Poslanstvo ali poklicanost?

Biti poslan ali biti poklican? Čutiti poslanstvo ali čutiti poklicanost? Kaj je bolj pomembno? To je zdaj vprašanje. Mnogi bodo rekli, da je oboje pomembno? Vendar bi jaz temu oporekal. Poslanstvo ima velikokrat opraviti z nečim kar ni od nas, zato pravimo, da si »poslan od nekoga«, bodisi od ideje, politike, prepričanja, religije, staršev ali šefa, da opraviš neko delo namesto drugega oz. tistega, ki te pošilja. Poslanstvo zato velikokrat nima nobene veze z osebnostjo človeka, ki opravlja svoje delo. Mnogi uporabijo poslanstvo, da bi zapolnili svojo duhovno praznino. Zato ni čudno, da »poslani ljudje« radi (po domače) »težijo« drugim kaj je prav in kaj je narobe, ker sami niso zadovoljni in iščejo smisel življenja, zato opozarjajo na napake, ki jih vidijo na drugih, razen na sebi. Čutiti poslanstvo je za moje pojme manj pomembno čustvo kateremu se v življenju ne bi smeli preveč posvečati.

Veliko pomembnejša je poklicanost, ki je nasprotje poslanstva. Že sama beseda jasno sporoča svoje bistvo ( biti »po-klican« od biti »po-slan«).Poklicanost izvira iz našega srca. To je nekaj, kar čutimo globoko v sebi in ima močno vezo z našo osebnostjo, ki nas poganja naprej v našem osebnostnem razvoju. Biti poklican pomeni, da te nekdo pokliče, da opraviš delo, ki izpolnjuje smisel tvojega življenja (ustvarjalnost). Zanimivo, da je ravno beseda »poklic« v številnih jezikih še danes glavna opredelitev človekovega gospodarskega oz. finančnega delovanja. Imeti poklic pomeni imeti delo in s tem sredstvo za preživljanje. Po nemško je beseda »poklic« enaka »Beruf«, po angleško »calling«, po srbohrvaško »zvanje«... Imeti poklic je vedno pomenilo imeti smisel za ustvarjalnost v življenju. Danes sta besedi »poklic« in »poslanstvo« zamenjali svoje vloge. Poklic je ohranil svojo duhovno vrednost, poslanstvo pa finančno. Mnogi ljudje opravljajo svoje »poslanstvo«, ko delajo za preživetje, saj dejansko delajo stvari, ki jih v bistvu ne veselijo in tako ne predstavljajo njihove ustvarjalne cilje. Prav takšno poslanstvo je nujno zlo, ki omogoča sredstvo za preživljanje, da bi lahko izpolnili svojo poklicanost. Vendar mnogi ljudje tega ne počnejo, ostanejo v poslanstvu in ne iščejo svoje poklicanosti. Zato je pomembno imeti občutek »poklicanosti«, da nam tudi »poslanstva« ne bo težko opravljati, da bi tako preživeli in uresničili svoje poklicane sanje in želje, ki jih imamo v življenju.

Tudi v krščanskem duhovnem pojmovanju je poklicanost zelo pomembna življenjska opredelitev. Jezus ni rekel svojim učencem, da so ga oni našli in izbrali za svojega učitelja, ampak je bilo ravno obratno! On je našel njih in jih izbral za svoje učence. Torej jih je poklical k sebi. Rekel jim je: Niste vi izbrali mene za prijatelja, ampak sem jaz izbral vas. Tako spoznamo, da je beseda poklic oz. poklicanost zelo pomembna, kadar iščemo srečo in zadovoljstvo v svojem duhovnem življenju. Poklicanost je nekaj kar čutijo redki posamezniki, poslanstvo pa čutijo in opravljajo vsi ljudje, nekateri celo brez, da bi se tega zavedeli, da so od nekoga poslani. Zato je občutek poklicanosti bolj pomembna življenjska stvar kot katerakoli drugega na svetu. Zakaj?

Po svojem bistvu smo vsi ljudje na zemlji poklicani, da ljubimo in ustvarjamo z ljubeznijo. Torej ustvarjalnost, ki jo navdihuje ljubezen do dela. Za takšno vrsto poklicanosti res ne rabimo imeti nobenih šol ali certifikatov, da bi nas drugi sprejeli in potrdili. Kdor dela z ljubeznijo je mojster in kovač svoje lastne sreče. Kdor je dober v svojem pravem poklicu, ki ga čuti v srcu so mu vrata odprta povsod. Imeti poklicanost pomeni imeti ustvarjalni smisel za življenje, pomeni slediti klicu ljubezni, ki izpolnjuje naša ustvarjalna življenja z pomembnimi izkustvi, ki kažejo tudi drugim ljudem svetlobo in zgled, da bi se lahko lažje našli in eden od drugemu pomagali in se učili. Imeti poklic pomeni imeti ključe za dostop v osebno srečo in zadovoljstvo, kar izvira iz ljubezni, zato pomeni imeti poklicanost hkrati tudi imeti srečno življenje, kjer ni več prostora za tisto praznino, žalost ali nesrečo. Zato sledite svojemu poklicu oz. poklicanosti in ne obupajte na poti spoznavanja ljubezni in sreče v svojem življenju. Posvečajte se tistemu kar vas notranje veseli. Samo tako se boste odprli doživetju sreče, svobode in zadovoljstva. Ne dovolite drugim, da vam teptajo vaš poklic ljubezni. Vzemite si čas za sebe, saj ste lahko sami vi kovač svoje sreče.

 Milan M.

Zavarovanje kulturne dediščine na Bližnjem vzhodu

Pred enim letom sem se skoraj zjokal in res me je kot človeka, ki se zanima za kulturno dediščino prizadelo, ko sem videl kako so barbari t.i. "Islamske države" v Siriji in Iraku uničevali in se znašali nad več stoletno rimsko in babilonsko-asirsko kulturno dediščino. Ko sem videl kako so v starodavnem mestu Palmiri skrunili skoraj vse spomenike, kjer so na mestu izvajali množične in hladnokrvne likvidacije, poniževali ljudi in jim rezali vratove, sem bil ob teh prizorih globoko pretresen.

Ko sem videl kaj so naredili v iraškem starodavnemu mestu Nimrud, ko so ga dobesedno zravnali z zemljo, me je prizor resnično prizadel. Pripadniki t.i. "Islamske države" so preganjali in uničevali še zadnje ostanke originalne prakrščanske in predislamske kulture na svetu. To je starodavno ljudstvo, ki živi v Siriji in govori aramejski jezik, ki šteje samo okoli 10 tisoč ljudi. V tem jeziku je govoril tudi Jezus Kristus, zato se mi zdi njihova kulturna dediščina izjemno pomembna in zanimiva za sodobne in prihodnje rodove.... vendar je bilo vsem na zahodu, zlasti politikom vseeno kaj se bo z njimi in vso kulturno dediščino zgodilo, da sem osebno že skoraj obupal nad Evropo in Združenimi narodi.

Na srečo je kmalu potem posredovala ruska vojska in pomagala osvoboditi te kraje, zaščititi prebivalce in predvsem zavarovati bogato kulturno dediščino kateri je grozil popoln izbris in uničenje. Danes so na starodavnih razvalinah s pomočjo ruskega orkestra organizirali koncert za mir in spomin na vse žrtve vojne. Upam, da se vojna v Siriji čim prej zaključi. Dovolj je bilo klanja in krvi, dovolj je bilo begunske krize, ljudje bi radi živeli v miru in medsebojnem spoštovanju. Čas je, da Rusija in ZDA stopita skupaj, tako kot sta stali v času Druge svetovne vojne in si podata roko sprave in rešita svet pred še večjo katastrofo in uničenjem, ki nam grozi, če bomo še naprej mižali pred okrutnostimi, ki se dogajajo na Bližnjem vzhodu. Prilagam posnetek orkestra, ki je igral v upanju za mir v Siriji. Enako upanje z njimi delimo milijoni miroljubnih ljudi po vsem svetu.

Ko vegani grozijo s smrtjo

Ko začnejo vegani groziti s smrtjo tistim, ki so zapustili njihove vrste in začeli jesti meso, se mi zdi, da smo postali priče popolni izgubi zdrave pameti. To se je zgodilo v Kaliforniji lastnikom veganske restavracije Cafe Gratitude, ko so javno priznali, da že dolgo niso vegani, saj vzrejajo svoje živali na kmetiji za zakol. Paradoks lastnikov, ki so po 40 letih vegetarijanstva in 12 letih veganstva prešli na vsejedstvo, odpira pomembna vprašanja o etiki prehranjevanja. Kljub temu, da lastnika trdita, da je njuna odločitev osebna in ločena od njunega poslovnega podviga, dogodek razkriva kompleksnost in raznolikost pogledov znotraj veganske skupnosti v ZDA.

Osebno sem bil vzgojen v duhu, da je skrb za lastno življenje dovolj zahtevna naloga. Držim se načela, da je prehrana osebna izbira vsakega posameznika in dokler ljudje govorijo spodbudne in pozitivne besede, mi je vseeno za njihove prehranske navade. Nikakor ne trdim, da moramo biti tiho in da se o veganstvu ne sme ozaveščat. Vendar morajo biti etični standardi vključeni tudi v besede, ne samo prehrani. Ko začnejo vegani uporabljati sovražni govor in izvajati destruktivna dejanja, se njihova domnevna dobra dela popolnoma izničijo. Vsak naj sledi svoji vesti in živi v skladu s svojimi prepričanji. Nismo tu, da sodimo druge, ampak da s svojim zgledom spodbujamo k dobrem – in če to ni mogoče, je včasih bolje ostati tiho. Molk je zlato. Vrh obrazca