sobota, 9. april 2022

Kuga

Po dolgem času predstavljam nove utrinke in priporočilo za branje zanimivih knjig.

Kuga je roman, ki ga je francoski pisatelj in filozof Albert Camus objavil leta 1947. Roman je prepleten z vprašanjem pomena življenja in smrti. Zgodba je postavljena v alžirsko mesto Oran, ki ga oblasti zaradi pojava kuge zaprejo v strogo karanteno. V romanu je avtor nazorno opisal tegobe prebivalstva, ki so se spopadli z epidemijo največje človeške nadloge iz srednjega veka. Osrednja tema je svoboda, ki se jo prebivalci zavejo šele, ko jo izgubijo zaradi epidemije in strogih ukrepov proti širjenju bolezni. Zaradi tega je roman v zadnjih dveh letih aktualno in iskano branje po vsem svetu.


Vendar glavno nit romana ne predstavljajo samo zgodbe o epidemiji, temveč se posveča osebnim tegobam glavnih junakov, pomenu življenja in smrti ter vprašanju svobode. Glavni junak romana je gotovo francoski zdravnik Dr. Bernard Rieux, ki je hkrati tudi pripovedovalec zgodbe. Družbo mu delajo: Jean Tarrou, naključni obiskovalec in bogati turist, ki ga je epidemija presenetila, zato je ostal zaprt v mestu. Joseph Grand predstavlja višjega občinskega uslužbenca, ki se istočasno spopada s svojimi osebnimi težavami in izgubljeno ljubeznijo. Raymond Rambert nastopa kot francoski novinar iz Pariza, ki je pred epidemijo prispel v Alžirijo, da opiše stanje arabskega vprašanja, vendar ga epidemija preseneti in zaprle v mestu. Posebno pozornost je avtor posvetil tudi kriminalcu in tihotapcu Cottardu, ki med epidemijo nesramno obogati ter duhovniku Panelouxu, čigar glavna naloga je bodriti vernike pri ohranjanju upanja in vere v boga.

V romanu se bralcem med vrsticami odpira vprašanje, če so bili prebivalci Orana pred epidemijo res svobodni? Kakšna je to svoboda, ki je odvisna od vsakodnevnih suženjskih navad in ustroja družbe, ki je človekova čustva popolnoma otopila? Mar lahko šele pojav smrti in trpljenja označimo za temeljni vpliv na oblikovanje človekove osebnosti in morale? Človekovo življenje je prikazano kot prestajanje neke dolgo pričakovane smrtne kazni. V romanu je opisana človekova sposobnost, ki zmore ob krizah osmisliti življenje in se boriti proti silam smrti in trpljenja. Pred epidemijo je vsak meščan postavljal svoje življenje in trpljenje nad drugimi. Šele dolgotrajna epidemija jih je povezala in dvignila na višji nivo zavedanja. Ko so spoznali, da jim je bila odrejena skupna usoda, so se začeli povezovati in presegati stare zamere. Nenadoma so spoznali pomen življenja. Njihov upor proti ukrepom se lahko razume tudi kot korak v smeri utrjevanja splošne svobode. Vendar še preden bi zaprti meščani začeli revolucijo, je epidemija skrivnostno izzvenela. Mestno življenje se je začelo počasi vračati v svoje stare tirnice. Vsi meščani na hitro pozabijo na skupno trpljenje in smrt, ki jih je prej povezala in ozavestila.

Postavlja se vprašanje zakaj bi se v življenju splačalo boriti ali trpeti za druge, ko pa se lahko v hipu spremeni in obrne vse na glavo? Zato je ključno kako ljudje med eksistencialno krizo zajamejo veter v jadra. Camus je upor meščanov opisal kot plemenito in častno dejanje. Šele takrat se začnejo zavedati pomena dostojnega življenja. Roman predstavi utrjevanje svobode skozi napore skupnega trpljenja. Na koncu se tej svobodi meščani odrečejo, saj jim po izginotju epidemije ne grozi nenadna smrt ali trpljenje. Zakaj se človeštvo zgani delovati v absolutno dobro šele, ko se zavejo, da je ogrožena njihova trenutna osebna eksistenca? Mar pozabijo, da jih na koncu vseeno čaka smrt? Kaj storiti, da bi človeštvo vedno delovalo v dobrobit vseh? Zakaj jih šele strah pred nenadno smrtjo, trpljenjem ali izguba svobode motivira, da začnejo razmišljati v dobro vseh? Ali sploh lahko govorimo o človeku, če misli zgolj na svoje trenutne in ozko usmerjene koristi? Človek postaneš šele, ko misliš in delaš tudi za druge, ne zgolj za sebe.

V tem pogledu je absolutni junak zgodbe zdravnik dr. Rieux, ki kljub dejstvu, da ima bolno ženo, ki ga čaka zunaj mesta in rabi njegovo pomoč ostane na svoji poziciji mestnega zdravnika v Oranu. Dr. Rieux se zaveda, da bo mesto kmalu doletela huda poguba, ampak vseeno vztraja v neenaki borbi proti bolezni in strahu, ki je večje od njega. Za razliko od ostalih oseb, ki med epidemijo postanejo bodisi strahopetni, brezbrižni ali sebični, se dr. Rieux pokaže kot edini glas razuma v celi zgodbi. Jean Tarrou bogati turist, ki je tudi največ pomagal zdravniku v boju proti bolezni, je v zadnjem izdihljaju epidemije na koncu umrl zaradi kuge. Umre tudi duhovnik Panelouxu, vendar ne zaradi kuge, ampak povsem neznanega vzroka. Kriminalca in tihotapca, ki je med epidemijo obogatel na koncu policija ujame in aretira. Zdravnika najbolj pretrese smrt otroka, ki mu ni mogel pomagati. Ob koncu epidemije opozori meščane, da kuga ni povsem izginila iz njihovih življenj, saj se na mikro ravni še naprej ohranja na kakšnem papirju, oblekah ali živalih in se lahko vrne kadarkoli nazaj. Vendar tudi strah pred prisotnostjo kuge ni pripravil ljudi, da bi živeli drugače kot pred epidemijo. V tem smislu ima roman aktualen pomen, saj hkrati odpira številna moralna in filozofska vprašanja. Opozarjam, da knjiga ni lahkotno branje. Kljub temu je vredna svoje pozornosti. 

Midva z Luckyjem sva jo brala več tednov 

Ni komentarjev:

Objavite komentar