Nasprotje ljubezni

Med branjem Carla G. Junga sem prišel do naslednje ugotovitve:

 Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak brezbrižnost. S sovraštvom vsaj priznavaš obstoj človeka, čeprav z negativnim predznakom. Sovražniki lahko sčaoma najdejo skupni jezik in se spravijo, brezbrižnost zapira vrata vsaki obliki sočutja in medsebojnega spoštovanja. Z brezbrižnostjo zanikaš človekovo dostojanstvo, onemogočaš spravo, ne sprejmeš svoj del odgovornosti, ničesar se ne naučiš, ne želiš razumeti drugega, ampak se oklepaš vloge žrtve ter ostaneš ujetnik preteklosti. S tlačenjem čustev najbolj škoduješ samemu sebi. Ljubezen in sovraštvo sta strastna čustva, usmerjena navzven, medtem ko je brezbrižnost introvertna, temačna, hladna kot led, preprečuje rast, povzroča duševno zavrtost in otopelost.

Umrl je John McDougall

 Pred kratkim me je globoko užalostila vest, da je umrl dr. John McDougall, edini zdravnik, ki me je premaknil v zdravo smer razmišljanja. Čeprav ga osebno nisem nikoli spoznal, sem njegovo prisotnost čutil skozi njegovo karizmo in navdihujoče besede. Znal je navdušiti ljudi, ki smo ga bili pripravljeni poslušati. Z nasmehom in prijaznostjo je uspel razorožiti naše obrambne mehanizme in nas prepričati. Zelo ga bomo pogrešali.

1947-2024

Za seboj je nedvomno pustil velik in neizbrisen pečat. Čeprav se marsikdo sprašuje, kako je lahko umrl pri komaj 77 letih starosti, čeprav je zdravo živel, vas moram prijazno opomniti, da bi lahko umrl že pri 18 letih, ko je doživel možgansko kap, ki ga je za več tednov popolnoma paralizirala. Ta skoraj usodna izkušnja ga je vodila do odkritja, kako so kronične bolezni, kot so možganske kapi, srčni infarkti, visok pritisk, putika, utrujenost, zaprtost, debelost in mnoge druge sodobne bolezni, povezane z nezdravim načinom prehranjevanja. Tudi naše duševno zdravje je povezano z načinom prehranjevanja. To so stvari, ki so sicer vsem znane, ampak McDougall je na podlagi statistik in kliničnih primerov dokazal, da so resnične.

Priklenjen na bolniško posteljo, se kot 18-letni mladi fant ni smilil samemu sebi. Nemudoma je vzel knjige v roke in se je podal na dolgo pot študija medicine. Začel je odkrivati skrivnostni izvor vseh bolezni, vse z namenom, da bi pomagal ljudem, zlasti mladim, da ne doživijo enake usode kot on. Ko je postal zdravnik, je začel predpisovati prave recepte, ki so vsebovali navodila kako pripraviti rastlinske obroke, brez procesiranih in predelanih živil, ki najbolj škodujejo zdravju. To je tista prehrana, kjer so prepovedane vse predelane živalske beljakovine in maščobe, zlasti rastlinska olja. V svoji 45-letni zdravniški karieri je na tak način pomagal na tisoče ljudi preusmeriti na pot kakovostnega življenja. Napisal je številne knjige ter članke, kjer je na podlagi neovrgljivih statistik dokazoval, kako polnovredna rastlinska prehrana pomaga in rešuje življenja ter dobro počutje.

Hkrati se je boril proti vedno vplivnejšim zdravniškim, farmacevtskim in živinorejskim lobijem, ki so resnico o zdravju načrtno prikrivali zaradi pohlepa po denarju. Bil je eden redkih zdravnikov svojega časa, ki je upal javno spregovoriti o največjih prevarah, ki so še danes prisotne. Naše zdravstveno stanje ni tako odločilno povezano z genetiko ali okoljem, kot je v veliki meri odvisno od našega načina prehranjevanja. Mi smo tisti, ki odločamo kako bomo živeli. S kroničnimi boleznimi ali brez njih. Moč za spremembe imamo v sebi. Potrebujemo le prave informacije ter spodbudo, da si pomagamo sami. Nihče drug nam ne more bolje pomagati kot naše lastne odločitve. McDougall nam je bil pri tem v veliko oporo, pomoč in za vzor. Samemu sebi je življenje podaljšal za 60 let!

