Preseganje starih prehranskih mitov

Modrosti preteklosti so nas naučile načela, da "vsega po malem" ne more škoditi zdravju. Ironično je, da to frazo danes najpogosteje slišimo kot glavno opravičilo za nezdrave življenjske navade. Vendar je resnica ravno nasprotna! Namesto da bi se zapletel v dolgo in nepotrebno razpravo o škodljivosti te miselnosti, bom raje spomnil na drugi pregovor, ki zadeve postavlja na pravo mesto: "strup se hrani v majhnih stekleničkah". Res je, strup v prenesenem pomenu je lahko v mesu, mleku, mlečnih izdelkih, jajcah in ribah ter je škodljiv, tudi če ga uživamo v majhnih količinah. Zdravstveno povprečje naraščanja kroničnih bolezni to dokazuje. Vendar bodo ljudje še vedno trdili, da jejo to hrano v zmernih in majhnih količinah. 

Osebno nimam težav s tem, če se ljudje zavestno odločijo, da bodo kljub vedenju kako škodljive odločitve sprejemajo na svojem krožniku še naprej vztrajali na svojem. Vedno se bodo našle izjeme, kjer bo nek 90-letnik trdil, kako je svoja leta preživel prav s tem sloganom, da je jedel vsega po malem, ampak to so zgolj izjeme, ne pravila. Na splošno ne sprejemam izgovorov, da pravzaprav ne počneš nič narobe, če ješ vsega po malem.  Ravno to je tista zabloda, ki na škoduje prav njim, ne nam, ki smo že davno spregledali to miselnost. Dokazano je v številnih knjigah kako rastlinska prehrana podaljšuje in varuje življenje in zdravje, živalska pa uničuje. Od vas je odvisno kaj boste sprejeli. 

Zakaj bi tvegali prezgodnje zbolevanje za kroničnimi boleznimi z uživanjem nevarnih živalskih živil, ko pa imamo danes na voljo obilico rastlinskih alternativ, ki jih ni mogoče vseh našteti? Izbira je velika, le pogledati moramo. V preteklosti so bili ljudje prisiljeni jesti meso in živalske izdelke zaradi omejenih možnosti, ni bilo velike izbire, danes imamo na razpolago obilno in bolj zdravo izbiro. Trditev, da "vsega po malem" ne škoduje kot opravičilo za slabe prehranske navade je zato nerazumna. Žal sem na to neprijetnost dolžen opozoriti. 

Čas je, da sprejmemo drugačna merila za hrano, ki bodo koristila vsem. S tem nikakot ne želim predlagati, da je treba živalsko hrano prepovedati. Želimo samo ozaveščati. Rastlinska prehrana ni le alternativa; je optimalna izbira za zdravo življenje. Od kar sem prešel na rastlinsko prehrano, se počutim kot da sem se na novo rodil. V veganskem prehranjevanju velja zame pravilo "vsega na veliko" – brez kančka slabe vesti, saj s tem prispevam k sreči sebe, živali in narave. S tem zaokrožam bistvo življenja: biti srečen, zdrav in vesel. Tako delamo dobro za vse, predvsem pa zase. 

70. obletnica bitke pri Kursku

Ker ne bi rad pisal samo o veganstvu in osebnim preobrazbam se bom tokrat posvetil preteklosti. Zgodovina je moja strast in nekoč bo to moj poklic, ko diplomiram. Če vas zanima zgodovina ste vabljeni k nadaljevanju branja.

