Z današnjim dnem sem zaključil svojo selitev iz Solkana na Kras. Po več kot dveh tednih napornega prenašanja stvari sem končno uredil novo bivališče v Koprivi. A nekatere stvari sem moral pustiti za seboj, med njimi tudi dragocene spomine in žalostno znamenje pred vhodom v staro stanovanje v Solkanu.
To znamenje na sliki je madež krvi, ki jo je Lumpi izgubljal
v boju z rakom na mehurju. Začelo se je nepričakovano, bilo je lani aprila le
teden dni po naši skupni vselitvi v Solkan, ko smo živeli v blaženi nevednosti
in veselju, da smo lahko vsi trije skupaj. Kri je bila temno rdeča, skoraj
črna, in kljub pogostim nevihtam in deževjem, ki so lili preko tega praga čez
celo leto, madeža ni izpralo. Ko je septembra lani Lumpi podlegel bolezni me je
vsakič, ko sem stopil mimo tega madeža, spomnilo na njegovo prisotnost in
trpljenje 🙁
Tisti dan, ko sem opazil prve krvave sledi, sem Lumpija
nemudoma odpeljal veterinarju na ultrazvok. Sledila je diagnoza: velik,
razširjen tumor. Ni mu bilo več pomoči, le močne tablete, ki so nekoliko
razredčile krvavitve, da se niso delali hudi madeži na betonu. A Lumpi je bil
borec do konca. Sploh ni pokazal, da bi ga karkoli motilo ali bolelo. Bil je
izjemno vesel, da smo lahku skupaj z Luckyjem odkrivali lepote in čare novega
doma na Primorskem.
Na žalost bo madež za vedno ostal tam kot večen spomin in
poklon mojemu najdražjemu kužanu, Lumpiju. Zdaj, ko sva z Luckyjem končno na
Krasu, se spomini mešajo z novimi začetki, a izguba Lumpija še vedno odmeva v
tišini našega novega doma. Vsakič, ko se ob zahajajočem soncu sprehajam po
naravi, se mi zdi, kot da ga vidim, kako teka po nevidnih poljih, svoboden in
brez bolečin ❤
Ni komentarjev:
Objavite komentar