sreda, 08. februar 2017

Moj prispevek o kulturnem prazniku in pomenu smrti

Zakaj se ljudje raje spominjamo smrti nekoga, namesto njegovega rojstva? To vprašanje me je od nekdaj zanimalo, zato bom poskušal napisati svoj odgovor.

A ni bolj logično, da se spominjamo dneva rojstva, ko nas človek s svojo prisotnostjo na zemlji osreči in obogati, namesto njegovega odhoda, ko nas zapusti vse žalostne, jokajoče in prikrajšane? Čaščenje smrti verjetno izhaja iz prepričanja, ko se človek končno zave kako pomembna in dragocena so naša življenja ter kako nepogrešljiv in ljubeč nam je bil pokojnik, ki nas je zapustil. Takrat se znamo spominjati na njegove dobre lastnosti. Pozabimo na vse njegove muhavosti in slabosti, ki so nas motile ali spravljale v nejevoljo. Zato na pogrebih po navadi ne manjka raznih slavospevov, ki jih pokojnik itak ne more več slišati. Vendar kaj je POMEN tega? Šele ob smrti se končno zavemo, da je bistvo življenja v ljubezni, odpuščanju in sočutju. Šele takrat nam življenje razodene svojo največjo skrivnost, da se moramo imeti radi dokler smo živi, saj nam lahko samo ljubezen najbolje koristi. Ko enkrat umreš ne pomaga nobena hvala o spoštovanju, ljubezni ali odpuščanju, saj človeka, ki bi to moral slišati ni več med nami, da bi se lahko skupaj veselili in radostili. A ni žalostno, da šele smrt človeka nauči, da se v življenju soočamo s slabostmi zato,  da bi se lahko nekaj koristnega naučili, da bi lahko napredovali, ne pa zato, da se prepiramo, sovražimo in iščemo razloge za razprtije? 

Vsi veliki pesniki, pisatelji, filozofi, misleci in svetniki so bili v času svojega življenja zelo nepriljubljeni ali celo odrinjeni od svoje družbe. Šele njihova smrt nas je zbližala in spomnila kako pomembni so bili v resnici. Enako velja za Franceta Prešerna, ki so ga imeli za navadnega pijanca in nesrečno zaljubljenega pesnika ter Primoža Trubarja, ki so ga imeli za navadnega heretika, da je moral zbežati iz svoje domovine, da bi rešil svoje življenje. Danes si ni mogoče predstavljati slovenske kulture brez omembe teh velikih oseb. Vsi se spominjamo njihovih mogočnih dejanj prav na dan njihove smrti. Kako ironično! Isto velja za vse druge in tudi za naše bližnje, ki so nas kdaj zapustili. Vsak človek je bil v določenem obdobju našega življenja pomemben in nepogrešljiv. Tega se ne zavedamo dokler so med nami, ampak šele potem, ko nas zapustijo. Ljudje preveč časa in energije potrošimo za preteklost, kjer je prostora za sovraštvo, razprtije, zamere, strah, iluzije itd. namesto za sedanjost, kjer bi moralo biti dovolj prostora za ljubezen, sočutje, veselje, spoštovanje, napredovanje, učenje…. Tudi jaz delam iste napake in nisem po ničemer boljši od drugih. Vendar se zavedam mojih lastnosti, zato se trudim delati po svojih najboljših močeh kar se da dobro, da bi bilo meni in drugim toliko boljše.


Torej, a je pomembno KDAJ se spominjamo na človeka? Na dan njegovega rojstva ali smrti? Mislim, da je bolj pomembno vprašanje KAKO se spominjamo na človeka, KAJ se lahko od tega naučimo in spet KAKO lahko čim bolje osrečimo in pomagamo še drugim ljudem, naravi in živalim, ki živijo ta trenutek okoli nas in rabijo našo pozornost. Ne čakajmo na smrt, da nam pove kaj bi lahko naredili, ampak delujmo ZDAJ za absolutno dobro in srečo vseh, ki jih poznamo, da bi bil svet okoli nas prijetnejši. Naši pokojniki nam lahko služijo samo za dober zgled in primer kako se splača žrtvovati za prave stvari, ki so nam v življenju prijetne in pomembne. Izkoristimo dan za dobra dela. Pustimo slabo za seboj in hodimo po poti življenja naravnost naprej! Avtor: Milan M.

2 komentarja: