sobota, 20. julij 2019

Kaj bi se zgodilo, če bi psi spregovorili?

Pred kratkim, ko sem bil na sprehodu z Luckyjem, me je ogovorila starejša gospa. Rekla je, da imam lepega kužana. Dodala je tudi kako je narava naredila napako ker psom ni namenila daljšo življenjsko dobo. Odgovoril sem ji, da je morda "kratka življenjska doba" res njihova glavna napaka, ampak obstaja še druga, to je, da ne znajo govoriti našega jezika. Potem je vprašala, "le kaj bi govorili, če bi se lahko sporazumevali?" Rekel sem: verjetno bi zavladal svetovni mir, saj bi nas lahko veliko naučili, predvsem kako koristna je brezpogojna ljubezen, ki edina rešuje vse naše težave in probleme, ki nas tarejo in mučijo skozi cela naša dolga človeška življenja. Psi res ne živijo dolgo, saj je njihova povprečna življenjska doba 5 krat manjša od človekove, vendar naredijo psi v tem kratkem času bistveno več kot človek, saj dajo na razpolago vse svoje srce.

    Sprehod na Piglu

Človek v svoji dogi življenjski dobi povzroči toliko gorja in se ničesar ne nauči, da smo eni že prav obupali nad njimi! Poleg tega je lahko človek do človeka še tako dober in prijazen, ljubeč in pozoren, iskren in pošten, milosten in dobrodušen, ustrežljiv in solidaren, lahko narediš za človeka vse in še več kot 100 uslug, vendar ko boš enkrat kakšno stvar pozabil ali ne boš mogel izpolniti ene svoje obljube, ker ni bilo časa, morda si imel slab dan, ali pa si prišel nasproti ob nepravem času na nepravo mesto, se bo ta isti človek, ki si mu toliko pomagal in za njega dal vse od sebe, v istem trenutku spremenil in ti hitro zameril, te ozmerjal ali pa za hrbtom obrekoval, čeprav si mu dal vse najboljše kar si imel... skratka živali tega ne počnejo, tudi ko jih okregamo ali kaznujemo, kadar naredijo kakšno napako, vedno se z nami veselijo vsakega trenutka in hitro pozabijo naše slabosti. Človek pa človeku obira samo njegove napake in mrcvari po njegovi preteklosti. Ne ceni dobrote in ne šteje dobra dela, ki si jih napravil, temveč samo potencira svojo zlobo in se izživlja.

Na Uršlji gori

Živali nas sprejmejo take kot smo in vedno mahajo s svojim repom ko nas vidijo kako smo se vrnili domov. V bistvu psi sploh ne rabijo govoriti našega jezika, moramo jih samo dobro spoznati in se včasih tudi po njih kaj zgledovati. Ne rabiš dolgo živet, niti ne rabiš znat govoriti, da ugotoviš bistvo življenja, ki se nahaja v brezpogojni ljubezni. Živali nas na to vsak dan spomnijo. To je najpomembnejša stvar, ki sem se jo z Luckyjem naučil, pa ga imam v varstvu komaj mesec dni!

Ni komentarjev:

Objavite komentar