Mineva 70. let od smrti enega najboljših ameriških predsednikov vseh časov. Gre za človeka, ki je po mojem mnenju Ameriko najbolj pozitivno zaznamoval, saj je državo uspešno potegnil iz globoke gospodarske recesije ter tako pomagal revnim in brezposelnim, da so se zaposlili, ustvarili spodoben življenjski standard, pokojninsko zavarovanje, socialno podporo in občutek varne prihodnosti. Na današnji dan je umrl Franklin Delano Roosevelt, eden najbolj priljubljenih ameriških predsednikov vseh časov, ki so ga ljudje imeli tako radi, da so ga izvolili kar štiri krat zaporedoma za svojega predsednika, kar je poseben precedens v zgodovini ameriškega predsednikovanja!
Roosevelt je postal predsednik ZDA leta 1933 v času najhujše
gospodarske krize. Državo je vodil skoraj do konca vojne leta 1945. Prehitela
ga je smrt, kjer je umrl zaradi možganske kapi ravno v času, ko so delali
njegov novi portret. S svojo novo ekonomsko politiko, imenovano New Deal, je s
pomočjo države korenito posegel v delovanje gospodarstva, kontroliral delovanje
bank, določal cene blaga in pomagal reševat socialno krizo v državi z javnimi
deli. Roosevelt nosi največjo zaslugo za to, da se je ameriški sistem do velike
mere humaniziral, da je postal človeku bolj prijazen in dostopen, skratka po
njegovi zaslugi je Amerika postala socialna država. Predsednik Roosevelt je
sestavil novo družbeno pogodbo s katero je uredil notranjo krizo v državi ter
tako popeljal svoje ljudstvo med drugo svetovno vojno v zavezniško zmago nad
silami Osi. Bil je prvi predsednik na svetu, ki je nagovarjal svoje ljudi
neposredno preko radia. Zaradi tega se je mnogim ljudem zdelo, da poslušajo
svojega prijatelja, ki je prišel na obisk v njihove domove. S svojo odločno
zunanjo politiko je od prvega dne vojne izdatno pomagal vsem državam, ki so se
borile proti silam Osi, čeprav so ga pri tem omejevali strogi zakoni o
nevtralnosti. Po izbruhu vojne v Rusiji je bil edini ameriški politik, ki si je
upal pozdravit Stalina in pomagat Rusiji v njenih vojnih naporih. Navkljub
močnemu domačemu nasprotovanju, je uspel izpeljat zakon, ki je omogočil tako
Rusiji, kot Veliki Britaniji skoraj neomejeno vojaško pomoč, ki je državi
pomagala v vojnih naporih s hrano, obutvijo in orožjem, da se je lažje upirala
Hitlerjevi barbarski invaziji. Kasneje po nenadnem in zahrbtnem japonskem
napadu na Pearl Harbor, kjer se je nahajala ameriška mornarica na Pacifiku, se
je tudi ZDA znašla sredi vojne vihre. Vendar njegova politika zaradi tega niti
malo ni zmanjšala pomoč drugim državam v Evropi in svetu, ki so se borile na
njeni strani proti skupnemu sovražniku. Roosevelt se je vojnega napora lotil
vsestransko in neutrudno, saj je delal noč in dan, dokler niso sovražnika
spravili na kolena. Skoval je izraz »brezpogojna vdaja«, ki so jo morali
nasprotniki ponižno sprejeti, če so želeli prosit za milost in mir z zavezniki.
Bil je idejni oče Združenih narodov, mednarodne organizacije, ki naj bi
ohranjala red, mir in stabilnost po svetu. Od vseh zavezniških voditeljev se je
on še najbolje razumel s Stalinom in če ne bi tako hitro umrl, morda nikoli ne
bi doživeli Hladne vojne. Njegova smrt je pustila marsikaj odprtega in
nedokončanega. Žal je tudi on delal napake, kot vsi drugi ljudje, njegova
politika do japonske manjšine v času vojne je bila krivična in tragična, ampak
v tistih časih je malokdo razmišljal o teh stvareh. Njegova druga največja
napaka pa je bila, ko je odslovil svojega podpredsednika Henrya Wallesa, ki bi
bil neprimerno boljši kandidat za naslednika od Trumana. Walles bi nadaljeval
Rooseveltovo politiko, če bi prisegel kot predsednik ZDA. Žal pa je usoda
začrtala drugačno pot. Zaradi tega je po njegovi smrti Amerika zašla v drugo
skrajnost, ki je pripeljala do uporabe atomskega orožja, hladne vojne in
"preganjanja čarovnic"....
Roosevelt morda nikoli ne bi postal predsednik, če sam ne bi
zmagal v svoji osebni vojni proti samemu sebi. Bil je paraliziral človek na
invalidskem vozičku. Leta 1921 je zbolel za hudo boleznijo, ki ga je do konca
življenja priklenila na invalidski voziček. To je bil velik udarec za človeka,
ki se je zelo rad gibal in ukvarja s športom. Od takrat naprej je delal vse,
kar je bilo v njegovi moči, da bi ozdravel in ponovno stopil na svoje noge.
Poskušal je razne diete, tretmaje, hodil na kopanje v Warm Springs na jugu
države v Georgiji, kjer naj bi imela vode terapevtske učinke. Vendar mu nič ni
pomagalo, da bi lahko spet ponovno shodil. Na začetku se je zaradi tega počutil
manjvrednega, zaradi tega je bil depresiven, popolnoma se je umaknil od družbe,
prijateljev in celo družine, vsi so mislili, da so priče konca njegove kariere,
nekateri so celo pričakovali njegovo smrt. Vendar se je vse spremenilo, ko je
nekega dne v iskanju zdravila šel na potovanje na jug ZDA. Tam je videl
strahotno revščino in bedo v kateri so živeli mnogi Američani, videl je otroke
brez staršev, ki so hodili v razcapanih oblekah in beračili po ulicah, da bi
preživeli, videl je stare ljudi, ki so jih zaradi nekoristnosti zavrgli,
temnopolte ljudi, ki so životarili, mlade družine, ki so živele v podrtijah,
izkoriščane in umazane obraze ljudi, ki so delali za mizerne plače v podjetjih,
ki so kovala visoke dobičke, potem je videl kriminal in popolno apatijo ter
brezbrižnost lokalne politike, ki se s temi problemi sploh ni ukvarjala... vse to
ga je globoko potrlo. Čeprav je izhajal iz najbogatejše ameriške družine se je
odločil postavit na stran revežev. Takrat se mu je prvič posvetilo, da ti
ljudje potrebujejo svojega glasnika, svojega voditelja, ki jih bo popeljal iz
bede in revščine v dostojno in normalno življenje, tako je Roosevelt dobil svoj
novi zagon v življenju, svojo motivacijo, ki ga je gnala naprej, da je navkljub
svoji paralizi uspel in zmagal v boju za ponižane in revne Američane. Bil je
človek, ki se je znal približati ljudem, ki je znal jasno in razločno govoriti,
da so ga vsi razumeli, znal je ponujati konkretne rešitve, predloge, zbijat
šale itd, zato so ga ljudje imeli radi, saj je bil uspešen, ker je verjel v
sebe, ker je bil samozavesten, navkljub svoji hudi bolezni je znal delat
čudeže. Prvič se je zgodilo, da so Američani v svojih domovih, delavnicah in
javnih ustanovah začeli izobešati slike svojega voditelja, ker so ga prepoznali
kot svojega leaderja, zaščitnika in dobrotnika. Rooseveltu je uspelo navkljub
ostrim kritikam in napadom zato, ker je verjel v sebe in ker se je znal
motivirat, ob tem je znal motivirat še celotno ljudstvo...
To naj bo nauk za vse nas, ki smo zdravi in okretni ter
vedno iščemo neke izgovore, da nič ne naredimo za sebe ali druge. Tukaj imamo
primer paraliziranega človeka, popolnega invalida, ki je postal voditelj
svetovne velesile in državo popeljal iz krize v popolno zmago. Vse to ne bi
bilo mogoče, če bi se Roosevelt vdal, tako kot večina ljudi. On se je boril za
svoje ideale do konca življenja, navkljub oviram se je boril z vsemi močmi in
voljo, ki jo je imel. Ko bi se vsi tako vztrajno borili za svoje cilje, bi bil
svet drugačen, predvsem pa lepši kraj za živeti. Skratka treba je bit vztrajen,
treba je verjeti v sebe in svet ne bo samo lepši, ampak bo popolnoma naš! Svet
potrebuje novega Roosevelta, pravzaprav jih potrebuje en ducat! Vsi lahko
uresničimo svoje želje, če se samo potrudimo. Kajti, če je lahko paraliziran
človek rešil celo nacijo in svet pred propadom, potem lahko tudi mi rešimo
svoje vsakodnevne malenkosti, ki nas mučijo. Hvala, če ste si vzeli čas in
prebrali o čem sem danes razmišljal ob tako lepem in sončnem vremenu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar