Moji občutki, ko se odpravim na pohod v hribe

Najbolje se počutim takrat, ko se odpravim v hribe in čudovite gozdove. Na začetku, ko narediš prve korake, si z mislimi še vedno v mestu. Slišiš nadležni hrup prometnega vrveža, ki prihaja iz mestnega jedra in bližnje tovarne, ampak višje ko se odpraviš, manj je slišen hrup, ki onemogoča sprostitev v naravi. Prava sprostitev nastopi šele ko se mestni hrup zamenja z zvokom narave, vetra, ptic in drugih živali, ki se potepajo okoli in jih med pohodom, če imaš srečo tudi zagledaš. Gozdne živali nas pridejo pozdraviti, ker je to njihov dom. Morajo preveriti kdo je obiskovalec gozdnega kraljestva. Ko se enkrat znajdeš globoko v njihovem domu te začne prevzemati spokojna tišina. Preklopimo se na zemeljsko frekvenco. Nismo več meščani, ampak gozdni ljudje. V tistem trenutku se osvobodiš vsega slabega na svetu! Zato so pohodi pravi užitek in terapija hkrati. Ko pridemo na nadmorsko višino 1000 m naši grehi postanejo nepomembni. Začnemo si iskati mesto pod najbližjo krošnjo, da lahko pogledamo dolino in mesto kjer živimo. S seboj vzamemo knjigo in v miru berem najljubša dela, dihamo s polnimi pljuči sveži zrak in uživamo na soncu in svobodi. V takih trenutkih se začneš zavedati, da je življenje prekratko, da bi ga zapravljali za neumnosti. Zato se večkrat odpraviš v hribe, kjer dejansko zaživiš kot človek. Tam si daleč od vsega napolniš dušo in pozitivno energijo, ki jo rabiš, da preživiš v dolini med nesrečnimi ljudmi.

Iskanje sreče ali zadovoljstva?

Večina ljudi hrepeni po sreči. Razmišljajo o karieri, denarju, ljubezni in napredovanju. Vendar so to stanja zadovoljstva, ki nimajo s srečo nobene veze. Sreča ni enaka zadovoljstvu. Srečo lahko ustvarimo v sodelovanju z drugimi ljudmi. Najprej je potrebno razumeti, da je človek socialno bitje. Svoje sreče ne moremo ustvariti brez odnosa in sodelovanja z drugimi ljudmi. Sreča je odvisna od našega ODNOSA, ki ga imamo z drugimi ljudmi okoli nas. Če iščemo srečo zunaj tega okvira in brez odnosov, kot to počne večina ljudi, potem iščemo golo zadovoljstvo. Vsako zadovoljstvo brez navezanosti na srečo oz. človeka je minljivo, zato na koncu ostanemo osamljeni, razočarani in nezadovoljni. Brez dobro negovanih človeških odnosov ni mogoče ustvariti srečnega življenja. Mnogim ljudem primanjkuje človeške bližina, ki je potrebna za temelje prave sreče. Zato se ljudje izgubljajo pri zatekanju k zadovoljstvom. Tako pristanejo v alkoholizmu, drogiranju, spolnih odnosih brez ljubezni, zlorabljajo hrano, zatekajo se v nasilje itd, ker ne razlikujejo iskanja sreče v medčloveških odnosih od iskanja golega in minljivega zadovoljstva.

Za dobre odnose, ki so podlaga za trajno srečo, je potrebno graditi na vrednotah medsebojnega spoštovanja, zaupanja, potrpljenja, ljubezni in sprejemanja drugačnosti. Mnogi ljudje so preveč zaposleni s kritiziranjem drugih, pritoževanjem, zbadanjem, iskanjem krivcev in obsojanjem. Ko popusti učinek zadovoljstva in nastopi praznina duha se razvijejo frustracije, ki zaslepijo naš zdravi razum. V takšnem okolju je težko najti avtentično srečo. Človek se mora najprej prebiti iz goščave začaranega zadovoljstva. Bistveno lažje se je zadovoljiti, kar mnogi zmotno zamenjujejo s srečo. Pijani ljudje niso srečni, ampak zadovoljni, ker so začasno potešili svojo praznino s pijačo. Naslednji dan bodo imeli moralnega mačka, ampak problema ne bodo rešili s ponavljanjem tega vzorca. V potrošniški družbi, kjer televizija in nakupovalne navade narekujejo naš življenjski stil, je težko ostati normalen, kaj šele srečen! Velik korak naprej je zavedanje, da delamo nekaj narobe. Zato je dobro, da beremo misli drugih in se izobražujemo. Samo skupno razumevanje naših napak bo odprlo vrata k osvoboditvi duha in utrdilo pot v tiste navade, ki bodo prinesle srečo. Ne pozabimo, da se sreča vredna samo, če jo delimo z drugimi.

Glas proti vojni

"Vojna.

Kratka beseda,

polna groze.

Pojem za pobesnelo drhal,

ljudi,

ki se tolčejo, koljejo, davijo

do uničenja.

Kakor mušice umirajo

nekateri od nabojev, nekateri od iperita.

Padajo kakor snopje

z izrazom na obrazu,

ki kakor da sprašuje:

Zakaj vse to?

Je to v imenu kulture ali svobode?

Morda v imenu osvoboditve?

Ne!

Vse te laži umetno ustvarjajo,

pozivajo množice v pohode

za izmišljene ideale,

do katerih te poti ne vodijo...

Do kdaj tako?

Maščujte se!

Mar ne vidite teh, ki umirajo s široko odprtim

pogledom

in terjajo, ne svojega življenja, ki jim visi na niti,

temveč živega človeka, ki bi mu dejali: Ne verujte

v stare

zablode, laži.

Na nov način se borite, da vojne

ne bo

več."

Pričujočo pesem je ustvaril Jovan Brkić, 21-letni srbski študent, ki je bil leta 1941 v Novem Sadu zaprt s strani madžarskih okupatorjev. Zaradi svoje aktivne vloge v odporniškem gibanju so ga obsodili na smrt z obešanjem. Svoje zadnje misli je pred usmrtitvijo zapisal na majhen košček papirja in pesem naslovil "Vojna", ki jo je predal svoji deklici Pauli v spomin.

Žalostno je, da obstaja na stotine podobnih pisem, ki so jih napisali obsojeni na smrt med drugo svetovno vojno. Večina teh pisem izraža neverjeten optimizem in ljubezen do življenja, občutek, ki ga danes pogreša mnogo ljudi. Življenje je čudež in radost samo po sebi, zato ga moramo ceniti in negovati, da bomo srečni in hvaležni za vsak dan, ki ga preživimo. Mnogi pa tega občutka nimajo, saj se soočajo z življenjskimi težavami ali so prisiljeni skrajšati svoje življenje zaradi različnih razlogov.

Razmislimo tudi o drugih živih bitjih na našem planetu, ki so vzgajani zgolj kot vir hrane. Kakšne misli preplavljajo njihove misli, ko jih postavijo pred mesarski nož? Vse to je del nesmiselne vojne in nasilja, ki ne bi smelo imeti prostora v napredni in razviti družbi 21. stoletja. Naše dejanja in odločitve lahko ustvarijo svet, kjer vojna in nasilje ne bosta več potrebna.