nedelja, 16. december 2018

Ljubezen in Remarque


»Brez ljubezni je človek samo mrlič na dopustu« - Erich Maria REMARQUE

Naj bo ljubezen središče vašega sveta

Moja babica je strastna bralka. Doma ima zbirko raznih klasičnih del od Tolstoja, Dostojevskega, Camusa, Zagorke, Šenoa in Remarqua. Nima jih samo za okras, saj jih tudi bere! Kot majhen otrok sem se vedno spraševal: le kaj se skriva v teh debelih knjigah? Zakaj imajo knjige takšno posebno mesto v sobi? Nikoli si ne bi mislil, da bom nekega dne imel svojo sobo polno knjig. Tako sem najverjetneje strast do branja podedoval po svoji babici in zdaj odkrivam resnico v knjigah, ki so jih pisali veliki umi človeštva in njihova resnična življenja. V tem zapisu bom predstavil nemškega pisatelja Ericha Maria Remarqua (1898-1970), ki je bil velik nasprotnik vojne in nasilja. Njegova dela so zasedala posebno mesto na babičini knjižni polici. 

Zanimivo kako se je Remarque razvil v literarno čutečega človeka po vseh slabih izkušnjah, ki jih je preživel v svoji rani mladosti. Ko je bil najstnik je po svetu divjala kruta in krvava prva svetovna vojna. Vojaki so se bojevali v jarkih, kjer so preživljali najhujše grozote vojne. Vse to je preživel tudi pisatelj, ki ga predstavljam. Tako kot vsi fantje njegove generacije, je bil tudi on vpoklican in poslan na fronto. Kmalu je spoznal, da je postal del izgubljene generacije. Izgubili so ljubezen. Tam so fantje izkusili največjo tragedijo človeštva. Doživeli so razčlovečenje svoje osebnosti. Kdor je to preživel ni več mogel biti isti človek. Vojna ni povzročila le nasilja in ubijanja, ampak je uničevala človekovo bit, njegova čustva, njegovo upanje in sočutje do drugih ljudi na svetu. To so elementarna čustva, ki bi jih morali imeti vsi civilizirani ljudje na svetu. Remarque je pravil,  da svet nikoli ne bo zašel v težave, če bo obstajal in se razvijal po zaslugi tistih, ki resnično ljubijo in odpuščajo. Le teh je bilo v njegovi generaciji vedno manj. Zlasti v povojni weimarski Nemčiji, kjer je živel in odraščal. Najhuje pa je šele prihajalo. 

V svojih delih je Remarque nazorno in lucidno prikazal kakšen nesmisel je žrtvovanje ljudi za višje cilje, ideje, sovraštvo ali karkoli bi povzročilo smrt in konec ljubezni. Njegovo znano delo »Na zahodu nič novega«, po katerem so posneli celo z Oskarjem nagrajeni film, so nacisti takoj, ko so prišli na oblast leta 1933, prepovedali in skupaj z mnogimi drugimi knjigami zažgali na grmadi. Zaradi tega je moral Remarque kot begunec pobegniti v Švico, od tam pa je šel v ZDA.

Celotna zbirka v srbohrvaškem jeziku

Po drugi svetovni vojni se je vrnil domov, ampak ne v rodno Nemčijo, temveč nevtralno Švico, kjer je ostal do konca svojih dni. Tam je še naprej pisal knjige in protivojna dela, ki so kritizirala največjo tragedijo človeštva. Nacisti so med vojno obračunali z njegovimi sorodniki, kar je brez dvoma pustilo globoke rane in občutek nelagodja.

Pisatelj je nasprotoval vojni iz čisto psihološkega in humanega razloga: človeku je vojna vzela dostojanstvo. Zaradi nasilja, ki je v vsaki vojni postalo nekaj samoumevnega in vsakodnevnega, se je uničevalo seme življenja, to je sočutje in ljubezen, ki bi jo morali negovati, da bi rasla in uspevala. Ljubezen pomeni razvoj človeka, njegovo rast in oplemenitenje duha. Sovraštvo in strah pa sta človeka ugonobila in spremenila v spako. V tem razmišljanju je bil Remarque kot osamljena svečka, ki je svetila sredi temačne Evrope 20. stoletja. Vendar ni zaman svetila.

Roman je preveden tudi v slovenščino

Po smrti njegove druge žene leta 1990 sta v oporoki zapustila vso bogastvo od prodanih knjig, okoli 20 milijonov dolarjev, Univerzi v New Yorku, da so lahko v njegovo čast ustanovili evropske študije, ki nosijo Remarquovo ime. Najbolj priznani študent je postal britanski zgodovinar Tony Judt, ki je napisal fantastično delo »Povojna Evropa«, tudi obvezno branje za vsakega zgodovinarja, ki se zanima za esejistično obravnavanje post-vojne Evrope.

Remarque je napisal številna dela, ki so nasprotovala vojni, nasilju in militarizmu nasploh. V času svojega življenja ni bil toliko spoštovan, kot bi sprva pričakovali. Navkljub temu je gojil upe in razumevanje za padli človeški rod. Nekateri so ga prezirali, drugi sovražili in kritizirali, ker so bili (in so še danes) pod vplivom raznih »izmov«. Njegova dela so preživela vse kritike in sovraštvo. Po drugi svetovni vojni se je vtis in spoštovanje močno popravilo, spodbude za delo ni črpal samo iz pohval, ampak nasprotno iz kritike in neodobravanja. Tako se je človek kalil v neprijetnih okoliščinah in ustvaril svoje ime, ki je ostalo nesmrtno zapisano za vse bodoče generacije na svetu. Čeprav je preživel obe najhujši svetovni moriji in videl ogromno grozot in nasilja, je nadaljeval s trdim delom, ki je bilo vedno stkano z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Lahko bi izgubil upanje, ampak je vztrajal. Svetil je dalje. Ohranil je upanje in vero v ljubezen. Nam je zapustil pomemben nauk kako je treba živeti in delati v življenju. Čeprav je bil vse življenje apolitičen so ga stalno poskušali nekam uvrščati in politično karakterizirati. Vendar zaman, Remarque je ostal zvest ljubezni. 

Erich s svojim psom


Vzemite njegove knjige v roke in jih berite, da ne boste še vi izgubili upanja za človeštvo in njegovo prihodnost. Vojna je zlo! Remarque je bil Človek z veliko začetnico. Njegov citat o ljubezni govori  o resnici življenja. »Na zahodu nič novega« ostaja največje protivojno delo 20. stoletja kadarkoli napisano! Sploh v današnjem času so njegova dela zopet aktualna. Morda lahko tokrat  z olajšanjem tudi jaz rečem: še je upanja za ta svet, dokler bomo brali in se spominjali takih ljudi kot je bil Remarque!

"Samo tisti, ki je doživel žalost, lahko prepozna srečo. Tisti, ki je srečen, ne ve več o radosti življenja, kot model, ki se pretvarja, da je živ. Svetloba ne sije, ko je vse prižgano, v temi sveti" vir


Avtor: Milan Mrđenović  

Ni komentarjev:

Objava komentarja