Med iskanjem virov za diplomsko nalogo sem naletel na izredno zanimivi članek, ki je po svoji vsebini aktualen tudi danes. Govori o praznoverju in nezdravem sodstvu v srednjem veku, kjer so za zločine proti ljudem sodili tudi živalim. Avtor članka se na koncu sprašuje, če je bilo takratno sodstvo pri svoji zdravi pameti, da je dovoljevalo takšne absurdne primere? Tudi danes bi se lahko podobno spraševali za stanje našega slovenskega sodstva, sploh kakšnega Ustavnega sodišča, da o družbenem odnosu do narave in živali ne govorim. Čeprav pri nas že dolgo več ne vlačijo po sodiščih pravih živali (čeprav bi cinično v prenesenem pomenu lahko rekli, da to še zdaleč ne drži), lahko kljub temu opazujemo, kako naša sodnija zelo rada izpušča na svobodo vse obsojence in druge kriminalce zaradi "tehničnih pomanjkljivosti" in "rokov zastaranja", kar po svojem bistvu ne bi smelo vplivati na kaznovanje protizakonitega dejanja. Mogoče se bodo nekoč tudi za našo družbo, recimo čez nekaj stoletji, ljudje spraševali, če smo bili Slovenci pri zdravi pameti, da smo dovoljevali vse krivice in zločine? Kdo bi vedel? Jaz mislim, da naša družba že dolgo časa ni najbolj normalna, zato bomo doživeli še marsikaj čudnega.
Kljub temu vabim vas, da si vzamete nekaj minut časa in preberete naslednji članek, ki bo nekatere bralce zagotovo nasmejal, druge pa morda začudil ali pretresel:
"V srednjem veku se je pogosto zgodilo, da so gnali pred sodnike tudi živali, kar se tedaj ni zdelo nič nenavadnega. Neki pravni zgodovinar je naštel 200 takih primerov v enem samem stoletju.
V Zürichu se je leta 1442 vršila zunaj na trgu čudna sodna razprava. Sodniki v talarjih so sedeli na pokritem odru pred sodnijo. Suh birič je dvignil svojo črno službeno palico in zaklical: »Privedite obtoženca!« In privlekli so v močni železni kletki zaprtega orjaškega volka. Tožen je bil, da je raztrgal dve majhni deklici in sodili so ga po vseh ceremonijah in predpisih.
Učen tožnik je začeli obravnavo. Enako učen pravnik je zagovarjal zverino. Vrstili so se pisarniški starokopitni izreki. Sklicevali so se na dokaze in zasliševali so priče. Končno so kosmatega jetnika spoznali za krivega in ga obsodili na vislice. Ko so ga obešali, se je vse trlo gledalcev, ki so vriskali od veselja.
V starem normanskem mestu Falaise so leta 1386 sodili prašiča, ki je oklal nekega otroka na smrt. Na pravdni dan so vsi meščani praznovali in se udeležili razprave. Sodniki so prašiča slovesno obsodili na mučenje in obglavljenje. Oblekli so ga kakor človeka, ga bičali in mu polomili ude, nazadnje pa še dejali v klado.
Prašiči so se največkrat pregrešili zoper postavo kot morilci otrok. Tiste čase so se bodisi mestni ali vaški prašiči potepali po svoji volji in kjer koli se jim je zljubilo. Obrali so vsa gnojišču in smetišča, da so stikali za odpadki in s tem nehote skrbeli za zdravstvo. Bili so pa sila podivjani in majhen otrok ni bil nikdar varen pred njimi.
Leta 1547 je morala v mestu Sevigny na »zatožno klop« svinja s svojimi šestimi pujski vred. Skupaj so razmesarili in požrli majhnega otroka. Toda zagovornik jih je branil tako učinkovito, da so za kazen usmrtili samo svinjo. Prašičke so izpustili, češ da so bili mladi in zapeljani. Čez šest tednov pa so jih znova pripeljali na sodnijo, ker njihov lastnik ni hotel porokovati, da se bodo za naprej vedli zgledno. Mož se je bal, da so prašički podedovali zločinsko nagnjenje, da se ne bodo mogli upirati skušnjavam.
