Včeraj sem zaključil strokovni pregled prevoda drugega dela knjige Moja Amerika, kjer Louis Adamič opiše svoje izkušnje med potovanjem in raziskovanjem Združenih držav. Najbolj zanimivo poglavje druge knjige, ki bo kmalu tudi na vaših prodajnih policah, opisuje delovanje fakultete na Black Mountain-u v Severni Karolini, ZDA. Njen ustanovitelj je bil John Andrew Rice ml., ki je imel zaradi naprednih pedagoških idej nemalo težav s konservativnimi pedagogi tistega časa. Po njegovem mnenju so na šolah preveč zapostavljali vlogo umetnosti in pomen kulture, ki bi morala imeti v pedagoškem smislu ključno vlogo pri procesu razvoja osebnosti. Zato je bila na Black Mountain-u umetnost in kultura postavljena v samo središče dogajanja. Rice je verjel, da se lahko človek razvije in oblikuje v zrelo, samostojno in kritično osebnost le s pomočjo umetnosti, ki človeka nauči pravilnega opazovanja, presojanja in aktivnega delovanja, kar se lahko uporabi tudi pri reševanju vseh drugih problemov, tako na osebni kot družbeni ravni.
Ko je leta 1933 v Nemčiji na oblast prišel Adolf Hitler, je najprej ukinil umetniško šolo Bauhaus, kjer se je porajalo podobno gibanje in so se zbirali avantgardni misleci, profesorji in umetniki tistega časa. Eden glavnih predstavnikov Bauhausa je bil tudi Josef Albers, ki je dobil od Ricea povabilo naj se pridruži fakulteti na Black Mountain-u. Vabilo je brez premisleka sprejel in se odpravil na dolgo pot čez lužo. Tako je z njegovo pomočjo nastala ena najbolj vplivnih umetniških šol v ZDA.
Na tej fakulteti ni bilo klasičnega poučevanja in ocenjevanja znanja, ni bilo strogo določenega urnika in predmetnikov, ni bilo izpitov, seminarjev, šolnin ali drugih arhaičnih obveznosti, ki so študenta samo omejevali in ukalupljali, da na koncu ni znal samostojno razmišljati ali delovati samoiniciativno. Zato so na Black Mountain-u ustvarili posebno vaško plemensko skupnost, kjer se je intelektualno zorenje prepletalo z vsakodnevnimi opravki. Pedagoški proces je bil zamišljen tako, da je vsak posameznik ponudil svoje spretnosti in talente, ki jih je ob pomoči profesorjev in skupnosti bogatil in nadgrajeval. Študentje in profesorji so bili povezani kot ena velika družina. Skupaj so kuhali, čistili, pospravljali, obdelovali zemljo, pridelovali hrano, hodili na dolge sprehode v naravo in pripravljali zabave za sprostitev. V tem talilnem loncu idej so se medsebojno spoznavali in učili. Šola je bila velik uspeh, saj je Ameriki dala najboljše umetnike, slikarje, fotografe, igralce, pesnike in pisatelje, ki so pustili svoj pečat v družbi.
Adamič v knjigi opiše pomembne dejavnosti šole v času njenega vrhunca, ki jo je med leti 1935 in 1937 v okviru svoje potovalne turneje po ZDA večkrat obiskal. Ugotovil je, da na fakulteti v Black Mountain-u ne ustvarjajo novih umetniških del, ampak izvajajo preizkuse. Njihov namen ni bil napolniti galerije z novimi umetniškimi deli, ampak zbrati izkušnje na enem mestu. Njihova najbolj dragocena umetnina so postali ljudje, mladi študentje s svojimi idejami in delovanjem. Ko so odšli iz fakultete nazaj v svet so s seboj odnesli pomembna semena znanja, ki so v plodni družbi vzklila in pospešila razvoj miselnosti naprednega sveta. Adamič je zaključil, da lahko več takšnih šol, ki vzgaja napredno mladino zagotovi potrebno upanje za obstoj miru in demokracije po svetu. Žal je dve leti po Adamičevem obisku šole izbruhnila krvava druga svetovna vojna. Nekaj let kasneje, natančneje leta 1957 so omenjena šolo zaprli zaradi pomanjkanja virov financiranja. Vendar so semena njihovega uspeha vzklila drugje in na več koncih sveta.
Na žalost smo danes priče podobnim napadom nazadnjaških sil na razvoj umetnosti, kulture, civilnega angažiranja in misli napredne mladine. Adamičeva izkušnja, ki jo je opisal v knjigi, naj bo vsem v opomin kako se lahko napake iz preteklosti ponavljajo v začaranem krogu, če jih ne poznamo dovolj dobro, da bi razumeli uničujočo dinamiko njihovega pomena. V tem smislu se splača brati Adamiča, saj so njegovi razmisleki še danes uporabni in aktualni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar