Kje so moje gate?

Prejšnji mesec sem dobil svojo prvo »colngo« (plačo). Ni baš neki veliko. 615 ojrof. Ampak še vedno več kot prej, ko sem bil parazit na socialki. Kakorkoli…. ko sem videl tisto lepo in privlačno cifro na svojem računu, sem si malo v hecu rekel: »zdaj si bom pa končno lahko privoščil nove gate!« Ker pa delam celi dan od 9h do 17h, se je treba vmes tudi posladkati. Zato sem redno hodil »najboljšemu sosedu«, svojemu sadjarju in v druge trgovine, kjer sem kupoval vse tisto, kar mi je bilo prej drago in nedostopno. Bil sem vesel. Zdaj tudi jaz živim kot pravi gospod sem si mislil. Moj kolega me celo klical »gospod direktor«, ker sem si res privoščil najboljše. Čeprav me po drugi strani imajo moji sodelavci za čistega asketa. Jedel sem najbolj sladko in sočno sadje na svetu. Same dobrote, večinoma ekološko. Zakon! Ni boljšega na svetu! Potem čez tri tedne pa pogledam kako je stanje na računu in ugotovim gnarja nikjer?! Bil sem šokiran. Najprej sem pomislil, da me ni morda kdo oropal?!?! Ko sem šel gledat transakcije sem ugotovil, da sem se oropal kar sam, saj so se stroški samo nabirali. Vsak dan sem kupoval nekaj »po malega« dokler se ni nabralo in mi požrlo čez 350 ojrof samo za hrano! U ti mast! Kje so ostali stroški? Nekaj je šlo za bencin in za najemnino kjer živim, potem ostale položnice, recimo za zdravstvo, ki ga sploh ne koristim, pa vendar ga moram plačevati in podobne jajce, kje je še telefon, knjige, vzdrževanje avta itd. Hvala bogu, da živim pri starših, sicer bi mi še elektriko in vodo izklopili! Na koncu sem se spomnil, da imam srečo, da ga sploh ne pijem! No, saj se niti zapit ne bi mogel, ker sem vse zmetal v hrano. Zdaj sem praktično bolj obremenjen kot prej, ko sem bil čisti revež. Zato mi pa banka ponuja možnost, da vzamem kreditno kartico. Malo morgen! Ne bom nasedel na te finte. No, in potem sem se spomnil, da na zdravju ja ne smemo šparati. Ne vem kaj naj si mislim. Tukaj na koroškem je sadje drago kot žafran porka madona! V MB sem dobil za celo gajbo kakijev samo 7 eur. Tukaj v Tušu pa mi samo za 4 mehke kakije ponujajo ceno 2,35 eur. Trgovine so dragi špas. Tudi na naši tržnici ne prideš ceneje skozi, sploh na koroškem, ker ni neke konkurence in se ne da zbarantati na razumno ceno. Torej kaj mi preostane? Da delam samo za to, da lahko dobro jem? Potem sem se spomnil na McDougalla. Krompir dobim skorja zastonj. Tudi riž je precej poceni. Zmrznjeno zelenjavo lahko dobim po zelo ugodni ceni. Zadnjič mi je ena frendica kar šenkala 20 kg buč. Zato za malico jem en saden obrok, za večerjo pa en kuhan obrok (večinoma krompir in zelenjava). Drugače bi ostal brez gat, ki jih sploh nisem kupil, čakam na drugo colngo. Potem se pa eni čudijo zakaj mladi bežijo v tujino. Saj ne rečem, da je tam boljše, tudi tam se vse plača in dela, ampak ti na koncu vsaj ostane dovolj za dostojno življenje oz. po domače, ostane ti vsaj za gate. Tukaj pa gre vse v račune, davke in hrano. Mojega pasa mi ne bo treba dodatno zategovati, ker ga imam že dovolj zategnjenega. Pa še tu sem moral naredit dodatne luknjice. Sprijaznit se bom moral, da sem proletarc in da ne smem izigravat nekega direktorja  Še sreča, da čas hitro leti tako da bo nova plača hitro tu. Vendar že imam nove plane kako naprej. Skratka, jutri je nov delovni dan. Zdaj pa na sonce, ker je po novem dan krajši!