Tudi jaz sem za nekaj let prekinil svoj študij zgodovine zaradi težav, ki sem jih imel z zaprtostjo, utrujenostjo in glavoboli. S prijatelji sem veselo užival brezskrbno študentsko življenje, ki ga je spremljala velika količina pitja alkoholnih pijač in hitra prehrana, ampak ko sem zbolel mi nihče ni znal pomagati. Nihče ni mogel z mano delit mojih bolečin. Nobena zdravila, nasveti in zdravniki mi niso bili v pomoč. Čutil sem se tako nemočnega, neslišanega in žalostnega. Iskal sem različne prehranjevalne diete, dokler nisem končno odkril McDougalla, ki me je s svojim pozitivnim nastopom prepričal in osvojil. Prebral sem vse njegove knjige, preposlušal vsa njegova predavanja in si rekel, to je to. Njegova filozofija je bila tako preprosta in enostavna. O svojih izkušnjah sem spregovoril javno pred 12 leti, snemal prve YouTube videe in imel svoj prvi kanal, skorja bi postal nekakšen »influenser« a sem kasneje ugotovil, da to ni moje pravo poslanstvo. Zato sem raje poskrbel za svoje zdravje in dobro počutje, da sem lahko lažje bral knjige in nadaljeval študij zgodovine.

Seveda pa v življenju ni vse v hrani. Imeti moramo tudi podporo ljudi in svojih najbližjih. Žal se pri slednjem marsikdaj zalomi, težko je biti sam v tem svetu, zato se mnogi prepustijo toku dogajanja, ki nas velikokrat vodi v neželeno smer življenja. Upreti se temu toku in hoditi svojo pot naprej je nekaj, kar ne zmorejo vsi, sploh če so sami. Zato sta meni vedno in povsod pomagala in mi stala ob strani moja starša, ki sta mi sledila tudi v mojem eksperimentiranju s prehrano. Brez njune podpore bi težko vztrajal naprej. Zato je pomembno imeti družino, partnerja/ko in prijatelje, ki vam stojijo ob strani in vas podpirajo ter cenijo.

McDougall je umrl v spanju. Tako so zapisali člani njegove družine. Ni bil sam. Ob sebi je imel ljubečo ženo, otroke in vnuke, ki so ga prav tako podpirali in mu sledili do njegovega konca. Njegovo smrt so naznanili tri dni kasneje. Tako, da je v resnici umrl v soboto 22. junija, ravno takrat, ko sem imel jaz eno neodvisno od tega dogodka in zelo slabo osebno življenjsko izkušnjo, ki me je skoraj potrla in dotolkla. Čutil sem se utesnjenega, kot pred 15 leti, ampak me je novica o smrti McDougalla spomnila na njegove besede, da se utesnjenost in nemoč pojavi, kadar sebe ne postavimo na prvo mesto. Mi smo pomembni. Naše želje. Imeti jasen cilj, ravno pot, močno voljo, pogum in upanje, da zmoremo hodit naprej. Naše zdravje in dobro počutje so na prvem mestu, brez tega ostali uspehi niso vredni. Lahko nakopičimo vso bogastvo tega sveta in deset doktoratov znanosti, če v sebi ne bomo čutili sreče in zadovoljstva nam nič od tega ne bo pomagalo. Kdor ima zdrav duh v zdravem telesu ima 1000 želja, 1000 načrtov in nešteto projektov, kdor je bolan ali potrt pa samo eno. Naša življenja so vredna več od vseh bolezni in potrtosti tega sveta. Tukaj smo zato, da izpolnimo svoje poslanstvo. Zaslužimo si biti srečni in zadovoljni s samim seboj. Le tako bomo lažje pomagali drugim, podobno kot je recimo McDougall pomagal meni, pa me v življenju sploh srečal ni. 

Dr. John McDougall nam je res veliko dal. Vedno je pravil, da imamo moč za spremembe v svojih rokah. Njegova zapuščina bo še naprej navdihovala in usmerjala mnoge od nas, ki iščemo boljše zdravje in kakovostno življenje. Naj njegov duh še naprej živi skozi vse nas, ki smo ga cenili in se učili od njega. McDougall ni umrl, živel bo naprej v svojih delih in po svojem zgledu.

Hvala za vse ❤

Počivaj v miru dragi prijatelj in vzornik 😢

Povezava do enega videa, kjer so zbrani njegovi najboljši izseki in intervjuji: 

O filmu Kaznilnica odrešitve - "Brooks was here"

Kdor ne pozna filma "Kaznilnica odrešitve" (The Shawshank Redemption), mu toplo priporočam ogled. Film je nastal na podlagi kratke zgodbe Stephena Kinga, ki je bila prvič objavljena leta 1982. Zgodba je prevedena tudi v slovenščino in je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina pod naslovom "Pomlad, poletje, jesen in smrt." Čeprav sem velik zagovornik branja knjig, bom v tem primeru naredil izjemo in priporočal ogled filma, saj se čustvene note nekaterih likov skozi film bistveno bolj dotaknejo naših src. V knjižni obliki so nekateri liki prekratko opisani, zato so si producenti filma vzeli večjo svobodo in jih ojačali.

V tem primeru vam predstavljam zgodbo enega od mojih najljubših likov Brooksa Hatlena, ki se težko prilagaja življenju zunaj zapora, potem ko ga po 50 letih izpustijo na svobodo. V knjigi se avtor o njegovi usodi ni toliko razpisal, zato je v filmu toliko bolj čustveno predelana. Niti se ne ve zakaj je bil zaprt tako dolgo, vendar se lahko sklepa, da verjetno zaradi kakšnega umora.

V posnetku, ki ga prilagam, lahko spoznate starega Brooksa, ki ni bil več nobenemu nevaren in je večino svojega življenja preživel v zaporu kot skrbnik knjižnice. Tam je poleg knjig skrbel še za živali in mlado vrano, ki jo je poimenoval Jake. To je bil njegov svet, tam je njegovo življenje imelo nek smisel. Zunaj tega sistema ni znal živeti.

Film je njegovo zgodbo razširil prav z namenom, da bi prikazali, s kakšnimi težavami se soočajo dolgoletni zaporniki pri ponovnem vključevanju v družbo. Čeprav ne v knjigi ne v filmu ne izvemo kaj dosti, zakaj je bil Brooks dejansko zaprt, lahko le ugibamo, se nam na koncu zasmili zaradi stiske in osamljenosti, s katerima se sooča. Njegova zgodba se konča s samomorom, saj svobode ni znal preživeti. Preden se je obesil, je zapustil svoj podpis, ki je postal kulten simbol: "Brooks was here" (Brooks je bil tukaj), ki ga njegov prijatelj po svojem izpustu dopolni s "So was Red" (Tudi Red je bil tukaj).

Ko gledam Brooksovo zgodbo, ne vidim kaznjenca, bivšega zapornika ali ostarelega zločinca. Vidim ranjenega človeka, vidim marsikoga, ki danes enako sameva, blodi in se težko prilagaja družbi in sistemu, čeprav za razliko od Brooksa, ni bil zaprt v zaporu. Njihov zapor je življenje samo. Tudi marsikateri naši starejši občani se mogoče počutijo enako osamljeno, mi pa gremo mimo njih, ker sledimo svojim opravkom, ker se nam mudi in nas ne zanima njihova zgodba, izkušnje in modrost. V pismu, ki ga pred smrtjo pošlje svojim prijateljem v zapor, Brooks pripoveduje, kako je svet znorel, kako vse nekam hiti in kako se težko prilagaja vsemu temu. Podobno se dogaja danes mnogim od nas, tako mladim kot starim. Na koncu me zelo gane prizor, ko sedi sam v parku in hrani golobe. Z žalostjo si zaželi, da bi ga njegov edini prijatelj Jacke (vrana, ki jo je rešil) prišel vsaj pozdraviti, a ve, da se to ne bo nikoli zgodilo.

Zgodba ima več plasti. Razkrije nam čustva marsikoga od nas, ki se počutimo osamljeno, neprilagojeno in nespretno v komunikaciji, da bi zgradili svoj krog prijateljev in živeli naprej. Prikaže nam človeka, ki je v stiski. Opozarja na problematiko duševnega zdravja, ki je še danes tabu tema. Ima nekaj svojih simbolik. Vrana, čeprav inteligentna žival ima svojo oportunistično plat. Vrana je lahko tudi naš bivši prijatelj, družinski član ali partner, ki odleti, odide in se nikoli več ne vrne. Mi smo s tem osvobojeni. A ne znamo živeti naprej. Radi bi videli, da nas kdo vsaj pozdravi. A ne pride nihče. Zgodba nas opominja, da nikoli ni prepozno za sočutje, razumevanje in pomoč. Vedno obstaja upanje. Nihče ne rabi ostati sam v svoji bolečini, saj lahko vsak najde svoje mesto in mir v družbi. Najprej moramo najti sami sebe in svoje cilje, ki nas ženejo naprej. Nikoli ni prepozno.

Karkoli si že mislimo o filmu, knjigi, zgodbi in vseh likih, ki v njej nastopajo, je na koncu vedno pomembno, da znamo za sebe potegniti lekcijo, ki bo koristna za naš razvoj in razumevanje ljudi okoli nas. Imejte se radi in ne dopuščajte, da vas slaba čustva, stiske in drugi ljudje zasužnjijo ter vzamejo iniciativo za razvoj vašega življenja in svobode. Naj bo vaš podpis: Ostanem tukaj, ker zmorem in grem naprej. Pogumno ❤

Tako sem jaz razumel in dojel zgodbo. To so moji zaključki in razmišljanja.

Ne boste me zasužnjili!

Vsem zlobnim ljudem "tam zunaj" sporočam naslednje: Ne trudite se. Ne boste me zasužnjili. Vaši načrti se bodo vedno izjalovili. Mojega nasmeha na obrazu ne boste izbrisali, tudi radosti mi ne boste vzeli iz srca. Ne bom postal žalosten in depresiven kot vi, ki želite spremeniti svet v dolino solz in jezero bolečin. Imam trdno zaslombo v Ljubezni do življenja in bogate izkušnje, ki so me izoblikovale in pripravile na vse možne izzive. Vem komu se moram obrnit, da mi bo lažje. Pomagam in zaupam vsakemu človeku, ker so me tako učili, da verjamem v dobro, ker se dobro z dobrim vrača, vendar ne delam tega za svojo hvalo ali za ceno svojega počutja. Pomagam zato, ker tudi drugi meni pomagajo kadar jih prosim. Veste kdo ste in hvala Vam za vse. Tisti, ki pa dobro vračajo s slabim, naj prosim grejo stran.

Seveda nisem popoln. Daleč od tega. Delam napake in se celo življenje učim, vendar pri tem nikomur načrtno ne škodujem, niti sovražnikom. Obžalujem, če sem kdaj koga nevede prizadel. Prosim za odpuščanje, saj dokler sem živ se lahko nekaj iz tega naučim. Vedno pa se najraje umaknem v samoto, nekam v naravo, na goro, v gozd, da lahko v miru predelam svoje stvari, si odpustim in živim svobodno življenje naprej, da lahko rastem in postanem Človek, saj so izzivi vedno hujši in nekdo se jih mora lotit. Moč za to prihaja iz nas. Ne pa od drugih. Nisem vedno uspešen, to priznam, ampak se poberem na noge in nikoli, ampak res NIKOLI ne obupam. Borim se do konca!

Lahko me prizadenete, razjezite, izdate, prevarate - vse to je normalno, saj je življenje polno izzivov, ampak nikoli ne bom zaradi teh izkušenj dokončno definiran. Želim in hočem biti srečen človek, čeprav je to najtežje. Kadarkoli me nekdo poskuša spremeniti v sužnja svojih slabih občutkov, se spomnim na Tolstojevo delo "Vojna in mir", na grofa Bezuhova, ki so ga zavezanega odpeljali na usmrtitev, on pa se je smejal svojim rabljem v obraz in rekel: "Kaj mislite, da boste s tem zavezali mojo svobodno dušo? Mene lahko ubijete, moje duše ne morete, ker je nesmrtna in svobodna. Ha ha ha!" Tako se smejim jaz vsem, ki hočejo mene in mojo dušo zavezati in zasužnjiti, da bi postal isti kot oni, pogubljen in izgubljen. Ubijete lahko moje upanje, ampak se bo nanašalo na vas same, ne na druge. Zato vam ne bo uspelo, da postanem isti kot vi. Sem svoboden človek, ne pa suženj toksičnih odnosov in čustev. Grem svojo pot naprej in se ne oziram nazaj. Seveda obžalujem vse slabo in odpuščam ljudem, ki so me prizadeli, saj so to storili zaradi svojih ran in žalosti za katere jim nisem kriv,  za druge se ne morem žrtvovati, samo za sebe in svojo svobodo. Vsak naj svoje probleme razreši pri sebi. Vem, kdo sem in kaj želim. Pripadam Ljubezni in Življenju, ki vedno najde svojo mirno pot naprej. Komu ne paše, kdor ima rad prepire in nemir, lahko gre kamorkoli drugam, saj je tega na svetu povsod dovolj, razen pri meni. Sikter in vso srečo pri tem!

