Zakaj nas psi gledajo v oči?

Ste vedeli, da naj bi bili psi edine živali na svetu, ki gledajo človeka naravnost v oči? To počnejo z namenom, da pridobijo informacije, zaupanje in pozornost. S pogledom hrepenijo po igri, hrani, sprehodu ali doživetem druženju. S pogledom nas moledujejo in obožujejo. Kadar naredijo kakšno napako z očmi pokažejo občutek obžalovanja in kesanja. S pogledom nas lahko hipnotizirajo, če se jim seveda pustimo. Psi bi lahko bili najboljši antropologi, če bi znali govoriti naš jezik, saj poznajo človeka veliko bolje od vseh drugih bitji na svetu. Najbolj nas spoznavajo z vonjem. Nos je njihovo tretje oko. Vse naše gibe postavijo v svoj pasji kontekst. Recimo kadar se nam zazdi, da je čas za sprehod bodo to zaznali najprej z vonjem, saj se v nas aktivirajo določeni hormoni, ki jih psi zavohajo, še preden naredimo prve korake. Enako je z drugimi našimi aktivnostmi. Tudi če kakšnega človeka ne sprejmejo smo večinoma odgovorni sami, zaradi izločanja specifičnega vonja, ki ga zaznajo kot občutek tesnobe. Zaradi tega prežijo nad nami z opazovanjem in čakajo na potrditev svojih dognanj. Enako počnejo kadar zavohajo druge nevarnosti in bolezni. Če jih znamo v tej smeri pravilno usmerjati lahko postanejo nepogrešljivi lovci, reševalci ali diagnostiki, spet drugi se razvijejo v terapevte, vodnike ali čuvaje. Večinoma pa postanejo le naši najboljši prijatelji in družinski člani.

Pasji svet je bistveno drugačen od človeškega, a vendar tako neločljivo povezan z nami, da bi bilo brez njih življenje pusto in dolgočasno kot puščava brez oaze. Človek okolico dojema z razumom, pes pa z vonjem. Raziskujejo s svojim nosom, nato z okusom, na koncu pa s pogledom. Tudi sluh ima posebno mesto v pasjem življenju, a vendar je stik z očmi za nas pomembnejši, saj daje poseben pečat naši zvezi in jo krepi. Gledajo nas v oči predvsem zato, ker smo za njih verjetno edina bitja na svetu, ki jim vonj ne da vseh informacij, da bi lahko vedeli kaj točno sledi našim dejanjem. Večinoma uganejo in so zato sposobni socialni oportunisti. So vešči zbiralci informacij o nas in naših navadah. Niti predstavljati si ne moremo kako pomembna so naša dejanja v korelaciji z vonjavami, ki jih puščamo za seboj. Tako kot oni z repom in uriniranjem pošiljajo sporočila oz. informacije drugim psom, se na podoben način trudijo razumeti mahanje naših rok.

Druge živali, ki so bile predmet raziskav kot npr. konji, krave, mačke in šimpanzi, nas prav tako opazujejo, ampak iz čisto drugih razlogov kot pes. Druge živali nas praviloma ne znajo dlje časa neposredno  gledati v oči, kot to obvladajo psi. Večinoma strmijo v nas kot na objekt in ne gledajo v oči. To ne pomeni, da so te živali manjvredne od psov, ampak nismo jim tako pomembni. Psi nas kot rečeno poskušajo razumeti. Tudi kadar vidimo svojega psa dremati na kavču in ga nekaj časa opazujemo lahko vidimo kako vmes poškili, da nam pokaže svoje radarje. Zaradi tega skrbniki gledamo na svoje kužane kot na majhne otroke ujete v kožuhu štirinožnih živali. Kužani so se navadili sobivati s človekom, saj vedo kaj morajo početi, da bi nam bili všečni. V zameno dobijo hrano in bivališče. Zato so tako prikupni in ljubljeni, njihov pogled pa bister in nežen. Psi ne rabijo veliko za svoje veselje, vrnejo pa več kot prejmejo.

Brez človeka so psi najbolj izgubljene duše na svetu. Z njimi je življenje toliko lepše, česar se zavedajo vsi ljudje dobrega srca. Samo izjemno hudobni ljudje zlorabljajo pse, zato jih družba odvrača. Mnogim se naježi koža, ko slišimo, kako na Kitajskem jedo pse. Naša civilizacija se je na pse čustveno in umsko tesno navezala. Oni s svojim pogledom neprestano iščejo pozornost, da bi v zameno podarili svoje partnerstvo in neusahljivo ljubezen. Želijo biti del naše klape. Napačno je tisto dojemanje, da hočejo biti del našega tropa. To je značilnost volkov, ne pa psov. Oni želijo biti del naše družine. Vse izgleda kot da se je del človeka po evolucijski poti nekaj milijonov let nazaj po pomoti razvijal v psu, in to samo najboljše lastnosti. Za malo pozornosti so nam večno hvaležni in nikoli maščevalni. Psi brez dvoma ob rojstvu posedujejo najčistejše srce, zato je ključno pravilno socializiranje (pasje šole). Radi se stiskajo k človeku in so najraje v naši, kot pa v pasji družbi. Tudi kadar spijo želijo vedeti, da ste kot njegov skrbnik blizu njih in na varnem. Ne glede na svojo starost so vedno pripravljeni na igro, kar pa recimo ni značilno za večino drugih vrst živali. Volkovi npr., ki so najbližji sorodniki psov se ne igrajo z drugimi odraslimi volkovi, razen kadar so mladiči. Psi so drugačni, zato so v vseh pogledih fascinantni. Kot da bi predstavljali najboljši del človeka, ki ga želimo imeti ob sebi. Kdo ve, morda si tudi oni nekaj podobnega mislijo o nas?

Avtorica Alexandra Horowitz jih v svoji knjigi Inside of a Dog predstavi v drugačni luči  kot smo bili doslej vajeni. Predstavi jih iz znanstvenega vidika. V zgodbo vplete svojega psa, ki ga v knjigi večkrat omenja, in dodaja razlage številnih poljudnoznanstvenih izsledkov o vedenjih psov. Avtorica poudari kako pomembno se ji zdi, da je družba v zadnjih desetletjih prenehala gledati na pse kot na zasebno lastnino, ampak kot na posebno vrsto osebnosti, ki se oblikuje kot slika svojega skrbnika in širše okolice. Le tako se lahko oboji zdravo razvijamo in skupaj preživimo najsrečnejše dni na tem svetu. Z njimi postanemo boljši ljudje in obratno. V knjigi lahko preberemo številna druga razmišljanja in razlage, ampak se bom tukaj ustavil, saj ne bi rad pisal obnove, ampak utrinek, torej samo tisto kar se je meni zdelo pomembno zapisat in objavit. Avtorica je napisala še druge popularne knjige o psih. Vendar je to njena prva najpomembnejša.

Skratka, če imate čas in vas zanima kaj več o novih dognanjih v pasjem svetu bo to prava knjiga za vas, čeprav je dostopna le v angleškem jeziku. Mimogrede, avtorica podpira idejo posvajanja psov in mešane pasme, saj meni, da so mešanci dolgoživi in bolj zdravi od t.i. »čistokrvnih«. S to knjigo zdaj bolje razumem zakaj pse dojemamo kot boljše ljudi, saj so se iz opazovanj in gledanja naučili biti pravi prijatelji, zvesti in hvaležni.