Najbolje se počutim takrat, ko se odpravim v hribe in čudovite gozdove. Na začetku, ko narediš prve korake, si z mislimi še vedno v mestu. Slišiš nadležni hrup prometnega vrveža, ki prihaja iz mestnega jedra in bližnje tovarne, ampak višje ko se odpraviš, manj je slišen hrup, ki onemogoča sprostitev v naravi. Prava sprostitev nastopi šele ko se mestni hrup zamenja z zvokom narave, vetra, ptic in drugih živali, ki se potepajo okoli in jih med pohodom, če imaš srečo tudi zagledaš. Gozdne živali nas pridejo pozdraviti, ker je to njihov dom. Morajo preveriti kdo je obiskovalec gozdnega kraljestva. Ko se enkrat znajdeš globoko v njihovem domu te začne prevzemati spokojna tišina. Preklopimo se na zemeljsko frekvenco. Nismo več meščani, ampak gozdni ljudje. V tistem trenutku se osvobodiš vsega slabega na svetu! Zato so pohodi pravi užitek in terapija hkrati. Ko pridemo na nadmorsko višino 1000 m naši grehi postanejo nepomembni. Začnemo si iskati mesto pod najbližjo krošnjo, da lahko pogledamo dolino in mesto kjer živimo. S seboj vzamemo knjigo in v miru berem najljubša dela, dihamo s polnimi pljuči sveži zrak in uživamo na soncu in svobodi. V takih trenutkih se začneš zavedati, da je življenje prekratko, da bi ga zapravljali za neumnosti. Zato se večkrat odpraviš v hribe, kjer dejansko zaživiš kot človek. Tam si daleč od vsega napolniš dušo in pozitivno energijo, ki jo rabiš, da preživiš v dolini med nesrečnimi ljudmi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar