Prvič v Trstu

Danes sva z Luckyjem izbrala malce drugačno destinacijo za najino pustolovščino. Namesto običajnih izletov v naravo, sva se podala na raziskovanje Trsta, mesta, ki mi je bilo do tega dne še povsem neznano. Poznal sem ga le po znani partizanski paroli: »Trst je naš!«. Lani smo se skupaj z Lumpijem iz bližnjih hribov počasi približevali Trstu, ampak nas je v mescu maju prehitela vročina, ki je psom zoprna, kasneje pa še neurja in dež, zato nismo mogli skupaj z Lumpijem vkorakati v mesto naših zgodovinskih upov.

Na italjanskem vlaku iz Gorice v Trst

Tako sem se zjutraj brez določenega načrta, kaj vse naju čaka, raje prepustil Luckyju, da me je s svojim izostrenim vonjem vodil skozi stare mestne ulice. Na ta način sva odkrila marsikaj zanimivega. Spomenik pisatelju Jamesu Joyceu, slovenski Narodni dom in največji trg v Evropi, ki se ponosno odpira jadranskemu morju. Kljub meglenemu vremenu, ki nama je preprečevalo jasen pogled, sva se vseeno okrepčala z najboljšo kavo na svetu. V bližini sva odkrila še vegansko restavracijo, kjer sva si ob koncu sprehoda privoščila okusen in obilen obrok.

V centru Trsta

Za pot v Trst sva tokrat izbrala javni prevoz, pri čemer je bila najina izhodiščna točka Trg Evropa v Novi Gorici. Sprva sem bil nekoliko zadržan in zaskrbljen kako bova sploh sprejeta na mestnem avtobusu v italijanski Gorici. Od tam naprej pelje mestni avtobus neposredno do njihove glavne železniške postaje, kamor se lahko vkrcaš na vlak za Trst, Benetke, Videm, Milano, Celovec ali kamorkoli želiš. Italijani so me prijetno presenetili po svoji prijaznosti. V Sloveniji sem na žalost doživel neprijetno izkušnjo, ko sem se hotel z Luckyjem vkrcati na mestni avtobus v Novi Gorici. V Italiji so pravila glede tega bolj sproščena, čeprav živimo v čezmejnem prostoru je odnos do hišnih ljubljenčkov kot noč in dan. Psi lahko potujejo v mestnem avtobusu brezplačno. Nihče ne komplicira.

Mimo spomenika Jamesu Joyceu

Tudi na železniški postaji ni bilo nobenih problemov. Na vlaku je sicer manjšim psom zagotovljen brezplačen prevoz. V mojem primeru moraš plačati polovično ceno odraslega. Tudi na vagonu nihče ni težil, čeprav je kuža sedel na sedežu poleg mene. Če se pes lepo vede in ne povzroča težav se z njim in tabo ne bo nihče ukvarjal. To je spet nasprotje moje izkušnje v Sloveniji, kjer sem se zaradi Luckyjeve prisotnosti na vlaku že soočal z neprijaznostjo zaposlenih. Meni je jasno, da moraš imeti nagobčnik za psa za vsak slučaj, ampak če izstopaš takoj na naslednji postaji, kjer se voziš manj kot 5 minut se mi je zdelo upoštevanje tega pravila nepraktično. Poleg tega moj kuža ne sodi ravno med "nevarne pasme". Dopovej to trmoglavim kondukterjem na naših železnicah. Na italjanskih vlakih te konddukter še vpraša, če ga lahko poboža. Skratka pri nas so ljudje zelo nesproščeni in zategnjeni.  

Pred glavno železniško postajo

Kar se samega Trsta kot mesta tiče je bila najina izkušnja izjemno pozitivna. Vrata kavarn in restavracij so bila široko odprta, nekateri gredo s svojimi psi celo v trgovine. Ta odprtost in sprejemljivost Italijanov do hišnih ljubljenčkov sta na meni pustila velik vtis, saj sem pričakoval, da bova naletela na podobne težave, kot sem jih vajen v Sloveniji, a sem se zmotil. Izlet se je zaključil brez nepotrebnih zapletov in bo zaradi tega predstavljal pomemben del mojega spomina kako sem pri odkrivanju čezmejnega prostora s pomočjo javnega prevoza z Luckyjem vstopil v naš Trst 💪

Nazaj domov

Maske so padle, ampak kdaj bo tudi Esmeralda končno spregledala?

Minilo je več kot leto dni odkar sem odstopil iz svojih političnih funkcij in se odločil posvetiti svojemu pravemu poklicu. V politiko sem vstopil z iskrenim namenom, da z dobrim programom ponudim ljudem boljšo alternativo. Vseskozi sem razlagal, da so klasične stranke medsebojno trdno povezane, da so del problema, ki ga zato ne morejo rešiti. Skorumpirana politična ozadja o katerih se danes veliko govori niso za mene nič novega. To sem videl in občutil na lastni koži, ko so mi bila vrata povsod zaprta. Če nisi v pravi stranki ne pričakuj ničesar. Velikokrat sem slišal komentar: »Če bi bil naš, bi ti vse zrihtali«. Vendar nočem bit lutka od nikogar, saj se v politiko nisem podal, da bi zastopal interese nekih klik iz ozadja, ampak interese ljudstva, program in dobrobit skupnosti. Zato me še toliko bolj veseli, da so nekaterim akterjem maske končno padle in da so ljudje začeli dojemat kakšna je surova realnost Slovenije.

