Sanjač o spremembah: Zapuščina Roberta F. Kennedyja

Letos smo obeleževali pol stoletja od tragičnega atentata na Johna F. Kennedyja, enega izmed najbolj ikoničnih ameriških predsednikov 20. stoletja, ki je bil ubit v Dallasu v Texasu, 22. novembra leta 1963. Ta dogodek je neizbrisno zaznamoval ameriško zgodovino, a v senci teh dramatičnih dogodkov se pogosto spregleda vloga njegovega mlajšega brata, Roberta F. Kennedyja. Robert ali Bobby, kot so ga ljubkovalno klicali, ni bil le brat slavnega predsednika, ampak ključna figura za Johnov politični vzpon, saj je bil njegov vodja volilne kampanje in eden glavnih političnih svetovalcev v času predsedovanja v Beli hiši. V tem zapisu se bom posvetil Bobbyju, razmišljajoč o njegovi zapuščini in kako je oblikoval ne le družinsko zgodovino Kennedyjev, temveč tudi politično krajino tistega časa.

Morda je najbolje, da svoje razmišljanje začnem z njegovim citatom, ki mi je najbližji in nekako leži na moji duši:

»Nekateri ljudje opazujejo svet, kakršen je, in se sprašujejo, zakaj je takšen. Jaz pa sanjam o spremembah, ki še niso nastopile, in se sprašujem, zakaj ne?« – Robert. F. Kennedy

Prav vsi so se ga želeli dotakniti...

Robert F. Kennedy je po tragični smrti svojega brata nehote postal novi vir navdiha za številne Američane. V času bratovega predsedovanja je bil minister za pravosodje. Pred tem je služboval kot pravnik v Kongresu. Leto dni po atentau na brata Johna se je malce umaknil v ozadje in se podal na krajše potovanje po svetu, kjer je spoznal kako pripljubjena je zapuščina Kennedyjev. Sprevidel je, da lahko samo Kennedyjevo ime uveljavi spremembe, saj so ga ljudje prav zaradi tega najbolj cenili. Odločil se je, da bo kandidiral za senatorja v New Yorku, čeprav je bil iz Bostona, vendar je kljub temu zmagal in postal senator. V tem času se je njegovo dojemanje politike začelo bistveno razhajati od uradne politike njegove demokratske stranke. Po smrti brata je namreč spoznal pokvarjenost sistema in začel postopoma spreminjati mnenje in temu primerno prilagajati svoje delovanje. Razvil je globoko empatijo in čustveno inteligenco. Želel je izruvati korenine krivicam, ki so povzročale frustracijo, jezo in nasilje v družbi in po svetu. Povezal se je z delavskim razredom, temnopoltimi in latinoameričani. Hodil je do njih, v njihove domove, se udeleževal njihovih stavk in protestov, spoznaval je njihov način življenja, videl revščino v kateri so živeli, odkril veliko nepismenost in lakoto v samem osrčju ZDA, kar ga je močno pretreslo. Začel se je odločno in neustrašno zavzemati za spremembo družbenopolitične paradigme, ki ja po njegovem mnenju ustvarjala pogoje za nasilje, revščino, socialne in rasne razlike ter sovraštvo in vojne po svetu. 

Njegove preproste, a pogostokrat čustveno nabite besede so ga naredile za izjemno priljubljenega politika tudi med srednjim slojem v večjih ameriških mestih, zlasti pa med revnimi, ki so izgubili vsako upanje v ameriški politični sistem. V nekaj letih je ustvaril svoje ime ter stopil iz sence imena svojega brata. Bobby je želel povrniti ugled ameriškim sanjam in rešiti demokracijo. Želel je ustaviti vojno v Vietnamu, ustaviti rasno nasilje v ameriški družbi in obrniti novo poglavje v zgodovini svoje dežele. V uvodnem nagovoru, kjer je napovedal kandidaturo za predsednika ZDA je večkrat poudaril, da ne more stati ob strani in gledati kako družba, ljudje in država propadajo, ker nihče ne upa prevzeti iniciativo in ustaviti začarani krog nasilja: "Ne morem stati ob strai in gledati revščino...ne morem stati ob strani in tolerirati vojno...ne morem stati ob strani in gledati nasilje, ki uničluje naše upe in sanje. Hočem ponuditi novo politiko in ne želim biti proti nobenemu." Želel je graditi mostove in vlagati upe v mlajše generacije, ki bi zgardile boljši svet. 

V noči, ko so v Indianapolisu aprila leta 1968 med njegovo kampanjo ubili velikega borca za pravice temnopoltih Martina Lutra Kinga, je imel pogum stopiti pred množico temnopoltih, da bi izrekel besede sožalja, ki še danes odmevajo: "Amerika ne potrebuje nasilja, sovraštva in delitve, temveč potrebuje ljubezen, modrost in sočutje. Tudi mojega brata so ubili belci. Amerika potrebuje razumevanje, da nobena spremmeba na bolje ne pride čez noč ali brez bolečin. Odločimo se končati nasilje, saj sem prepričan, da si to želi velika večina belcev in temnopoltih ljudi." V času predsedniške kampanje ga je zaradi teh preroških besed in nastopov obdajala nenavadna množica oboževalcev, ki so se zbrali okoli njega samo zato, da bi se ga dotaknili, saj se je zdel tako neresničen in hkrati idealen kandidat. Imeli so ga radi, saj se je dotaknil njihovih src...

Med kampanjo se je težko ločil od svojega kužana

Bobby je bil na dobri poti do prepričljive zmage na predsedniških volitvah, vendar je bil tik pred tem na žalost premnogih ustreljen in ubit s strani neuravnovešenega atentatorja v Los Angelesu. Okoliščine tega atentata so še vedno neprepričljivo razjasnjene. Njegove zadnje besede, izrečene med ležanjem v mlaki lastne krvi, so bile: 'Je kdo ranjen ali poškodovan?' Njegova smrt je pretresla Ameriko in vzela še zadnje upanje, ki ga je simboliziral. To je bil že tretji Kennedy, ki je dal življenje za ZDA. Prvi je padel v drugi svetovni vojni, drugega so ubili mred predsedovanjem državi, tretjega pa so ubili še preden bi se lahko izkazal v službi ljudi. Od takrat naprej se je zdelo, kot da so razmere v ZDA šle samo še navzdol.

Na sprehodu junija 1968

Na njegovem pogrebu so se milijoni prišli poslovili od njega. To so storili tako, da so pospremili vlak z njegovo krsto, ki je zaradi tega zamujal 10 ur, saj so ljudje ob tisoč kilometrov dolgi poti spontano prihajali izražati svoje poslednje spoštovanje in sočutje. Nemo so stali na železniških postajah ali ob progi, kjer so izkazovali svoje sožalje. Zaradi tega je vlak potoval počasneje kot sicer. Mnogi so takrat zapustili svoja delovna mesta, šole in preklicali vse družbene aktivnosti, da bi videli vlak, ki je odpeljal zadnje ameriško upanje na pogreb in poslednji počitek. Od takrat noben ameriški politik ni doživel tako množičnega slovesa. Nekateri celo pravijo, da so tistega junija 1968 za vedno pokopali ameriške sanje. 

Vlak, ki je vozil krsto je imel veliko zamudo, saj so se na vsaki postaji in ob progi zbirali ljudje, da se poslovijo od njega

Ravno zaradi teh razlogov je Bobby moj najljubši ameriški politik. Ostal bo za vedno idealen, saj ni imel priložnosti, da bi se izkazal. Zato je postal legenda. Čeprav je bil del pokvarjene elite, ki je svet pahnila v krizo in vojne, s katerimi se še danes ukvarjamo, je te napake za razliko od drugih priznal in jih poskušal popraviti. O tem govori tudi njegov citat, ki sem ga prej uvodoma citiral. Vedel je, da so spremembe mogoče, potreben je le pogum poščice, da premaknejo družbo naprej. Bobby je ta pogum premogel. Obrnil se je proti lastnim elitam, da bi ustregel interesom ljudi po dostojnem življenju in miru. Žal ga je ta želja na koncu stala njegovega življenja. Takšni politiki so danes redkost. Nihče se več ne upa žrtvovati za višje ideale. Bobby je toliko bolj zanimiv, ker je doživel obraten proces od ostalih politikov. Večina ljudi, ki vstopi v politiko najprej začnejo z idealizmom in končajo kot pragmatiki ali ciniki. Bobby je vstopil v politiko iz oportunističnih in sebičnih razlogov, končal pa kot edini idealist na tem položaju. Kennedy ni bil samo ljubitelj ljudi in idej, temveč tudi živali; med zadnjo kampanjo mu je družbo delal njegov majhen štirinožni prijatelj Freckles, ki je z njim potoval povsod. Drugače je imel tudi druge živali, ampak tega psa je imel najraje od vseh. 

Med kampanjo v odprtem avtomobilu. Bobby se ni bal ljudi.

Tudi njegov sin Robert mlajši se danes poteguje za predsednika ZDA, ampak se bojim, da nima niti najmanjših možnosti, saj so se ga demokrati odrekli.

Še enkrat bi spomnil na zgornji citat, ki sem ga prevedel, saj predstavlja moj oseben navdih odkar sem pred 20 leti prvič odkril tega človeka, ko sem po naključju gledal dokumentarno serijo o Kennedyih na Discovery chanel.

Na letalu, ki ga pelje v Oregon, kjer so potekale primerne volitve na kateri je sicer izgubil, ampak ga poraz ni dotolkel, da bi odnehal. Imel je prav. Na naslednjih primarnih volitvah v Kaliforniji je zmagal. Po zmagu mu je sodil neuravnovešen atentator. 

Predlagam, da za konec pogledate posmrtni nagovor Teddayja Kennedya, zadnjega od preživelih bratov Kennedyjev, ki je že pokojni, ampak je takrat lepo povzel vlogo in delo svojega brata Bobbyja:

Smešne prigode iz življenja mešanih identitet

 Zadnje čase, ko se vračam na Koroško opažam, da me znanci in prijatelji ne kličejo več po mojem imenu, ampak mi rečejo: "kje si Primorc"? Ta novi vzdevek me zdaj spremlja skoraj na vsakem koraku, ko se s psom sprehajam po domačih ulicah. 'Kje si, Primorc?' me kličejo. 'Kakšno vreme imate tam dola? A tudi vi solite ceste in pločnike kot mi? Verjetno ne, saj imate dovolj soli že v zraku, kajne?' Zadnjič me je nekdo celo vprašal, če sem spremenil naglas in če zdaj tudi jaz govorim na H?🤣 Očitno sem dobil svoj partizanski vzdevek "Primorc". Drugače si tega ne znam razložit...

Najbolj smešna prigoda pa se je zgodila ravno na Primorskem. Ko sem se včlanil v novogoriško knjižnico sem formularje in plačilo izvedel preko spleta. Tja sem prišel po knjigo in člansko kartico. Mudilo se mi je, saj me je Lucky čakal zunaj. Stopim na šalter, se nasmejim in rečem v lepi Cankarjevi knjižni slovenščini, da sem prišel po svojo knjigo in člansko izkaznico. Gospa preveri vse podatke, vzame mojo osebno in me izpod čela nekako sumničavo pogleda ter vpraša, če znam slovensko? Ko me ni skoraj kap! To me še nihče ni vprašal. Kljub temu nisem izgubil smisla za humor. Z nasmeškom na ustih in v pristnem koroškem naglasu sem jo vprašal, če je to dovolj dobra slovenščina, ali pa morda lahko poskusiva v primorščini, ki je nisem najbolje obvladal – morda me bo naučila 🙂 Takoj se je opravičila in pojasnila, da je mislila, da sem nek tuji študent.Torej me je še pomladila, zato ji nisem zameril 🙂 

Ta dogodek je le en v nizu številnih zabavnih zapletov, ki jih doživljam zaradi svoje 'dvojne' včasih 'trojne' identitete. Tega je še več, sploh ko grem v Zagreb ali Srbijo, kjer imam sorodnike na obeh straneh. Tam ne znam govoriti njihovega uradnega jezika, saj govorim srbohrvaški jezik, ki menda več ne obstaja.

Za nekoga v Beogradu sem bil Dalmatinc, ker sem po nesreči ene par besed izgovoril v slovenskem naglasu. Za nekoga v Zagrebu sem bil spet nek Zagorac. Najbolj sumljiv sem bil v Dalmaciji, zato si tja ne upam več nazaj. Tam sem bil enkrat celo zaslišan s strani domačinov v turističnem Kaštelu (pri Splitu) in opozorjen, da uporabljam napačne besede, ki niso v skladu s hrvaškim pravopisom. To je bilo več kot 15 let nazaj. Na srečo imam tudi tam del sorodstva, v Zadru, zato sem se izvlekel z dobrim izgovorom na račun Zagorstva in Zagreba ter mojega bivanja v Sloveniji😆Na srečo me o podrobnostih niso več spraševali naprej...

