torek, 26. december 2017

PINGVINSKI OTOK



Gre za satiričen roman, ki ga je napisal francoski avtor Anatole France pred več kot stotimi leti in je bil celo nagrajen z Nobelovo nagrado za književnost. Zgodba se prične s pristankom ostarelega, gluhega in slepega meniha Maela na otoku pingvinov. Maela naj bi pri misijonarskem delovanju zavedel Satan, da je zamenjal pingvine za ljudi in jih prekrstil v kristjane. Zaradi tega so v nebesih dobesedno obnemeli. Pojavilo se je resno teološko vprašanje: kaj storiti s krščenimi pingvini? Je krst sploh veljaven? So živali lahko krščene? Ali imajo živali svojo dušo? Tudi sam Bog ni vedel kaj storiti: preklicati pingvinsko krstitev ali jo sprejeti? Zato je sklical nujen posvet najvišjih svetnikov, angelov in teologov, ki so živeli z njim v nebesih, da izrazijo svoje mnenje o pereči temi ali sprejeti pingvine za kristjane ali ne? Izkazalo se je, da so tudi njihova mnenja močno deljena. Zato je Bog presekal "gordijski vozel" neskončne debate in sprejel odločitev, da bo pingvine preprosto spremenil v novo vrsto ljudi na zemlji. Vsak pingvin je tako dobil svojo dušo in s tem se je začela zgodba o deželi Pingvinov.

Kljub božjemu blagoslovu so se začele stvari naglo komplicirati. Pingvini so postajali čedalje bolj nasilni in nemoralni. V svojem razvoju so postajali podobni ljudem v najslabšem možnem pogledu. Knjiga je v bistvu analogija človeške zgodovine in avtorjev javni protest zoper ustaljeni kapitalistični red, ki je vse ljudi na svetu spreminjal v razčlovečene pošasti, ki so znale samo še hrepeneti po nasilju in krvi. Tako je avtor s pomočjo pingvinov, ki veljajo za miroljubna in nežna bitja, prikazal kaj vse lahko človeštvu naredijo vplivi religije, kapitalizma in tržnega gospodarstva. Avtor se v knjigi osredotoča na bistvene točke človeške preteklosti. Začne z nastankom privatne lastnine, ki jo šteje kot začetek zla med pingvini, potem nadaljuje skozi antiko, srednjim vekom, renesanso in modernim časom, kjer nakaže temačno smer razvoja pingvinov v prihodnosti. Zgodba je polna satiričnih in ciničnih primerov iz naše preteklosti. Vsebuje dosti fiktivnih likov, saj omenja tudi zmaje in druga mitološka bitja. Mnoge nastopajoče osebe in dogodki močno spominjajo na znane zgodovinske osebnosti. Zato je priporočljivo poznavanje francoske zgodovine za boljše razumevanje zgodbe. Sploh kar se tiče razumevanje Dreyfusove afere na začetku 20. stoletja. Slednjo zgodbo je avtor briljantno osmešil, ko je primerjal skrivnost, ki naj bi jo nedolžni Dreyfus ukradel in prodal Nemcem kot navadno balo suhega sena...

Ženske so v romanu sicer prikazane v pozitivni luči. Moški pingvini so tisti, ki zanetijo vojne in uničevanja, ženske pingvinke po navadi takšno nasilje ustavijo ali pa rešijo pingvine pred kakšnim lačnim in krvoločnim zmajem. Roman je bil napisal leta 1908, torej v času, ko ženske v Evropi in svetu še niso imele nobenih političnih pravic ali enakopravnosti. Zato je zanimivo spremljati avtorjev protest zoper ustaljeno patriarhalno družbo, ki je svoj zlom doživel točno tako, kot si ga je avtor v knjigi zamišljal, to je z vojno in popolnim uničenjem. Avtor demonizira urbana in razvita mesta, kot kraje kjer ženske postanejo prostitutke in razlog za vojne. Zato avtor poveličuje podeželje, kjer ljudje še živijo moralno in pošteno življenje. Tam so ženske še najbolj poštene.  

