Počasi končujem z branjem Flisarjevega romana Čarovnikov vajenec. Knjiga ni slabo napisana. Doživela je najmanj enajst ponatisov kar pove veliko o njeni kvaliteti. Gre za enega najbolj priljubljenih slovenskih romanov zadnjih 35 let. Prednost knjige je v tem, da se bere kot avtobiografska izpoved popotnika, ki v Himalajah ob spremstvu guruja išče duhovno razsvetljenje s katero se bralec poistoveti. Lahko se bere tudi kot priročnik, ki nas vodi skozi spoznavanje tibetanskega budizma, zen budizma in modrosti vzhodnih filozofij. V obeh primerih knjiga zadosti našo radovednost po zgodbah in odpre vrata do samospoznavanja in učenja. V tem pogledu ima bogato terapevtsko vrednost. Osrednja tema je dolga pot preobrazbe glavnega junaka, ki mu je ime isto kot avtorju knjige. Med branjem se človeku utrnejo številne zanimive misli, ki nas ne pustijo ravnodušne.
Najbolj poučno se mi je zdelo 27. poglavje, ki govori o tantričnem mojstru. Za uspešnost v življenju se moramo znati skoncentrirati na trenutek v sedanjosti. Ne smejo nas zamotit misli preteklosti, ki so polne spominov na napake in obžalovanj. Prav tako nas ne smejo zamotit misli o prihodnosti, ki so polne iluzij. Takšna razmišljanja človeka odvračajo, da bi sploh karkoli naredili. Zato je treba imeti pred očmi jasno začrtano pot. O tem je govoril tudi naš veliki alpinist Nejc Zaplotnik, ki je v svoji kultni knjigi Pot prav tako ugotavljal, da je treba imeti pred seboj sleherno POT, saj nas lahko cilj, ko ga enkrat dosežemo izprazni. Tudi Flisarjev vajenec je prišel do podobnega zaključka:
Pot je vse. Ko si na poti in nikjer drugje, si že skoraj na cilju. Če pa si z mislimi ves čas na cilju, sploh še nisi na poti.
Zato pojdite na pot in bodite z mislimi v sedanjosti. Ukvarjajte se z aktualnimi problemi. Težave rešujte sproti in po vrsti. Bodite prilagodljivi, varčni, mirni, sproščeni in spočiti. Preteklost naj vam služi kot vir izkušenj, da ne ponavljate istih napak in da se ne vrtite v krogu. Prihodnost naj vam služi kot pogonski vir upanja. Tako boste neutrudno preskakovali ovire in zadovoljili svoj razum, ki vas želi zamotit, prelisičit in prestrašit, da ne bi naredili koraka naprej. Glavni cilj naj bo vseživljenjsko učenje in dozorevanje. Po tej poti je vredno hoditi, saj je polno zanimivih izkušenj, izzivov in doživetji. Mimogrede, to je pot, ki se nikoli ne konča, zato nas cilj ne more izpraznit. Ne rabite it na dolgo pot v Himalaje ali kakšen drugi konec sveta, da bi spoznali resnico. Dovolj je, če berete knjige, ki vam odpirajo nove in uspešne poti do lažjega razmišljanja in spoznavanja samega sebe kot tudi celega sveta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar