Končno spet združeni in doma

Minili so prvi trije tedni odkar sva Lucky in jaz živela sama v Solkanu, medtem ko nas je Lumpi pridno čakal doma na Koroškem pri starših. Težava je nastala, ker so starši rabili osebno vozilo, zato sva se z Luckyjem morala znajti sama. Mama je imela neke terapije. Poleg tega je moral Lumpi na zadnjo kemoterapijo. Tako sva z Luckyjem pešačila vsako jutro v službo in nazaj v Solkan. Na žalost se v novogoriškem mestnem avtobusnem prometu hišni ljubljenčki iz meni neznanega razloga ne smejo prevažati, čeprav se v ljubljanskem lahko. Na srečo pa v tem času še ni deževalo. 

Takole sva zjutraj pešačila najprej po zeleni trati ob železnici v Solkanu

Tukaj sva že blizu Trga Evropa in pasjega parka

Skozi tunel nas pot pelje v Rožno dolino

Vseskozi hodiva na robu nekdanje močno zastražene italjansko-slovenske meje. Zdaj je tukaj kot ste opazili urejena kolesarska pot, ki povezuje ljudi in čezmejni prostor

Vsekakor pa je bilo dobro, da sva z Luckyjem preiskala teren peš. Zdaj veva katere pasje poti so najboljše, ko se nam bo nekoč pridružil še Lumpi. Ugotovila sva tudi katere kavarne so prijazne do kužanov. Ena od takih je čajnica Dnevna v centru NG.

Postrežba je zelo prijazna. Tukaj imajo radi kužane in njihove skrbnike

Poleg tega imajo najboljšo kavico, ki jo dobiš z riževim mlekom.

V petek 31. marca pa sta starša prišla po mene in Luckyja, da smo se odpeljali domov. Jaz nisem našel primeren prevoz, saj nisem mogel pustit Luckyja v Solkanu samega. Na spodnjem videu sem ovekovečil trenutek, ko sta se Lucky in Lumpi spet srečala po treh tednih, ampak saj veste kakšni so lovci, ko morajo še sproti prevohat vse druge vonjave.

V Solkanu smo se na kratko zadržali, kjer sem Lumpija poklical po imenu in se mi zdi, kot da se mu je sluh po vseh terapijah vrnil nazaj. Bil je namreč naglušen. Zelo sem zadovoljen z napredkom. Res je spet tak kot prej.

Najlepši del našega prihoda nazaj domov pa se je zgodil naslednji dan v soboto, ko je Lucky prvič izrazil željo, da se pridruži Lumpiju pri ležanju na naši sedežni v dnevni sobi doma na ravnah.

Lepo je v Solkanu in na Primorskem, ampak najlepše je doma, ko smo skupaj in lahko hodimo po naših utečenih gozdnih poteh.