti iz njega. To me navdaja z upanjem, da bo voda mogoče pomaga ublažit posledice Lumpijevega tumorja.

Zavedam se dejstva, da ozdravitve v tem primeru ne morem pričakovati, lahko pa vsaj omejimo ali vsaj ublažimo negativne posledice zahrbtne bolezni. Poleg zdravil mu dodajam Grofovo vodo za katero lahko na podlagi opazovanja zatrdim, da se Lumpiju stanje počasi stabilizira. Tudi pri samem izviru sta se oba kužana zelo umirila, kar je nenavadno glede na njuno lovsko naravo in dejstvu, da smo se nahajali sredi divjine.

Skratka držite pesti, da se na koncu vse dobro izide. Jutri imam še en pregled pri veterinarju z ultrazvokom. Upam, da ustavimo širjenje tumorja. Lumpi se drži pogumno in kaže neverjetno voljo do življenja.

Novi post-utrinek iz zadnjega pohoda na Šteharju

Klopca na Šteharju ponuja najlepši razgled na Uršljo goro za katero pravi Korošci radi povemo, da ni samo navadna gora, temveč kraljestvo lepot, neizmernega sonca, nicin, lesovja in trat. Tam sta doma lepota in dobrota. Kdor se v naših koncih sprehaja z drugačnimi nameni se zgubi že v prvi ridi. Pokojni vsestranski kulturni delavec ing. Mitja Šipek je nekoč pravil:

»Gora svojih lepot ne razmetava, zanje terja trud in žrtve. Gora odpira svoje srce in vabi, za trud pa poklanja nepreplačljive lepote, tolaži v boli in je kot razumevajoča mati v sreči. Tako daleč od vsega človeškega vrvenja, tja kamor se ne čuje ropot strojev, niti kletev niti molitev, kjer zamre glas harmonike, tja te izvabi gora in še tako utrujenemu vlije čudovito življenjsko silo kot čudodelna triglavska roža ranjenemu zlatorogu. In ko visiš med nebom in zemljo v strmi steni, takrat ti je sotovariš brat in gora te spodbuja 'vztrajaj, tako je življenje, poti nazaj ni' – čudovita šola narave!«

Tudi mi se prebijamo skozi vsakodnevne ovire in težave. Ne oziramo se nazaj, temveč gledamo naprej, saj imamo bogastvo shranjeno na varnem v gozdovih in nedrih naše prelepe Uršlje gore. Od tam črpamo navdih in duhovno moč za vztrajanje in napredovanje. Če tega slučajno nimamo na dosegu rok se lahko podobe opisanih krasot vedno prikličejo v spomin in tako ogrejejo naša srca. Takšen bi moral biti svet Prežihovih samorastnikov.

P.S.

Utrinek je nastal preden sem iz službe tistega četrtka 18. maja šel pozno popoldan s kužani prvič do izvira Grofove vode v Tolmin.

Lumpiju je vsaki novi dan namenjen kot darilo

 Za Lumpija je vsaki dan darilo ❤️🐾 njemu je vseeno kakšno je vreme. Z največjim veseljem gre na sprehod in rad pogleda, če mu sledimo, saj ga njegove majhne in krhke nogice vlečejo daleč naprej pred nami 🥰

Včeraj smo bili na veterini. Pogumno se je držal! Ni pokazal niti trohice strahu. Imel je zaupanje v nas. Razume, da mu hočemo pomagat. Ko smo čakali v vrsti so se drugi psi tresli, drugi cvilili. Velik nemški ovčar se je pred vhodom na veterino kar polulal od strahu. Lumpi je samo gledal, opazoval in mirno čakal, da nas veterinar pokliče naprej.

Pojavile so se nove nadloge povezane s starostjo. Zato smo morali na veterino. Lumpi svojih tegob sploh ne pokaže. Moraš jih sam odkriti. Njegava volja do življenja je neusahljiva. Z nami uživa bolj kot vsa prejšnja leta skupaj, ko je bil v ujetništvu nekje sredi gozda pozabljen od vseh. Za njega se splača borit. Njegova stoična drža nam je lahko za zgled. Ljubezen nikoli ne umre. 

Lumpi radi te imamo ❤️🐾

Slikano na nedeljskem sprehodu po Prežihovini preden smo šli nazaj v Solkan.

