Besede izvirajo iz src

Stari pregovor nam pravi: »Vsak želodec se siti s sadovi svojih ust, siti se s pridelkom svojih ustnic.« Poznamo pa še enega, ki pravi: »Zdravje jezika je drevo življenja, napaka v njem pa rana v duhu«. Po domače povedano so ljudje nekoč dobro vedeli, da je treba pazit kaj govoriš, sploh kadar govoriš o sebi, z drugimi ali o drugih ljudeh.

Bolj pomembno je tisto kar pride iz naših ustnic, kot tisto kar gre vanj, saj imamo znotraj telesa ravno zato razvit zapleten prebavni sistem, ki prefiltrira vsako škodljivo in nepotrebno snov v prehrani in jo izloči v greznico, medtem ko pri govorjenju nimamo nobenih filtrov, ki bi izločevali strupene besede, zato se nam velikokrat zgodi, da s svojimi besedami po nepotrebnem prizadenemo ljudi. Treba je namreč povedati, da besede ne izvirajo iz naših misli, kajti če bi res prihajale iz možganov, bi dobro premislili kaj govorimo. Tako pa besede izvirajo iz naših src in gredo ven naravnost iz naših ustnic. Vmes žal ni nobenega »besednega želodca«, ki bi ga v tem primeru predstavljali naši možgani. Miselni želodec se nahaja nad našimi ustnicami. Zato pravijo, če imamo pokvarjeno srce so pokvarjene tudi naše misli in besede. Iz naših ust bi morale izvirati besede prijateljstva, sočutja in ljubezni. Ne pa sovraštva, zaničevanja in aroganca.

Danes se bolj kot kdajkoli prej zavedamo pomembnosti pravilnega in zdravega prehranjevanja. Vsak naj uporabi znanje za svoje dobro. Če upoštevamo vsa znanja o prehrani in jih kombiniramo z ljubeznijo do sočloveka lahko naredimo veliko za svoje zadovoljivo življenje. Dokler se bomo medsebojno prepirali in spuščali v nepotrebne pripombe kdo se kako oblači, razmišlja, hodi, pleše, vozi, telovadi, govori, je in še kaj bi se naštelo, ne bomo nikoli našli svojega notranjega miru in sožitja. V življenju je vse kaj drugega bolj pomembno od nepotrebnih majhnih pripomb, ki postanejo kamen oz. skale spotike.

Danes predvsem pogrešam solidarnost in odprtost pri ljudeh. Večina se jih zapre vase ravno zaradi slabih izkušenj, ki smo jih imeli z drugimi ljudmi. Človek pogosto sodi še preden koga dobro spozna. Naša družba se je zaradi tega močno atomizirala, oddaljili smo se eden od drugega, kar je nevarna podlaga za nastanek totalitarizma, saj izolirani in medsebojno nepovezani ljudje niso sposobni stopiti skupaj, da bi zaščitili svoje skupne vitalne interese. Ljudje so postali tako zaprti vase, da se vsak briga samo zase. Kadar kdo poskuša predlagati kakšno dobro rešitev, bodisi v politiki, podjetju, šoli, družbi ali kjerkoli drugje, ga vedno potolčejo zlobni jeziki. Ravno zato se mi zdi pomembno poudarjati, da premalo razmišljamo o tem kaj govorimo. Ne zavedamo se, da je beseda močnejše orožje od pravega orožja. Danes vemo skoraj vse o tem kako se je treba zdravo prehranjevati in živeti, da dočakamo visoko starost. Skorja nič pa ne vemo o tem kako pravilno medsebojno komunicirati? Premalo se trudimo spoznavati eden drugega. Prehitro sodimo po nekih šablonah in stereotipih. Kdo se še čudi, da imamo krizo vrednot?

Ne pravim, da moramo shajati z zlobnimi ljudmi. Takšnih se je potrebno izogibati. Pravim samo, da je treba prepoznavati resnične prijatelje, ki mislijo in delajo dobro. Potrebno jim je odpreti vrata v naš tempelj src in upoštevati skupne lastnosti, ki so bolj pomembne od tistih malenkostih v katerih se mnogokrat ne bomo strinjali. Ravno zato je naš svet raznolik v vseh pogledih, ne samo po naravi, ampak tudi po ljudeh in mislih, da bi se lahko eden od drugega nekaj lepega naučili.