Mineva natanko 70. let od kar se je uradno končala ena od najhujših in še do danes, največjih tankovskih bitk vseh časov, to je bila znamenita bitka pri Kursku. Kdo bi si mislil, da se je ravno na današnji dan končala titanska borba kakršno človeštvo do takrat še ni videlo in kjer sta obe vojskujoči strani vrgli ena na drugo dobesedno vsa kar sta imeli na razpolago. Tako se je na vzhodnih stepskih ravnicah bojevala ena od najusodnejših bitk za prihodnost človeštva. Adolf Hitler, mogočni nemški diktator, je tisto leto že doživel boleč poraz pri Stalingradu (mimogrede, tudi za ta dogodek se je letos obeležila 70. obletnica), vendar je kljub temu verjel v čudežni preobrat. V ta namen je pripravil nove plane za nadaljevanje zločinske vojne proti sovjetski Rusiji. Novo ofenzivo pri Kursku je Hitler tajno poimenoval operacija Citadela. Celotna Evropa, ki jo je Hitler okupiral, pa je morala dejansko delati za njegov načrt. Vse evropske tovarne, tudi naše v Sloveniji, so delale za nemško vojno industrijo, za nemško ofenzivo proti sovjetski Rusiji. Tako je vsa Evropa prispevala svoj delež pri ustvarjanju najmočnejšega nacističnega orožja tistega časa, to sta bila tanka Panter in Tiger, ki sta v tistem času veljala za neuničljiva. Sovjetski diktator Josip Stalin je imel zelo omejene možnosti. Najprej mu je Hitler okupiral tretjino države, vendar je imel kljub temu srečo, saj je še pred začetkom vojno preselil vso ključno vojno industrijo daleč za Uralom v Sibirijo, kjer so bili vojni delovni obrati nedotaknjeni. Drugi problem s katerim se je soočal je bila delovna sila. Takrat je bila večina moških vpoklicanih v vojsko, zato gre pravzaprav največja zahvala ruskim ženskam, ki so namesto moške delovne sile opravljale delo v teh neznosnih in težkih razmerah vojne industrije, ter zgradile najmogočnejši vojaški aparat v državi. Krona uspeha je bil sovjetski tank T 34, ki je zaslovel v bitki pri Kursku. Hitler na drugi strani je svojo delovno silo dobil z zasužnjevanjem, saj so njegove okupatorske vojske pošiljale prisilne delavce v Nemčijo, ki so delali v surovih razmerah in proti svojim interesom.

Najbolj znana poveljnika v bitki sta bila z nemške strani Feltmaršal von Manstein, s sovjetske pa Maršal Georgij Žukov. V resnici sta bila glavna poveljnika iz ozadja dejansko diktatorja Hitler in Stalin. Bitka se je končala s sijajno zmago Rdeče armade. V bojih naj bi padlo več kot milijon vojakov. V naslednjih vrsticah ne bom več opisoval poteka operacij, temveč bom omenil drugo bolj pomembno podrobnost, ki jo malokdo pozna. Skoraj nihče ni slišal za ime Nikolaja Kuznjecova, obveščevalnega agenta, ki je delal za Stalinovo tajno policijo NKVD in se je med vojno infiltriral v sovražnikove vrste. Njemu gre največja zahvala, da se je bitka pri Kursku končala v korist Sovjetske zveze in vsega takratnega Zahodnega svobodnega sveta, ki se je boril proti pošastnemu nacifašizmu.

Kuznjecov je imel naravni talent za tuje jezike. Bil je poliglot. Najbolje je obvladal nemščino z vsemi dialekti vred. Ko se je začela vojna je bil na lastno željo infiltriran globoko v sovražnikovo zaledje, kjer so ga zaradi tekoče nemščine imeli za nemškega oficirja. Nihče ni niti malo posumil, da gre v resnici za prekaljenega Stalinovega agenta, izurjenega pri NKVD za specialne operacije vohunjenja in sabotaže. Imel je skrbno pripravljeno lažno identiteto s katero je preslepil Nemce, Poljake, Ukrajince in tudi Ruse ter vstopil v njihove najvišje kroge, kjer je imel dostop do vseh pomembnih informacij, ki jih je po tajni zvezi redno pošiljal Stalinu v Moskvo. Poleg obveščevalnih dejavnosti je obvladal tudi borilne veščine, bil je dobro izurjen za vse možne operacije, zato je sodeloval v številnih diverzijah, atentatih in ugrabitvah poznanih nacističnih oficirjev na fronti. Neuspešno je načrtoval atentat na nacističnega ideologa in šefa zasedenih pokrajin na vzhodu Alfreda Rosenberga. Zato pa je bil toliko bolj uspešen na drugih obveščevalnih področjih. Kuznjecov je bil to, kar danes v znanstveni fantastiki predstavlja James Bond. Vendar s to razliko, da je bil Nikolaj Kuznjecov resnična osebnost iz mesa in krvi.

Nikolaj Kuznjecov

Morda se sprašujete kakšna je bila njegova vloga v bitku pri Kursku? Berite dalje! Kuznjecov je odkril tajne načrte nacističnih veljakov, predvsem Hitlerjev načrt Citadela in takoj sporočil Stalinu po tajni zvezi kdaj točno bojo Švabi napadli sovjetske položaje. Stalin je po prejemu tega sporočila ukazal svojemu poveljniku Žukovu naj eno uro pred nemško ofenzivo, (načrtovali so napad okoli 5h zjutraj), udari na njih z vsemi možnimi razpoložljivimi sredstvi. Nemci niso niti slutili, da jih bo prva napadla Rdeča armada. Ko so se 5. julija ob 4h zjutraj nemški tanki odpravili na svoje izhodiščne položaje, da se začnejo vojne operacije, jih je nenadoma presenetila silovita sovjetska artilerija, ki je z sunkovitimi udarci napadla vse njihove položaje in povzročila ogromno škodo vojni mašineriji. V napadu so sodelovale tudi sovjetske taktične rakete znane pod imenom »Stalinove orglice« in sovjetsko letalstvo. Na nemški strani je zavladala totalna panika in zmeda. Nihče ni vedel kaj mora storiti, ker je bil napad nepričakovan. Hitler je doživel živčni zlom. Zaradi tega so bili Nemci, čeprav so bili v premoči, prisiljeni v defenzivo in obrambo, kar je omogočilo Rdeči armadi, da je prevzela iniciativo in uničila sovražnikovo moralo, ki je bila ključnega pomena v tej bitki.

Nikolaj Kuznjecov ni sporočil samo točnega datuma začetka bitke na Kursku, kar je dalo velikansko prednost Rdeči armadi. Odkril je še mnoge druge sovražnikove načrte, recimo Hitlerjev tajni plan za atentat na Stalina, Churchilla in Roosevelta v Teheranu konec leta 1943 na znameniti zavezniški konferenci. Takrat so dejansko nevtralizirali skupino nemških komandosov v Iranu, ki je bila namenjena za atentat na zavezniške voditelje. Malokdo ve za ta dogodek, verjetno zato, ker ga je preprečil Stalinov najboljši agent, Nikolaj Kuznjecov. Odkril je tudi Nemške plane na Kavkazu, kjer so planirali upor proti Rdeči armadi, da bi se polastili naftnih polj v Bakujskem jezeru. Zvedel je tudi za nemško tajno orožje, raketo V-2 s katero so napadli Veliko Britanijo, Stalin je o tem pravočasno obvestil Churchilla, da se je lahko pripravil.

Kuznjecov ni deloval sam, bil je povezan z močnim partizanskim gibanjem v zaledju. Zaradi svojih veščin se je gibal med partizani in sovražniki brez posebnih problemov. Skratka Kuznjecov je bil živa legenda, najboljši tajni agent vseh časov, poleg znamenitega Philbya. Vendar je kot vsaka legenda tudi on dočakal svoj tragičen konec. Marca leta 1944 so ga razkrinkali, ampak ne nacisti, ki nikdar niso posumili, kdo je ta oseba v resnici, razkrinkali so ga ukrajinski nacionalisti, njegovi rojaki, kamor se je infiltriral, da bi izvedel za njihove plane. Vendar ga niso ujeli živega. Padel je v junaškem navzkrižnem ognju, kjer se je boril do konca, zelo pogumno. Še istega leta ga je Stalin posthumno odlikoval z najvišjim možnim priznanjem - redom Heroja Sovjetske zveze.

Njegovo delo za sovražnikovimi linijami je bilo ključno, saj je vplivalo na potek vojne nasploh. Čeprav je bilo delo nevarno ga je opravljal strastno. Užival je v tem kar je delal. Ni čutil nobenega strahu, napetosti ali treme, bil je zelo samozavesten in bister mož. Organiziral je številne drzne podvige, atentate in ugrabitve znanih nacističnih veljakov. Imel je veliko karizmo, znal je ustvarit vtis na človeka in pridobiti njegovo zaupanje, zato se mu je uspelo prebiti v najvišje sovražnikove kroge. Imel je tudi odličen fotografski spomin. Zapomnil si je vsako majhno podrobnost. Zato so mu šli jeziki najbolje od rok. Perfektno je govoril poljščino, ukrajinščino, angleščino in nemščino. Nihče od teh narodov ne bi posumil, da ne gre za enega od njih. Znal je tudi jezik plemena Komi, ki se ga je naučil mimogrede. Znal je vse ljudske fraze in pregovore vseh naštetih narodov. Znal je celo jezik esperanto. Znal je uporabljat sodobno tehniko in preživeti v divjini več tednov. Ko je med vojno deloval v mestu Rovna, ki je bilo majhno mestece, se je naučil na pamet vse ulice in imena ljudi, da bi dal vtis, kako je bil tudi sam nekoč prebivalec mesta, čeprav tam nikoli ni živel. Po izobrazbi je bil lesarski inženir. Rodil se je v revni kmečki družini iz okolice Jakaterinburga.

Morda nekaterim ne bo všeč moj opis, ker sem se odkrito postavil na njegovo stran, ampak takih legend, kot je bil on, je dejansko zelo malo na svetu, zato si z moje strani zasluži vso pozornost in spoštovanje. Večna slava takim pogumnim herojem, ki so s svojimi dejanji vplivali na pozitivne spremembe za prihodnost. Take osebe bi danes rabili v svojih vrstah. Upam, da bojo taki dogodki, ki niso najbolj prijazni, res ostali samo spomin iz naše preteklosti in da nam kaj takega v prihodnje več ne bo treba nikoli izkusit, saj imamo dovolj vseh teh grozodejstev, ki smo jim bili v preteklosti že neštetokrat priča. Čas je za mir. Upam, da ste se kaj novega naučili iz zgodovine. Se beremo…

Preobrazba družbe ob pomoči veganstva? Bo to dovolj? Seveda ne!

Današnji svet se sooča z množico izzivov: od oboroženih konfliktov, gospodarskih kriz do ekoloških katastrof. Vse to je obdano z avro strahu, ki ustvarja občutek nemoči in resignacije. V tem kaotičnem ozračju se oblasti pogosto zatekajo starim trikom v obliki "kruha in iger", ki omogočajo iskane utehe v užitkih, ki so le površinska rešitev. Človeštvo je zaradi tega dolgo časa ujeto v začaranem krogu nasilja in greha. 

Nasilje in destrukcija, ki sta globoko ukoreninjeni v naši družbi kot prekletstvo izvirnega greha, se odražata tudi v načinu, kako obravnavamo druga živa bitja. Veganstvo pa stoji kot diametralno nasprotje trenutnim družbenim normam. Je pristop, ki promovira sočutje, spoštovanje in trajnostno življenje.

Soočamo se z vprašanjem: Kako spremeniti nasilno naravo družbe, v kateri živimo? Odgovor je presenetljivo preprost - ne rabimo spremeniti sistema, ki počasi že izginja in umira. Ključ do prave spremembe leži v nas samih. Osredotočiti se moramo na lastno zdravje, življenjski slog in samorazvoj. Tega se moramo lotiti prostovoljno in brez prisile. 

Veganstvo je več kot le prehranska izbira; je način življenja, ki služi kot zgled in navdih drugim. Več nas bo, ki bomo sijali s pozitivnim zgledom, večja je verjetnost za družbeno preobrazbo, saj nam bodo ljudje sledili. To bi lahko označili kot 'evolucijsko revolucijo'. Z rastjo števila veganov bo izboljšana tudi kakovost hrane, zelenjava in sadje bosta dostopnejša, nasilje in onesnaževanje bosta upadla. Pred nami je svet, kjer prevladuje zaupanje in ljubezen.

Vlaganje energije v druge nas pogosto ovira v lastnem razvoju. Zato je najboljša investicija tista, ki jo namenimo sebi. Postati moramo vzor dobrote in pozitivnosti, razgledani in aktivni. Dovolj je bilo časa samotnih modrecev; zdaj je čas, da stopimo med ljudi in sejemo semena nove energije in rasti. Le tako lahko skupaj zgradimo boljši, nenasilen svet.

Za dosego tega cilja je ključno, da najprej spremenimo sebe in svoje navade. Tudi, če smo že vegani in imamo jezne in nasilne pristope se moramo potruditi biti boljši, zmernejši. Ne smemo odbijati, temveč privlačiti. Postati moramo zgledni ljudje. To je edina pot, ki jo vidim za prihodnost. Čaka nas torej veliko dela, a spremembe bodo prišle same od sebe, če bomo začeli delati na sebi in to že danes.