Avtorjeva vizija t.i. Pingvinije je pesimistična in strašljivo podobna naši. Pingvinski otok se na koncu razvije v komercialno metropolo z velikimi nebotičniki, trgovskimi centri, bankami in tovarnami, kjer sonce redko kdaj posije skozi meglo in smog, kjer ljudje večinoma živijo v zaprtih prostorih ali pod zemljo, brez naravne dnevne svetlobe, pod žarometom luči in obkroženi z raznimi elektronskimi napravami. Zaradi pomanjkanja morale in prevelikega razkoraka med bogatimi in revnimi postane Pingvinija lahka tarča razočaranih anarhističnih teroristov.  Zgodba se konča s prikazom apokaliptičnega terorističnega napada, ki povzroči uničenje pingvinske metropole. Teroristi iznajdejo nove bombe, ki so podobne jajcem in se jih zlahka pretihotapi v center finančne in politične moči pingvinske države. Eksplozije povzročijo smrt najvišjih politikov in vrhov policije. V mestu se hitro razprši požar kaosa in anarhija.

Knjiga nam v bistvu sporoča, da se človeštvo v zadnjih stotih letih ni kaj prida spremenilo na bolje. Tudi danes smo priče terorističnim napadom in moralnem razvratu ter razkroju družbe. Še vedno smo pri vojnah, teroristih, korupciji, zahrbtnosti in hinavščini. Avtor je bil sicer prepričan ateist in socialist, zato v knjigi odkrito kritizira pojav religije, kapitalizma, parlamentarno demokracijo, rasizem in vse kar je v nasprotju z njegovim socialističnim prepričanjem. Tukaj velja dodati, da je avtor pozdravil oktobrsko revolucijo leta 1917 in jo tudi javno podpiral. Vendar tega v knjigi ne boste našli, saj je bila napisana pred prvo svetovno vojno leta 1908, Nobelovo nagrado pa je prejel šele leta 1921. Avtorjeva vizija je bila v tem pogledu jasna, vendar je ostala do danes utopična. Zato lahko rečemo, da je to edina pomanjkljivost knjige. Avtor sicer poda lucidno kritiko sodobne človeške družbe, vendar ne pokaže boljših alternativ, ki bi jo zamenjale. Sicer v eni vrstici omenja, da se je Pingvinija po nekaj letih kaosa in anarhije opomogla, ampak nikoli več ni dosegla svoje prejšnje veličine, saj se je zgodba uničevanja ponavljala. Po drugi strani pa avtor sporoča, da niti živali, če jim damo človeške lastnosti, ne prenesejo pritiska religije in kapitalizma, ki naj bi po njegovem mnenju pokvarili moralo vsakega posameznika. Torej človek in živali morda sploh nimajo slabega karakterja, dokler jih ne zastrupijo omenjene ideologije. 

Morda lahko rečemo, da je bilo sporočilo knjige usmerjeno predvsem na posameznika. Strašna vizija prihodnosti, ki jo je avtor orisal v svojem romanu naj bi ljudi utrdila v moralnosti in etiki. V svojem zaključnem govoru na podelitvi Nobelove nagrade je Anatole France izjavil:

»Če človek že ne more s treznim razumom upati, da bosta zmagali povezanost in ubranost med evropskimi deželami, bi želel vsaj verjeti, gospoda moja, da bo pod vplivom vrlih, pravičnih in poštenih ljudi, kakor ste vi, vsaj včasih prevladalo dobro«

Skratka....priporočam v branje vsem, ki radi posegate po zgodovinskih knjigah ali pa ste ljubitelji leposlovja in satir. To knjigo bi pravzaprav morali poznati in brati vsi dijaki na vseh srednjih šolah in gimnazijah v Sloveniji, da o višje izobraženih ljudeh ne govorim! Pa še nasmejali se boste...
  

Avtor: Milan Mrđeović, uni dipl. zgodovinar

Ni komentarjev:

Objavite komentar