Skratka vedno sem bil nekakšen miselni izziv za ljudi – malce nenavaden, izven ustaljenih okvirov. Takšni smo ljudje iz mešanih družin. Vendo nek čuden jezik govorimo. Imamo drugačne navade. Smo posebni. Verjetno sem bil v svoji generaciji eden redkih otrok, ki sta ga obdarovala dva božička plus dedek Mraz, saj sta oba starša izhajala iz partizanske družine. Ampak veste kaj? Pravzaprav mi je všeč takšno življenje, polno nepričakovanih trenutkov in smešnih situacij. Če vklopim svoje dobre igralske sposobnosti sem lahko domač in sprejet povsod, ampak ne rad blefiram in sem bolj sproščen tip človeka. Zato je Primorska morda res pravi kraj za mene? Očitno partizanski vzdevki niso kar tako nastali😁

Potovanje do sočutja: od letal, vlakov in avtomobilov do pomena družine in človečnosti

Morda poznate film 'Letala, vlaki in avtomobili' iz leta 1987, v katerem blestita legendarna igralca John Candy in Steve Martin? Zgodba se odvija v času največje prometne konice pred prazniki v centru mesta New York. Začne se na predvečer Zahvalnega dneva - praznika, ki za Američane nosi enako težo kot pri nas božič. Steve Martin, ujet v prometni konici, poskuša na vsak način priti domov v Chicago, da se pridruži svoji družini, ki ga nestrpno pričakuje kot vsako leto, a mu tokrat na poti spodleti. Vsa letala, vlaki in drugi javni prevozi so nenadoma odpovedani zaradi nesreč, popravil in tako prestavljeni na poznejši čas.

V tej prometni konici in kaosu sreča Johna Candyja, ki postane njegov neprijeten sopotnik, saj je očitno namenjen v isto smer. Na dolgi poti domov sledi cela vrsta komičnih in nenavadnih dogodivščin, kjer ne manjka nesreč, prepirov in požarov, vendar se pot zaključi z ganljivim razpletom. Ko se Steve končno usede na zadnji vlak na poti domov, začne razmišljat o svojem neprijetnem sopotniku, ki ga je toliko časa spremljal in se ga je neuspešno želel večkrat znebiti. V tem trenutku pride do spoznanja, da je John v resnici slepi potnik, brez doma in družine, saj je njegova žena umrla pred davnimi leti, zato mu je John celo pot sledil, da bi z njim preživel praznične dni. V trenutku tega spoznanja se tik preden pride Steve domov nenadoma obrne in poišče Johna, ki ga najte osamljenega v mestni čakalnici. Povabi ga v svoj dom, da se pridruži njegovi družini na praznično večerjo.

Čeprav sta John in Steve med potjo stkala nekakšno prisilno prijateljstvo, saj sta oba želela čimprej domov, le da John tega doma ni imel, se šele na koncu Steve zave osebne stiske Johna, ki za praznike ni imel kam it. V trenutku mu je bilo vse oproščeno. Vse napake in osebne kaprice, vsi prepriri in razlike, vse je postalo nepomembno. Tako je to, ko ljudje odpremo svoja srca. Človeka v stiski je zato treba razumeti in mu pomagati. Danes je lahko John kdrokoli od nas, lahko je begunec, migrant, Palestinec, Ukrajinec, Rus ali kakšen drug pribežnik iz nam neznanega daljnega vojnega območja, ki brezciljno tava po svetu in išče svoj varni pristan. V današnjem svetu, ki prisega na individualne vrednote je takšnih osamljenih in pozabljenih duš med nami še bistveno več. Prazniki so težko breme za njih, saj vsi prijatelji in znanci odidejo domov. Oni pa ostanejo sami in osamljeni.

Zaključek filma je zato toliko bolj parajoč, vsaj za sebe lahko tako zapišem, saj nas opominja kako pomembno vrednost nosijo družinske vrednote in sočutje do človeka, ki tega varnega pristana nimajo. Tudi jaz globoko verjamem, da je družina pomembna celica družbe. Omenjen film nas skozi smeh in šalo uči, da je treba biti do tujcev na poti domov prijazen, da se nam nikamor ne muditi, da moramo ceniti drug drugega, saj mnogi nimajo doma ali družine, kamor bi se zatekli v svoj mir in toplo zavetje. Poleg tega vsak od nas nosi svoje breme in težave, ki jih na poti domov premlevamo v sebi.

Kot je nekoč že zapisal Lev Tolstoj: 'Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.' Vendar naj poudarim, da ni idealnih družin ali ljudi. Vsi se trudimo po svojih najboljših zmožnostih. Če je problem nesrečna družina lahko kadarkoli ustvaritmo svojo, tudi če je narejena iz samih psov in mačk, samo da je družina. Po mojem mnenju že zdaj manjka vsaki družini kakšen kuža, ki prinese v dom dodatno veselje in brezpogojno ljubezen 😉 

Spodaj bom delil posnetek zaključka filma, ki nosi omenjeno sporočilo ljubezni in sočutja. Naučimo se ceniti drug drugega ne glede na naša pogostokrat drugačna prepričanja in razmišljanja! Imejmo se radi vsaki dan, ne samo med prazniki.

Vsem bralcem mojih zapisov pa želim vesele praznike in srečno novo leto!