Živeti s srcem: Razmišljanje o življenjskih vrednotah in spremembi zavesti

Včasih se zdi, da se ljudje, soočeni z boleznijo in koncem, preveč osredotočajo na razlog smrti, namesto da bi razmišljali o smislu življenja. Ključno vprašanje, ki bi ga morali zastavljati, je, kako živeti življenje, ki je polno in smiselno? Opazil sem, da v današnji družbi prevladuje nesorazmerje med dajanjem in jemanjem. Večina ljudi preveč jemlje in premalo vrača, kar je temeljni problem sodobne družbe. Tak način delovanja močno načenja medčloveške odnose in povzroča nezaupanje.

Vračanje ne pomeni nujno in zgolj v materialnih oblikah in dobrinah. Pogosto je dovolj vračati z iskrenim nasmehom, topelim objemom in dobro voljo. Te geste povrnejo več dobrega, kot smo lahko prejeli. Najdragocenejši pa so odkriti in prisrčni pogovori, ki so kot masaža za našo dušo. Najti človeka kateremu lahko zaupamo in odpremo srce, ki nas ne bo izkoristil ali zlorabil, ki bo skupaj z nami rastel in se razvijal, je danes skoraj misija nemogoče. Več ko se ljudje med seboj spoznavajo, lažje se zbližajo. Spoznavanje preko spleta ne šteje, saj se lahko tam najlažje pretvarjamo. Najhujše sodobne prevare se namreč zgodijo ravno na spletu, zato bodite previdni! Potrebujemo več fizičnih stikov. Ravno fizična bližina je tista, za kar se splača živeti, a mnogim prav tega primanjkuje. Kako že pravijo? Daleč od oči, daleč od srca. Zato spoznavajte ljudi v živo. Spletne klepetalnice naj bodo omejene le na nujne stvari. Ni se jim smiselno odpovedati, saj se s tem odrežemo od sveta, kar spet ni pametno, razen ko rabimo mir za meditacijo, ki pa ne bo trajala večno. Ostanite torej prisotni na spletu, saj kot pravi pregovor tudi slepa kura zrno najde. Na spletu je veliko grdih stvari, najdejo se pa tudi dobre. Zaradi dobrih se splača ohranjati virtualno prisotnost, naj samo ne postane vaša druga resničnost. 

Jaz vsak dan čutim bližino ne le z ljudmi, ampak čutim tudi bližino z naravo, živalmi, soncem in hrano, kar mi omogoča, da uživam v življenju in se trudim za najboljše. Za resne spremembe je ključnega pomena pozitivno mišljenje in dejanja. Najprej moramo razčistiti s svojim podstrešjem. Negativni, egoistični in sebični odnos do sebe in okolice ne more izboljšati niti najbolj zdrava prehrana. Žal poznam precej veganov, ki so jezni na celi svet. Zato najprej uredimo sebe. Potrebno je veliko branja, meditacije in mira, da dosežemo stanje odprtosti in sreče. Z jezo do sebe ali drugih ne bomo rešili ničesar. Z razumevanjem in modrostjo pa lahko rešimo sebe. 

Ključ do spremembe se skriva v naših srcih. Mi smo tisti, ki sprožamo spremembe. Pogosto pozabljamo nase, kar vodi v vse vrste težav. Hrana, zrak, voda in sonce so le spremljevalci naše stvarnosti, ki jo sami ustvarjamo. Prava dolgoročna rešitev je sprememba zavesti. Misliti s srcem in delati dobro je najboljši način za dolgoročne spremembe.

Torej, če se vrnem na začetno dilemo: Zakaj se splača živeti? Ker smo na svetu, da delamo dobro, občutimo bližino, živimo zdravo, ljubimo in smo ljubljeni. Le v takšnem stanju smo resnično srečni in radostni. To so občutki, ki jih nihče ne bi zamenjal za nič na svetu in ki nas ohranja zdrave in vitalne. Mislite pozitivno, sprejmite se takšne, kot ste, bodite vegani, jejte rastlinsko prehrano, družite se s pozitivnimi ljudmi in ne pozabite na ljubezen, saj poganja življenje naprej. Skupaj bomo uživali v življenju, ki nam je bilo dano samo enkrat, le najti se moramo v sebi in v drugih.

Opažam, da vedno več ljudi razume preprostost in lepoto takega načina življenja. Mogoče pa takšen način razmišljanja privlači ljudi moje vrste? Bodite dobro.