"Vojna.
Kratka beseda,
polna groze.
Pojem za pobesnelo drhal,
ljudi,
ki se tolčejo, koljejo, davijo
do uničenja.
Kakor mušice umirajo
nekateri od nabojev, nekateri od iperita.
Padajo kakor snopje
z izrazom na obrazu,
ki kakor da sprašuje:
Zakaj vse to?
Je to v imenu kulture ali svobode?
Morda v imenu osvoboditve?
Ne!
Vse te laži umetno ustvarjajo,
pozivajo množice v pohode
za izmišljene ideale,
do katerih te poti ne vodijo...
Do kdaj tako?
Maščujte se!
Mar ne vidite teh, ki umirajo s široko odprtim
pogledom
in terjajo, ne svojega življenja, ki jim visi na niti,
temveč živega človeka, ki bi mu dejali: Ne verujte
v stare
zablode, laži.
Na nov način se borite, da vojne
ne bo
več."
Pričujočo pesem je ustvaril Jovan Brkić,
21-letni srbski študent, ki je bil leta 1941 v Novem Sadu zaprt s strani
madžarskih okupatorjev. Zaradi svoje aktivne vloge v odporniškem gibanju so ga
obsodili na smrt z obešanjem. Svoje zadnje misli je pred usmrtitvijo zapisal na
majhen košček papirja in pesem naslovil "Vojna", ki jo je predal
svoji deklici Pauli v spomin.
Žalostno je, da obstaja na stotine podobnih pisem, ki so jih
napisali obsojeni na smrt med drugo svetovno vojno. Večina teh pisem izraža neverjeten optimizem in
ljubezen do življenja, občutek, ki ga danes pogreša mnogo ljudi. Življenje je
čudež in radost samo po sebi, zato ga moramo ceniti in negovati, da bomo srečni
in hvaležni za vsak dan, ki ga preživimo. Mnogi pa tega občutka nimajo, saj se
soočajo z življenjskimi težavami ali so prisiljeni skrajšati svoje življenje
zaradi različnih razlogov.
Razmislimo tudi o drugih živih bitjih na našem planetu, ki
so vzgajani zgolj kot vir hrane. Kakšne misli preplavljajo njihove misli, ko
jih postavijo pred mesarski nož? Vse to je del nesmiselne vojne in nasilja, ki
ne bi smelo imeti prostora v napredni in razviti družbi 21. stoletja. Naše
dejanja in odločitve lahko ustvarijo svet, kjer vojna in nasilje ne bosta več
potrebna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar