Na moji desni strani sedi človek, ki mu dolgujem svojo akademsko izobrazbo. Milivoj ali po domače Emil je bil moj zelo dober stari prijatelj, ki ga od lanskega decembra, odkar nas je zapustil, močno pogrešam. Vedno sem se obdajal s takšnimi prijatelji, ki so znali prisluhniti in pomagati z nasveti. Emil je imel bogate izkušnje in znanje, ki jih je nesebično prenašal na mlajše generacije. Bil je upornik po duši. Nikoli ni pustil svojih prijateljev na cedilu. Znal je nagovarjati in navdihovati ljudi okoli sebe. Bil je zaposlen v mariborskem TAM-u, kjer je delal kot ekonomist na področju obdelave statističnih podatkov, na kar je bil zelo ponosen. Najraje pa je delal z mladino.
Midva sva se spoznala davnega leta 2003, ko sem bil še mlad, naiven in popolnoma neveden. Ni me sram priznati, da do takrat nisem prebral kakšne pametne knjige, čeprav sem imel visoko zastavljene cilje. Manjkale so mi spodbudne besede in usmeritve. Manjkala je tista notranja motivacija. Tako se je ob pravem času pojavil Emil, ki je vse to čez noč nadomestil. Že na prvem srečanju je pri meni vzbudil željo po branju knjig in člankov. Pred njim me nihče ni znal spodbuditi, da bi študiral in se izobraževal. Vse sem počel le zato, ker sem moral, ne zato ker bi me veselilo ali ker bi imelo nek smisel. Emilu je uspel, da je v meni prebudili perpetuum mobile motivacijo, ki je človeka samodejno gnala h končnemu cilju. Naenkrat sem postal prebujen človek, kot da bi me nekdo reprogramiral ali prebudil iz spanca.
Tukaj moram poudariti, da je bil Emil zelo pošten in iskren človek. Nikoli ni ničesar pričakoval v zameno. Ljudje s takšno karizmo po navadi postanejo pokvarjeni in hudobni manipulatorji. Emil svojega vpliva nikoli ni zlorabljal. Prav tako je spoštoval drugačno mnenje. Z njim se v marsičem nisem strinjal, ampak nikoli ne bom pozabil kako argumentirana je bila takšna razprava. Po tvoji zaslugi točno vem s kom se danes splača pogovarjati in s kom ne. Emil je bil res mojster razprave. Želel je spodbujati mladino, da osvaja znanje in pridobiva izobrazbo. Kot sodobni Sokrat je znal postavljati prava vprašanja, ki so človeka silila, da je začel razmišljati. Želel je doseči, da bi vsi ljudje razmišljali s svojo glavo. Mislim, da ne pretiravam, če zapišem, da je Emil nadomestil pomanjkljivosti sodobnega šolskega sistema ter v meni vzbudil željo po nadaljnjem študiju. Brez njegovih spodbud danes zagotovo ne bi zaključeval svojega doktorata iz znanosti, saj me tista motivacija, ki jo je zagnal pred 17 leti še vedno žene naprej.
Zapomnil si ga bom kot dobrega človeka, ki je bil zmeraj dostopen, prijazen, potrpežljiv in optimističen. Nikoli ga nisem videl nejevoljnega, zmeraj je bil nasmejan in poln novih idej, ki jih je delil z vsemi. Tudi ko ga je že na koncu vse bolelo se je znal pošaliti na svoj račun. Njegov um je bil izostren in jasen do zadnjega trenutka. Vedno je bil pripravljen prisluhniti, pomagati in svetovati. Ni bil eden tistih, ki bi preprosto zamahnil z roko in odgovoril: »saj bo«. Ne. On je znal človeka spodbujati, da je našel voljo in energijo za reševanje problemov. On je bil človek akcije. Mene je učil kako si moram med branjem zastavljati vprašanja, kako ohraniti motivacijo za nadaljnje branje in nabiranje znanja. Učil me je tudi kako brati med vrsticami ter logično razmišljati. Povedal mi je še veliko drugih koristnih stvari, ki sem jih sproti zabeležil. Po njegovi zaslugi berem knjige, ki jih prej nikoli nisem maral. Dvignil me je iz sivega povprečja.
Mislim, da je Emil pravi čas odkril mojo izgubljeno dušo, da sem kljub oviram na koncu zmogel prenesti pritiske in pogum pri vztrajanju na svoji poti. Težko bi mi uspelo brez njegove pomoči in nasvetov. Pravzaprav je danes sploh težko biti sam, ampak ko imaš takšne prijatelje ob sebi, kot je bil Emil postane breme bistveno lažje. Pravzaprav me je Emil pripravil za svet. Zato ga nikoli ne bom pozabil. Zmeraj mu bom hvaležen za njegov dragocen čas in znanje, ki mi ga je ponudil. Tudi sam poskušam na podoben način pomagati ostalim.
Ponosen sem, da me je na pravo pot usmeril TAM-ov delavec!
Pogrešam njegov dišeči kruh, ki si ga je zmeraj pripravil, ko sem prihajal k
njemu na obisk v sončno Sv. Trojico. Pogrešam njegovo izjemno ljubezen do
živali. Pri hiši je zmeraj imel mačke, pred leti pa tudi enega kužana. Danes bi
praznoval 83. rojstni dan. Odločil sem se, da bom obeležil spomin na njega. Žal
mu ne morem več čestitati osebno, zato se bom vsako leto spomnil njegovih
dobrih del, ki jih je naredil za ta svet. Pomagal je ogromno ljudem in živalim
ter pri vsem ostal le skromen človek. Hvala za vse, naj ti bo lahka zemlja.
Nikoli te ne bomo pozabili.
Slikano februarja leta 2016, ko je prišel na moj zagovor diplomskega dela v Maribor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar