Udeležil sem se tradicionalnega pohoda na sv. Nežo v spomin na sedem talcev, ki jih je Gestapo ustrelil v začetku leta 1945. Gre za dogodek, ki ga tradicionalno vsako leto organizirala lokalna ZZB, zato je poskrbljeno za kulturno komemoracijo. Žal je bil dan zavit v meglo in hlad. V tem času je na Koroškem vedno mrzlo. Toda med hojo se pohodniki, ki smo šli iz Raven na sv. Nežo hitro ogrejemo. Včasih so nas okoliški kmetje razveselili s toplim čajem. Danes sem med hojo namesto nasmejanih domačinov opazoval, kako naše gozdove intenzivno podirajo. Ko sem povprašal za vzroke, so mi nekateri pohodniki povedali, da naj bi bili lastniki gozdov tuji državljani, večinoma Avstrijci, ki brez obžalovanja izkoriščajo naš les za svoj dobiček. Nekoč neokrnjeni kotički narave postajajo zaradi tega prizorišče opustošenja.
Opazil sem tudi nove table z napisom "Privatno
zemljišče, prepovedan prehod", zaradi česar mnogi pohodniki hodijo ob
cestah. Nekateri lastniki celo zahtevajo plačilo za prehod po svoji zemlji, kar
se mi zdi neverjetno. Znano je, da se sosedi zadnje čase veliko prepirajo zaradi zemlje. Zdi se, da se bližamo časom, ko bodo naši sprehodi
omejeni le na mestne parke. Gozdovi postajajo zasebna posest, ki jih uničuje želja po hitrem dobičku.
Slišal sem o številnih primerih, ko so lastniki zemljišč
pohodnikom preprečili prehod, kljub temu da s hojo niso nikogar ogrožali. Zdi
se, da se osebne meje med ljudmi vedno bolj krepijo, ne glede na odprte državne
meje ali neomejeni internet. Medsebojne omejitve so se okrepile, ljudje smo se
zaprli vase.
Razmišljajoč o tragični usodi talcev, ki so bili pred 69
leti ustreljeni, me je za hip prešinil strah, da
se lahko zgodovina ponovi. Kljub temu verjamem v pozitivno angažiranost in
upam, da se bodo stvari na koncu obrnile na bolje. Optimizem moramo ohraniti,
saj je od nas samih odvisno, kako bomo oblikovali prihodnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar