Danes sva z Luckyjem izbrala malce drugačno destinacijo za najino pustolovščino. Namesto običajnih izletov v naravo, sva se podala na raziskovanje Trsta, mesta, ki mi je bilo do tega dne še povsem neznano. Poznal sem ga le po znani partizanski paroli: »Trst je naš!«. Lani smo se skupaj z Lumpijem iz bližnjih hribov počasi približevali Trstu, ampak nas je v mescu maju prehitela vročina, ki je psom zoprna, kasneje pa še neurja in dež, zato nismo mogli skupaj z Lumpijem vkorakati v mesto naših zgodovinskih upov.
 |
| Na italjanskem vlaku iz Gorice v Trst |
Tako sem se zjutraj brez določenega načrta, kaj vse naju
čaka, raje prepustil Luckyju, da me je s svojim izostrenim vonjem vodil skozi
stare mestne ulice. Na ta način sva odkrila marsikaj zanimivega. Spomenik
pisatelju Jamesu Joyceu, slovenski Narodni dom in največji trg v Evropi, ki se
ponosno odpira jadranskemu morju. Kljub meglenemu vremenu, ki nama je
preprečevalo jasen pogled, sva se vseeno okrepčala z najboljšo kavo na svetu. V
bližini sva odkrila še vegansko restavracijo, kjer sva si ob koncu sprehoda
privoščila okusen in obilen obrok.
 |
| V centru Trsta |
Za pot v Trst sva tokrat izbrala javni prevoz, pri čemer je
bila najina izhodiščna točka Trg Evropa v Novi Gorici. Sprva sem bil nekoliko
zadržan in zaskrbljen kako bova sploh sprejeta na mestnem avtobusu v
italijanski Gorici. Od tam naprej pelje mestni avtobus neposredno do njihove
glavne železniške postaje, kamor se lahko vkrcaš na vlak za Trst, Benetke,
Videm, Milano, Celovec ali kamorkoli želiš. Italijani so me prijetno
presenetili po svoji prijaznosti. V Sloveniji sem na žalost doživel neprijetno
izkušnjo, ko sem se hotel z Luckyjem vkrcati na mestni avtobus v Novi Gorici. V
Italiji so pravila glede tega bolj sproščena, čeprav živimo v čezmejnem
prostoru je odnos do hišnih ljubljenčkov kot noč in dan. Psi lahko potujejo v
mestnem avtobusu brezplačno. Nihče ne komplicira.
 |
| Mimo spomenika Jamesu Joyceu |
Tudi na železniški postaji ni bilo nobenih problemov. Na
vlaku je sicer manjšim psom zagotovljen brezplačen prevoz. V mojem primeru
moraš plačati polovično ceno odraslega. Tudi na vagonu nihče ni težil, čeprav
je kuža sedel na sedežu poleg mene. Če se pes lepo vede in ne povzroča težav se
z njim in tabo ne bo nihče ukvarjal. To je spet nasprotje moje izkušnje v
Sloveniji, kjer sem se zaradi Luckyjeve prisotnosti na vlaku že soočal z
neprijaznostjo zaposlenih. Meni je jasno, da moraš imeti nagobčnik za psa za
vsak slučaj, ampak če izstopaš takoj na naslednji postaji, kjer se voziš manj
kot 5 minut se mi je zdelo upoštevanje tega pravila nepraktično. Poleg tega moj
kuža ne sodi ravno med "nevarne pasme". Dopovej to trmoglavim
kondukterjem na naših železnicah. Na italjanskih vlakih te konddukter še
vpraša, če ga lahko poboža. Skratka pri nas so ljudje zelo nesproščeni in
zategnjeni.
 |
| Pred glavno železniško postajo |
Kar se samega Trsta kot mesta tiče je bila najina izkušnja
izjemno pozitivna. Vrata kavarn in restavracij so bila široko odprta, nekateri
gredo s svojimi psi celo v trgovine. Ta odprtost in sprejemljivost Italijanov
do hišnih ljubljenčkov sta na meni pustila velik vtis, saj sem pričakoval, da
bova naletela na podobne težave, kot sem jih vajen v Sloveniji, a sem se
zmotil. Izlet se je zaključil brez nepotrebnih zapletov in bo zaradi tega
predstavljal pomemben del mojega spomina kako sem pri odkrivanju čezmejnega
prostora s pomočjo javnega prevoza z Luckyjem vstopil v naš Trst 💪
 |
| Nazaj domov |
Ni komentarjev:
Objavite komentar