Dobrota NI sirota

Že neštetokrat sem slišal izjavo, ki pravi: »Dobrota je sirota«. Pa je temu res tako? Najprej se je treba vprašati zakaj ljudje sploh delamo dobra dela? Zaradi sebe ali zaradi tega, ker je tako pravilno? Če delamo zaradi sebe, potem delamo zaradi pričakovanja večje hvale, koristi ali kakšne druge posebne računice, kjer pričakujemo, da se nam bodo drugi, torej naši "prejemniki dobrote" nekako podredili oz. nam bodo postali poslušni in zmeraj hvaležni. S takšno dobroto si želimo na nek način (podzavestno, brez da bi se tega zavedali) podjarmiti človeka. Se vam zdi, da je to pravi namen dobrote? Ne bi rekel. Namen prave dobrote je pomagati človeku v stiski, ker je tako pravilno in ne zato, ker nam lahko takšno dejanje kdaj koristi! Kdor želi na račun stiske pridobiti večjo hvalo, več prijateljev ali nekakšno osebno korist bo zmeraj ostal reven in razočaran na pragu resničnega bogastva, ker bo dajal preveč od sebe, saj takšni "dajalci dobrote" pogosto pričakujejo povrnjene usluge ali nekakšno plačilo za pomoč. Takšna vrsta ljudi bo vedno godrnjala: "pa saj smo dajali in delali dobro, vendar nikoli prejemali po svojih potrebah?" Problem ni v dobroti, ki jo človek daje, ampak v njenem namenu. Mogoče niste pravilno razumeli pomena dobrote? Kdor daje iz srca bo zmeraj zadovoljen, srečen in bogat. Kdor pa daje zaradi sebe, ker nekaj pričakuje v zameno bo vedno razočaran.

Moje razmišljanje ne smete razumeti kot zagovor zlobnežev, ki radi zlorabljajo dobroto premnogih ljudi. Še kako dobro se zavedam teh zlorab, ki jih mnogi delajo na račun dobrote. Tudi jaz sem jih bil kar nekaj deležen in jih lahko tudi naštejem. Vendar se bojim, da nima smisla. Zato je moj nasvet sledeči: Izogibajte se ljudi, ki so zlobni in ne družite se s tatovi dobrot, raje posvečajte svojo pozornost in ljubezen tistim, ki si to resnično zaslužijo, predvsem pa samemu SEBI!  

Tako kot se rana zaceli sama od sebe, se lahko tudi človek postavi na svoje noge. Vem kakšen je občutek, ko padeš na tla in nimaš nikogar, ki bi ti pomagal vstati. Zato nekateri pravijo, da "v nesreči spoznaš prijatelja." Vendar kaj reči v primeru, če tega prijatelja nimaš? Kadar smo osamljeni je to lahko znak preizkušnje. Sprejmite vsako preizkušnjo, ki vam je dana v življenju, da se iz nje kaj novega naučite. Preizkušnje so edina šola življenja, ki vas lahko duhovno in telesno okrepijo. Zapomnite si: Človek je najmočnejši takrat, kadar lahko pomaga samemu sebi, kadar lahko ob padcu po stopnicah življenja vstane in se postavi na svoje noge. Samo takšni posamezniki lahko pomagajo drugim, saj so dovolj notranje močni, da se znajo postaviti za sebe, zato od drugih ne pričakujejo ničesar in so praktično neodvisni. Tisti posamezniki, ki pa iščejo neko izpopolnitev pri drugih in radi tako odkritosrčno in brezpogojno pomagajo vsem in dajo vse od sebe za druge, na skrivaj si pa beležijo svoje zasluge, da bi jih potem poračunali, so na koncu vedno nezadovoljni, razočarani, nemočni in revni, saj niso poskrbeli za sebe. To pričakujejo od drugih, da naredijo namesto njih. Ne, dragi moji golobčki, najprej poskrbite za sebe. Imejte sebe na prvem mestu in vam bo zmeraj šlo dobro!

Šele zdaj lahko razumete kaj pomeni prava dobrota. V bistvu gre za najboljšo obliko samopomoči na svetu. Kdor se je dolgo časa izpopolnjeval in se plemenitil, se je lahko v življenju marsikaj naučil. Vsi smo kdaj na lastni koži doživeli podobno stisko in probleme. Vemo kako je kadar si potreben pomoči. Zaradi tega je nujno, da si medsebojno pomagamo, da se lahko bolje spoznamo in napredujemo v svoji osebni rasti. Dobrota je torej v prvi vrsti najboljša oblika samopomoči, kjer lahko na podlagi bogatega znanja, ki se je v nas akumuliralo, učinkovito in nesebično pomagamo vsem ostalim ljudem, brez da bi se počutili oškodovane ali izdane. Znanje in izkušnje so edina stvar, ki vam jih drugi ne morejo vzeti. Zato vsak od nas nosi v sebi prav posebno malo bogastvo. Torej začnite se bolje ceniti!  

Če boste še kdaj razmišljali, da je "dobrota sirota" se spomnite tega kar sem tukaj napisal. Spoznavajte modrost, da se ljudje učimo vse življenje, da nismo popolni ali vsevedni ter da se učimo iz lastnih napak. Izpopolnjevati in predvsem pomagati je treba najprej samemu sebi. Ne pričakujte od drugih, da vam bodo pomagali namesto vas. Zato ne razumite dobrote kot kreditno točko, ki ste jo nekomu dali, da bi jo kasneje izkoristili. Če ste imeli slabe izkušnje v preteklosti zaradi prevelikega dajanja pomoči drugim, poskušajte to razumeti kot da je šlo za dobro šolo. Vsaka šola pa nekaj stane. Tudi pomaganje sebi je dobrota brez katere ne bi uspeli. Zato dobrota ne more biti sirota. Le kako naj bo sirota, če so najbogatejši ljudje na svetu znali vedno poskrbeti najprej za sebe šele potem za druge? Sledite temu zgledu in postanite bogati v svojem srcu. Tako vam nikoli ne bo žal, ko boste drobcene bisere svoje dobrote in veselja delili z drugimi.

»V življenju si lahko vse, kar želiš, 
a najbolj pomembno je, da si dober človek.«
~ Rumi

Milan M.