Na Burgundskem so 5. septembra 1370 tri svinje, ki so bile v strahu za svoje mladiče, razmesarile do smrti sina nekega svinjskega pastirja. Kot sokrivce so zaprli tudi mladiče. Njihov lastnik jih je pri razpravi sam zagovarjal in prosil, na jih spoznajo za nedolžne. Burgundskega kneza je s svojim govorom tako ganil, da je dal usmrtiti samo stare svinje, pujskov pa ne, »čeprav so videli, da so svinje dečka ubijale in ga kljub temu niso branili«.
Sodili so tudi podivjane bike. V Moissy je leta 1314 bik nabodel na roge nekega moškega. Mož je umrl od ran, bika pa so zaprli v mestno jetnišnico. Tedaj je namreč bilo v navadi, da so večje živali čakale na sodbo v tisti ječi kot zločinski ljudje.
Sodniki v Dijonu so leta 1639 sodili in dali usmrtiti konja zaradi umora. V Aix so še leta 1694 po ukazu vrhovnega deželnega sodišča sežgali na grmadi kobilo. O obeh so bili prepričani, da sta bila obsedena od hudobnega duha, in za oba so priče dokazale, da sta izvršila umor premišljeno.
Pri sodnih obravnavah zoper živali so se sklicevali na vse mogoče posebnosti zakona. Z raznimi pravnimi zvijačami je leta 1521 v prvo zaslovel veliki francoski pravilnik Bartolomej Chassene. Sodišče ga je kot mladega začetnika postavilo za zagovornika podganam, ki so v okraju Autun uničile ves ječmen. Tožene podgane so sodno klicali na razpravo, a odzvale se niso. Pretkanemu odvetniku pa se je posrečilo oblasti dokazati, da je nenavzočnost podgan zakrivilo le nepravilno pravdno ravnanje. Pravdni dan bi morali razpisati za podgane iz vse dežele in ne le za tiste iz Autuna, ker so bile vse zapletene v ta rop.
Toda podgane se tudi za drugi poziv niso zmenile, Chassene je tokrat trdil, da se njegove klientke boje priti iz svojih lukenj zaradi »nevarnih« mačk, ki jih imajo tožniki. Sodišče naj poskrbi, da mačke ne bodo nadlegovale podgan med potjo. Pravdači naj se zavežejo, da bodo plačali kazen v denarju, če ne bodo mogle potovati njegove klientke v miru. Sodišču se je zdel ta predlog povsem pravno veljaven. Toda tožniki niso hoteli jamčiti toženkam za varno pot. Zaradi tega je oblast pravdo zavrnila.
Drug odvetnik bi moral zagovarjati medveda, ki je leta 1499 pustošil po vasi v Črnem lesu. Ta je predlagal, naj nasilno zverino sodijo porotniki, izbrani mod velikaši medvedjega rodu. Nastal je seveda učen prepir in pravdna obravnava se je zavlekla za več kakor teden dni.
Tudi stekle pse so sodili strogo po pravilih. Vselej so jih so jih spoznali za krive. Z nobenim pogojem ni bilo mogoče zagovarjati poblaznelih psov, ko da bi ne bili odgovorni za svoje zločine. Po postavah so jih kaznovali najprej s postopoma vedno hujšim mučenjem, ki je trajalo tem dlje, čim več ljudi ali živali so oklali. Porezali so jim ušesa, odsekali rep in jim nazadnje pohabili še nogo za nogo, po vsem tem mučenju so jih usmrtili.
Sem pa tja so bile živali lahko tudi za pričo. Zgodilo se je, da je neki obtoženec, ki naj bi bil kriv umora, vpričo svojega psa, petelina in mačke prisegel, da je nedolžen. Pa so mu verjeli, ker so bili prepričani, da bi tudi neumna žival prej spregovorila kakor pustila, da bi ušel pravici morilec....
V srednjem veku so največkrat obtožili zločina črne živali. Ljudje so sodili, da je satanu črna barva najljubša in da se najrajši našemi v črno. Bili so pač praznoverni in zato tudi kruti in neumni. Za zdaj še nimamo drugačne razlage za tisto zdravje sodstvo..."
Članek je bil objavljen v časniku Slovenec, letnik 1940.
Milan M.
Ni komentarjev:
Objavite komentar