Mira Furlan: "Svet brez knjig ne bi bil vreden življenja"

 Minilo je več kot mesec dni, odkar sem prebral knjigo slovite in priznane hrvaške igralke Mire Furlan "Imej me rajši od vsega na svetu", ki je bila zaradi svojih protivojnih stališč prisiljena zapustiti domovino. Njena zgodba mi je tako znana in hkrati tako blizu, saj se najdem v marsikaterem njenem opisu. Ko sem knjigo, ki obsega več kot 700 strani, dokončno prebral in odložil na mizo, sem si rekel, da jo moram še enkrat preleteti, saj sem pomembne strani posebej označil in podčrtal, da bi knjigo kasneje lažje predstavil. Vendar naloga ni bila lahka, saj je knjiga zelo čustvena in se dotakne človeka v srcu. Nenadoma se je v meni pojavila želja, da bi avtorico najraje objel, saj bi s tem povedal vse kar mislim. Vendar to žal ni mogoče, saj je ni več med živimi. Njena zgodba je ostala z nami in je res nekaj posebnega, a hkrati tako značilna za naše kraje, kjer poštenega človeka, ki misli s svojo glavo in dela dobro, na koncu vsi izdajo in zavržejo kot najhujšo smet, medtem ko hinavci potegnejo za sebe največje koristi.

Najbolj me je fasciniral njen opis postopnega razodetja, kako prihaja do končnega uvida v kakšnem pokvarjenem svetu dejansko živimo. Vodi nas skozi svojo osebno zgodbo, skozi svojo družino, ki je prestala hude preizkušnje med drugo svetovno vojno. Mira Furlan je bila na pol judovskega porekla. V času odraščanja marsikaterih opazk svojih kolegov in okolice ni razumela. Njihov pomen se je razodel šele kasneje, ko je Jugoslavija zdrvela v novo vojno, ki je obnorela ljudi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Razodetje, ki ga prinese izbruh državljanske vojne, je predstavljeno kot postopno razkrivanje tiste krute resnice, kjer sovraštvo, ki je dolgo časa tlelo v ljudeh, nenadoma eksplodira in se razširi do neslutenih razsežnosti. Moramo biti budni, da ne sprejemamo toksičnih ljudi v svoj ožji krog, saj nas lahko to stane zdravja in življenja, še posebej v kriznih časih. Šele v nesreči spoznaš prijatelja. Mira jih žal ni poznala veliko.

V svojem opisovanju je avtorica stroga, a pravična. Vse ljudi, tudi znane javne osebnosti, skrbno in objektivno obdela. Na koncu lahko vsak bralec pride do svojih zaključkov. Predstavi nam negativno vlogo številnih igralcev, znanih umetnikov, intelektualcev in politikov, ki nosijo svoj delež krivde za nastalo stanje. Avtorica ne zanemari niti vloge medijev, ki jih vidi kot glavne krivce za razplamtelo vojno, saj so s svojim aktivnim širjenjem dezinformacij in sovraštva, da bi ugajali politiki po njenem sokrivi, da se je zlo potenciralo. Njeno opazovanje, kako se ljudje in družba pod pritiskom čredne mentalitete nenadoma obrnejo proti njej, ker se kot svobodna umetnica ne želi opredeljevati ali postavljati na nobeno stran, je pretresljivo. Tudi takrat so preganjali ljudi, ki so se zavzemali za mir in razumevanje. Tudi danes smo priče podobnim težavam po svetu. Kot da nas preteklost ničesar ne izuči.