Moj odziv na pokol v beograjski šoli

Živimo v nasilni družbi, kjer nasilje ni zgolj del, ampak postaja tudi način življenja. Nasilje je sredstvo, ki posvečuje cilj. V tekmovalni neoliberalni družbi ne štejejo več nobeni talenti in poštenost, ampak nesramnost, brezobzirnost, pokvarjenost, zahrbtnost, izdajalstvo ter predvsem hlapčevstvo do klik, ki sedijo na višjih položajih. Ko pišem o nasilju ne mislim zgolj na fizično nasilje, ampak predvsem na mentalno nasilje, ki ga prepoznamo v obliki groženj, norčevanja, izsiljevanja, zapeljevanja, nerealnih pričakovanj, hinavščine, obsojanja itd. S tem se danes človek sooča na vsakodnevni ravni. Že od majhnih nog nas vzgajajo v stroje, ki morajo izpolnjevati ukaze vladajočih klik, da bi ustregli pričakovanjem nasilne, neoliberalne in tekmovalne družbe, ki istočasno sistematično uničuje naša življenja in planet zemljo. Tega prej nikoli ni bilo. Namesto razredne borbe proti naštetim samouničevalnim družbenim normam, ki spodkopavajo bistvo človeškosti, smo sprejeli načelo »človek človeku volk«, torej smo sprejeli medsebojno borbo, ki je celo dobila svojo nadgradnjo, saj je volk včasih sposoben tudi usmiljenja do poražencev, zato je nasilna neoliberalna družba nadgradila svoje načelo v človek človeku pošast.

Seveda smo imeli v zgodovini tiranske vladarje, diktatorje in avtokrate, ampak je bilo to nasilje vedno omejeno, povprečnim ljudem je bilo večinoma prizaneseno, razen v času hudega pomanjkanja, vojn in kuge. Danes škodimo samim sebi, čeprav imamo vsega v izobilju, česar prej nikoli ni bilo, kljub temu smo čedalje bolj nesrečni in depresivni. Kako je to mogoče? Zavrgli smo razredno borbo in jo zamenjali za medsebojno uničevanje, ker želimo ustreči vsiljenim neoliberalnim normam. Moramo se v negativnem smislu stalno dokazovati in tekmovati.

Ljudje smo dolga stoletja živeli v sožitju z naravo in toleranco do drugačnih. Moderna industrializirana ter novejša digitalizirana družba pa je ustvarila posebne pogoje, ki so ustaljene naravne norme vrgli iz tečajev. Nekoč smo lahko vstajali tudi brez budilk ob sončnem vzhodu in šli zvečer spati. Veliko smo se družili, pomagali eden drugemu, predvsem pa držali skupaj. Bili smo vzor mladim in bodočim generacijam. Gradili smo odnose na moralnih načelih. Razmišljali smo na prihodnost in se nismo preveč spotikali ob preteklost. Vsaki dan smo bili po več ur na svežem zraku, na soncu, v gozdu in ob vodi, znali smo se boriti za skupne cilje, da bi imeli več svobode, znanja in predvsem več kulture. Danes se prilagajamo na popolnoma drugačen življenjski stil, ki nas sili, da delamo po cele dneve, zaprti v betonskih zgradbah, odmaknjeni od narave in živali ter si prizadevamo, da bi izpolnjevali družbena pričakovanja, da bi bili boljši od drugih tudi s pomočjo zvijač in mentalnega nasilja. Vse to nas utruja in ustvarja nezadovoljne. Tako postajamo orodje mračnih sil, ki oddaljujejo našo bit od sočutja in solidarnosti, kar povečuje sebičnost na račun ideje pripadnosti širši skupnosti. V tej tekmi ne smemo bit zadnji, zato teptamo drug drugega in se prerivamo naprej. In kakšni so rezultati? Nič kaj obetavni.

Kako mislite, da takšno ozračje vpliva na razvoj otrok in mladostnikov? Niso krive samo nasilne igrice, filmi ali družbena omrežja, ampak predvsem svet odraslih, ki je podlegel ideji ponudbe in povpraševanja za doseganje ciljev s pomočjo nasilja za napredovanje po družbeni lestvici. Tudi mene so kot otroka zastrupljali s takšno mentalno okužbo, vendar brez uspeha. Nisem se pustil oblikovati po njihovi meri, nisem sprejemal umetno ustvarjenih norm, katere končni cilj je pripeljati človeka na rob izgorelosti in otopelosti. Izbral sem drugačno pot. Razvijal skromne talente in živel v miru ter sožitju z naravo in ljudmi dobrega srca. Zato me ne čudi, ko vidim koliko nesrečnih in depresivnih ljudi hodi po svetu in zakaj rešujejo probleme z nasiljem, predvsem fizičnim nasiljem, namesto da bi se organizirali proti nevzdržnim in vsiljenim družbenim normam, ki človeka obračajo proti človeku, naravo proti naravi in živali proti živalim. Slepi lahko v tej borbi vodijo slepce samo v propad. Tako se nam dogaja že zadnjih 30 let. Bog ne daj, da predlagaš razmislek o miru in spremembi sistema, saj boš takoj razglašen za čudaka, ki objema drevesa ali sovražnika obstoječe družbe. Zato ne pričakujte sprememb na bolje vse dokler vas ne zanima obstoječe družbeno nasilje, ki na tej zemlji ustvarja iz človeka pošast.