Dojemanje problema je šele prvi korak do povrnitve vida. Nujno je treba spregledati. Esmeralda iz priljubljene mehiške telenovele je določene stvari pravilno dojemala, ampak je šele s pridobljenim vidom začela razumevati bistvo problema. V našem primeru je Esmeralda prispodoba za slovenske volivce. Koliko podobnih afer smo v zadnjih 30 let že doživeli? Koliko javnega denarja je bilo zaradi tega zmetanega v globoke žepe raznim posrednikom poslov? Danes bi ta denar krvavo potrebovali za zdravstvo, šolstvo, razvoj, ampak slovenski volivci ne razumejo bistva našega problema. Naj spomnim na TEŠ 6, kjer so bile politične naveze povsem jasne in očitne. Zgodilo se je točno to kar sem tudi sam pred desetimi leti pisal. Elektrika bo dražja, stroški bodo višji. Ljudje niso želeli sprevideti ali razumeti bistva problema, da se pri nas veliki projekti izvajajo z namenom, da se v prvi vrsti nasitijo neformalna korupcijska ozadja, tako na državni kot lokalni ravni. Kvaliteta projekta je sekundarnega pomena. Tega slona v trgovini s porcelanom ljudje radi spregledajo.

Težavo pri nas predstavljajo koruptivna politična ozadja, ki spominjajo na delovanje mafije. Tam je vseeno kdo je levi in desni. Pri njih leva roka umiva desno in obratno. Delitve so mišljene za rajo, ki mora bit zaslepljena in zaposlena s sekundarnimi problemi, da lahko oni, strici iz ozadja, obvladujejo lokalne in državne sisteme, kjer imajo povsod nastavljene svoje ljudi, ki poskrbijo, da se določen posel izpelje po njihovih željah in pričakovanjih. Tako izčrpavajo javni denar in državne firme za svoje koristi in luksuz. V tem primeru morajo bit nastavljenci brez hrbtenice, morajo poosebljati prave kruhoborce. Če so preveč pametni in pošteni so nezanesljivi, saj lahko v primeru krize razkrinkajo sistem koruptivnega delovanja. Zato pri nas obstaja negativna selekcija kadrov, kjer sposobne in poštene onemogočijo, jih ne spustijo nikamor, razen če se znajo dobro potuhnit. Esmeralde morajo bit pri nas slepe.

Tudi Esmeraldi iz znane mehiške telenovele se je zdel vaški zdravnik Dr. Lucio Malaver, dober in ljubeč človek. Vendar se je Malaver v Esmeraldo zaljubil. Njegova ljubezen v slepo dekle mu je dajala moč, da je sploh živel, zato ni želel, da z vidom spregleda, saj bi spozna njegovo pravo podobo. Imel je brazgotine po celem obrazu. Bal se je, če bi ga videla kakšen je v resnici, bi ga zapustila in zbežala. On pa bi umrl od žalosti. V tem primeru je Dr. Lucio Malaver prispodoba naših stricev iz ozadja. Tudi oni potrebujejo slepe podpornike in kruhoborce s katerim ohranjajo moč in nadzor nad tokom denarja. Od tega namreč živijo. To je njihova ljubezen. Zato se pri nas razni Malaverji bojijo stopiti na svetlo, saj bi jih ljudje končno spoznali v pravi podobi in zasovražili, ko bi videli njihova zla dela. Namesti njih se v ospredje postavljajo razni lepi in novi obrazi nastavljencev vseh barv in podob, ki slepijo narod, da ne spregleda.

Zato ponavljam. Ni dovolj, da smo v aktualni aferi nakupa sodne stavbe na Litijski zaznali sistemsko korupcijo. Moramo sprevideti bistvo problema, če želimo, da se stvari premaknejo naprej. Sicer se bo zadeva pometala pod preprogo in pozabila kot neštetokrat do zdaj. Do naslednjih volitev je še nekaj časa. Takrat se bo spet kuhal volilni golaž in delila zastonj pijača. Od tega se pač ne da gradit boljše države. Upam, da ne boste pozabili kaj se je v bistvu zgodilo? Ne čakajte na romantičnega Jose Armanda, da vas reši. Dokler ne sprevidite Malaverja in njegovih pajdašev, se ne bo pri nas nikoli nič spremenilo na bolje.

Tudi zato se s politiko več ne ukvarjam, saj nima smisla. Ljudje so žal slepi. Vseeno upam, da se bo kmalu tudi to spremenilo. Zato pa odločno in z vsem srcem podpiram Dominiko Švarc Pipan, ki je končno snela rokavice in razkrinkala sistem delovanja koruptivnega ozadja, ki nas je pripeljal na beraško palico. DŠP je bila ravno zato mnogim nastavljencem trn v peti od samega začetka, saj jo sistem ni uspel pravočasno izločiti, preveč je sposobna in pametna. To je ogrožalo sistem korupcijskega delovanja. Naš sistem poštenih ne potrebuje, saj vzdržujejo oblast s pomočjo neumnih kimavcev v politiki, ki svoje volivce zaslepljujejo s floskulami in volilnim golažem. To se mora spremeniti. Na potezi so organi pregona. Kdor še ni spregledal je zdaj napočil pravi čas, da odpre oči in ostane buden. Maske so padle, videt in sprejet je treba novo realnost. Šele potem lahko računamo na prave spremembe.