Mira Furlan ne pristaja na črno-belo naracijo dogodkov, ki jo vsiljujejo mediji, okolica in njeni prijatelji, ampak si prizadeva za svobodo, za kritičnost, za razumevanje. To prizadevanje jo pahne v izobčenje in prostovoljno emigracijo. Knjiga odseva čustveno razumevanje človeške narave in aktualnih družbenih dilem, ki presegajo specifičen okvir, v katerem se zgodba odvija. Njena zgodba je več kot le pričevanje o vojni in njenih posledicah; je poziv k razmisleku o vrednotah svobode, razumevanja in človečnosti v času, ko so te vrednote na preizkušnji. Proti koncu knjige zapiše, da se je zgodbe lotila opisovati tudi zato, da se ne pozabi in ne ponovi podobna tragedija. Pa se res ne ponavlja?

Toplo priporočam branje knjige, saj vam ne bo žal. Bere se kot napet roman, čeprav je v bistvu njena avtobiografija. Opisuje zgodbe, ki so se resnično zgodile. Ob prebiranju knjige ne moreš ostati nevtralen. Njena zgodba bi morala ljudi spametovati, ampak ker danes malokdo bere in misli, se zaradi tega vrtimo v začaranem krogu. Nam redkim, ki se tega zavedamo, žal ne preostane drugega, kot da se umaknemo in stojimo ob strani ter se čudimo dogajanju okoli nas. Če poskušamo karkoli spremeniti, pa se nam zgodi isto, kar se je zgodilo Miri in tisočim anonimnim nesrečnikom, ki so upali spregovoriti z glasom razuma, pa so bili preslišani, potisnjeni na rob družbe ali izobčeni zaradi preglasnega sovraštva, ki je v času norosti vedno močnejši od ljubezni, sočutja in razumevanja. Zato berite knjige in se oborožite z znanjem!

"Svet brez knjig ne bi bil vreden življenja" - Mira Furlan

Umetnost življenja v trenutku

Živali so verjetno edina bitja na svetu, ki nas lahko naučijo živeti v sedanjosti. So tudi edina bitja, ki nas brezpogojno ljubijo do konca. Ljudje jih imamo radi, saj v sebi pogrešamo njihove glavne vrline: sposobnost živeti v trenutku in ljubezen. Živali to zmorejo! Samo človek komplicira, postavlja pogoje, dvomi, se boji in prepira, dela preglavice sebi ter drugim. Medtem ko čas mineva se življenje vrti v začaranem krogu problemov. Živali so kot postaje, kjer naj bi izstopili iz hitrega vlaka in se ustavili, da bi občutili trenutek in našli notranji mir.

Naš čas na tej zemlji je omejen. Vsaka sekunda, ki mine, je izgubljena in se nikoli ne povrne. Denar, partnerji, službe in prijatelji so pomembni spremljevalci, ki pridejo, grejo in se tudi vračajo. Samo čas je dobrina, ki pride in se nikoli več ne vrne. Največje bogastvo zato ni merljivo v premoženju, ampak v naši sposobnosti kako razpolagamo s časom, ki nam je odmerjen. Treba je paziti, s kom in za kaj zapravljamo dragoceni čas, saj je to največja investicija, ki jo nevede delamo vsaki dan v življenju. Čas, ki ga posvetimo sebi in pravim stvarem bo na koncu oblikoval našo prihodnost in nas definiral kot srečne ljudi.

Moč razumevanja - povezanost skozi empatijo

 Vso zlo in sovraštvo na tem svetu izhajata iz nezmožnosti ljudi, ki so si najbližji in najbolj podobni, da bi razumeli majhne razlike, ki jih med seboj ločujejo. Čeprav je bil jezik prva veščina, ki je pračloveka povzdignila v kulturno in civilizirano bitje so danes prav te veščine v hudem pomanjkanju. Kljub vsemu napredku, blišču, tehnologiji, jezikovnim spretnostim, se prav danes najmanj razumemo med sabo. Zato se imejte radi, odpuščajte in poskušajte se kdaj postaviti v kožo sočloveka, ki ga ne razumete – morda vam bo to nekoč rešilo življenje. Rastemo lahko samo, če se poslušamo in dokler smo živi.