Zapis je nastal po sprehodu v naravi z Luckyjem in Lumpijem

Po pregledu pri veterinarju

Spust iz hribov na Brdinjah

Klanec iz Kotulje, kjer gradijo nove bloke na Ravnah

Prvi maj ni več to kar je nekoč bil...

Včasih so tukaj v nedrih Uršlje gore na Ivarčkem jezeru potekale tradicionalne prvomajske proslave. Jaz se jih še spomnim. To so bili lepi časi. Zbralo se je veliko število ljudi, ki so čutili pripadnost delavskemu razredu. Ivarčko so zgradili udarniško s prostovoljnim prispevkom in delom naši jeklarski delavci. Tudi moj oče je bil med njimi. Takrat smo imeli še dobre sindikate in govornike, kot je bil Mitja Šipek, ki je znal kaj pametnega povedat. Včasih so na Ravnah goreli kresovi. Zdaj še tega ni več.

Odkar so tradicionalno prvomajsko proslavo preselili v šotor pred gimnazijo Ravne, je program vsako leto slabši. Naj dodam, da v bližini stoji novi stadion, ki je zaprt za javnost, čeprav smo vanj vložili več kot milijon evrov! Kako je mogoče, da je čisto nova konstrukcija postala nevarna za ljudi? Da bi bila sramota še hujša so letos za slavnostnega govornika na prvomajsko proslavo povabili Boruta Pahorja? Komu v posmeh? Lani, ko sem bil nazadnje na prvomajski proslavi na isti lokaciji v šotoru pred gimnazijo godba ni zaigrala niti Internacionale. Kakšna prvomajska proslava je to brez Internacionale? Ne vem, če so jo danes zaigrali, ker me ni bilo tam. Upam, da so se spomnili. (Povratne informacije so potrdile, da jo niso zaigrali)

Internacionala je na Ivarčkem jezeru 1. maja odmevala daleč naokoli, odmevala je skupaj z možnarji in bogatim kulturnim programom. Odmevalo je pod našo Uršljo goro, da so slišali na drugi strani Pece v sosednji avstrijski Koroški kako pri nas praznujemo 1. maj. Namesto nekdanjega ponosa nam zdaj Ivarčko jezero, ki je odmaknjeno od oči javnosti, propada in trohni, čeprav je občina dve leti nazaj vložila svoja sredstva za čiščenje in obnovo. Zdaj je vse potihnilo...

Namesto proslave v šotoru pred gimnazijo smo mi raje šli na original prizorišče, kjer smo sami praznovali praznik dela

Volitve so mimo. Vaši izvoljeni predstavniki so zdaj na laskavih položajih, da bi lahko kaj spremenili, ampak se še naprej obnašajo kot da so v kampanji in se všečno slikajo z ljudmi, ki sami sebe slepijo in varajo, da nam gre na bolje. Od vseh bi rekel, da gre prav Borutu Pahorju res na bolje, saj je pred desetimi leti še tarnal kako težko preživi s 3000 evri plače na mesec. Zdaj je kar naenkrat postal velik dobrodelnik, čeprav bi morala država na tem področju opraviti glavno nalogo, to je poskrbeti za nemočne in šibke, ampak če smo imeli takega človeka kot je on na čelu države, potem ni čudno, da si moramo državljani pomagati sami, z zbiranjem prispevkov in zamaškov. Kot vidite so ljudje še srečni, da je temu tako, drugače jih na proslavi ne bi bilo. Ubogi delavci, če so sploh bili prisotni, upokojencev namreč ne štejem med delavce, saj bi kdo drug vse to verjetno težko prebavljal.

Sprehod okoli jezera

Upam, da so imeli gostje na današnji vaški veselici (v to so namreč spremenili prvomajsko proslavo) vsaj dobro hrano in pijačo. Jaz sem šel raje na sprehod od Ivarčkega jezera do Poštarskega doma. Bilo je čudovito. Včasih pred drugo svetovno vojno so prvomajske proslave potekale v naravi, v gozdovih, saj so bile prepovedane, o tem je pisal tudi Prežih. Čeprav so imeli manj denarja in sredstev so znali pripravit kulturno bogate proslave. Če mislite naslednje leto povabit na proslavo kakega Počivalška ali Cerarja potem raje dajte denar namenjen za proslavo v dobrodelne namene. Bo manj škode in več koristi za pomoči potrebnim. Danes si mora človek že tako ali drugače sam pomagat, drugače drugi vse pokvarijo. Žalostno, ampak tiho pa tudi ne znam bit...

Naš borec